Hrana naše mladosti

29. mar 2013 21:46

Bravo Mygrace, točno tako kot si napisala! Tudi jaz pogrešam tiste rum ploščice iz naše mladosti. Kako okus ostane! Pa še kar nekaj drugih stvari. 

30. mar 2013 12:30

Mlečna juha,zdraven pa kuhan krompir-še zdaj se mi cedijo sline in kljub obilici vsega mogočega je to zame še vedno jed številka ena.Velikokrat smo večerjali  na drobno narezano čebulo v solati(sol,kis,bučno olje)in kuhan krompir katerega smo pomazali z domačo zaseko,kisla juha ,ajdovi žganc in kislo zelje,šmorn in jabolčni kompot,domače kislo mleko in domač črn kruh pečen v krušni peči(njami).Kar milo se mi stori za temi časi,pa ne vem ali zaradi tega,ker sem takrat bila  tako mlada ali zaradi česa drugega.

31. mar 2013 18:59

Pa spomnim se še, da je mama delala ful nagravžnih jedi, ki se jih nikol  nisem dotaknila:

1x bikova jajca, ki jih je jedel samo star ata, ker edini ni vedel, kaj je to... in so mu bila dobra.

Dostikrat je naredila žabje krake, pa školjke. Školjko sem eno v življenju poskusila in nikol več. In včasih se je kupoval v Avstriji kaviar... O fuj.. Enkrat je kupila pa konjske salame, sam tisto nisem čisto prepričana, če je bilo res... In razne hobotnice...

Pa jedli smo možgane z jajčko in zajčjo obaro, ki mi je bilo sicer oboje dobro, ampak zdaj ne bi pa niti v najhujših sanjah :))

Uf... se pa spomnim enega takega krompirja, ki si mu ven z nečinm izdolbel fedro. Potem se je ta fedra spekla kot pomfri, v krompir si pa nafilal mleto meso. Moja najljubša večerja.

1. apr 2013 15:16

xxs, nagravžnih jedi? Daj, prosim, malo spoštovanja ...

Vse našteto pri meni (še vedno) spada v nabor hrane, ki jo imam neizmerno rada. Bikova jajca, možgane, zajci - domača hrana, ki jo jem sicer parkrat na leto, ampak takrat tako zelo prija ... tudi vsa ostala drobovina, od jetrc do vampov, pa jezik, zajčje jezičke in možgane imam sploh najraje na svetu! (pa to ni nobena provokacija, da ne bo kdo skočil zdaj ... )

Po drugi strani pa praktično živim od "raznih hobotnic", školjk, rakov, rib.

Sem si pa ustvarila dokaj zanimivo sliko tebe in tvojega prehranjevanja - krompir in meso. Ostalo pa blek. Ok, res je, da me ne briga kaj in kako ješ, ampak nikakor pa ne gre hrane označevati za nagravžno, tudi če bruhneš že ob misli nanjo. 

1. apr 2013 15:47

Iz mladosti se najraje spominjam telečjih prsi, napolnjenih s kruhovim nadevom,ki smo jih včasih jedli za nedeljska kosila.Velikokrat pa smo imeli tudi štruklje namazane s smetano, če se je nabrala od mleka,ki smo ga kupovali pri kmetu.Zelo rada pa sem imela domače pečenice kadar smo doma imeli koline.V mladosti nisem marala nobene zelenjave in solate,sedaj pa to obožujem.

1. apr 2013 15:47

Xxs, jaz bi k tej tvoji ;nagravžnosti;, dodala le to, da bi marsikdo danes, ki nima kaj jest, je bil vesel. Vem, da ti hrana ni bila okusna, pa vendar je jaz ne bi tako označevala. Moraš pa tudi razumeti, da ima marsikatera hrana popolnoma drug okus, če jo malce drugače pripraviš in uporabiš kakšne začimbe. Moja tašča ni vedela kaj so to začimbe,tudi sol je samo pokazala! Marsičesa se ni jedlo, ker je pač po njenem niso imeli radi. Začela sem pripravljat ravno tiste jedi, ki jih naj ne bi jedli....seveda po svoje in ostanejo prazni lonci. Včasih niso imeli vseh teh dodatkov kot danes, vrjetno tudi zato marsikdo česa ni maral. Sama pa priznam, da sem se prenajedla šmorna, saj je bil pogostoma na mizi.

1. apr 2013 15:57

Beseda nagraužno je res malo močna in se strinjam, da se da zadevo drugače ubesedit, se pa pridružujem mnenju redkih v tej temi, ki pač več ali manj ne travmiramo za hrano iz otroštva.

Jedli smo velik zelja, repe, krompirja, krvavic in raznih krepkih jedi, ki so meni, takratni smrkli, silno neprijetno sedle in se večino od tistega spominjam samo težkega želodca, zamaščenega občutka in nikakršne energije. Pa da poudarim, nismo bili eksistencialno ogroženi in ni bilo treba teh delavskih jedi natepavati skoraj dnevno.

Potem so bile razne enolončnice, po možnosti z želodčki in ostalo drobovino, ki mi je dvigovala želodec. Pa dobri faširani šnicli (tako jim rečemo doma še danes, polpetov se pri nas ne je), pa kaki naravni zrezki v gobovi omaki, ampak večino skupni imenovalec premastno in nezačinjeno, ker v domači kuhinji bivakira železni repertoar - sol, poper, rdeča paprika, česen, rožmarin.

Ker mama ni sladkosned sem cmoke, palačinke in šmoren videla bolj ob redkih petkih, pa še to so navadno sledili kakemu krožniku repe, da ja nisem več ničesar mogla. Vse je bilo narejeno v obilici maščobe, čebula prepražena oz. zažgana skratka sila neimpresivno.

Od sladic se spomnim suhih biskvitov, bogo nadevanih potic, pa precej dobrih štrudljev od babice.

Naučila se nisem skoraj da nič in do prvega dne faksa bi lahko na prste rok preštel moje kuharske podvige. Od dne, ko sem prvič stala v "svoji" (študentski) kuhinji je šlo pa samo navzgor in sedaj vihtim kuhalnico kot se spodobi.

Zadnjih 5 let živim na svojem, na mamini košti sem približno 1-2x na 3 tedne in ponavadi komaj čakam da pobegnem. V svoj mali laboratorij s cca. 30 različnimi stekleničkami in zavojčki začimb iz različnih delov sveta, kjer kraljuje indijska kuhinja in kjer liter olja traja dolgo, dolgooo. Svet kjer se zraven krvavic je paradižnikova solata in kjer curry potresemo v govejo juho, če zadiši. Kuhinja iz otroštva, ki jo sicer gostje silno hvalijo, in mama velja za zelo dobro kuharico med žlahto, pa naj kar ostane 200 km stran od mene. Na jedilnik iz mladih let ne gojim čisto nobenih nostalgičnih spominov in čisto lepo shajam brez njega.

1. apr 2013 16:25

Škoda pravzaprav, za take spomine na hrano v otroških letih. Sicer nas večina ne travmatizira za hrano iz otroštva, če si pozorno brala gre bolj za to, česa iz prehrane v našem otroštvu se z veseljem spominjamo. Na srečo nas je takih več.

Sama se iz otroških let še najmanj spominjam sladic. Ob praznikih je mama sicer spekla odlično orehovo potico in občasno kakšne enostavne piškote, torte so bile na mizi moj rojstni dan in to je bilo v glavnem vse. Je pa bilo vedno veliko, res veliko raznega sadja na mizi in še dan današnji sadje naravnost obožujem.

So pa začimbe moja velika strast, a tudi to mi je nekako prešlo v navado od mame, ki je vedno rada poskušala kaj novega, le oče je bil tisti, ki je nergal, če je bilo na mizi kaj neobičajnega.

1. apr 2013 17:37

mamamia, Viva Meier je "travmiranje" namesto "travmatiziranja" uporabila v obratnem smislu. ;)

1. apr 2013 18:14

Ehh travmiranje je bil nekoliko neposrečen izraz na prvo žogo, v moji glavi pa zajema bolj pozitivne zadeve - pač nostalgijo in željo, da bi še kdaj okušali zadeve, ki ste jih jedli v mladosti (in pomanjkanje te dotične želje pri meni)