Hrana naše mladosti

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5192

2. apr 2013 15:59

No ja, očitno sta samo xxs in Viva Meier odnesli prehranske travme iz otroštva, ostali smo bili veliko na boljšem. Če me kdaj zagrabi kakšna "travma", si jo grem skuhat, hvala bogu, da znam; po drugi strani pa na veliko uživam v svoji lastni varni coni bez paradižnika. Veliko huje je, če sanjaš o babičinih dobrotah, pa ne veš, kako do njih. Takrat pa velja tista, da "pomagaj si sam, in bog ti bo pomagal" - ker dobi se danes vse, kar se je takrat, le kuhati je treba znati.



Sonja

Sporočilo je spremenil(a) limnol dne 02. 2013 16:00

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7767

2. apr 2013 19:30

Priznati je treba, da vse mame, ne glede na to, da so se trudile po svojih najboljših močeh niso bile in tudi še dandanašnji niso dobre kuharice. Moževa mama je zame naredila odlične potice in tudi čez drugo hrano se nisem pritoževala. Tja smo sicer hodili samo na obiske. Svak pa pravi, če naredi trde cmoke"tako je kuhala moja mama." Vsakič jo zagovarjam, ker vem, da je težko narediti dobre cmoke brez jajc, samo z moko in vodo. Ker je kasneje kuhala dobro, ko je imela na voljo več sestavin. Včasih je pomenilo, da imaš, če imaš maščobo, sladkor. Na srečo se je znanje o hrani tako izpopolnilo, da lahko vsakdo dobro skuha, predvsem pa po svojem okusu, če se malo zanima in uči o hrani.

Moja mama  je kuhala odlično. Njeni žganci, palačinke, omake, vaser poclni, štruklji, kaj bi dala, da bi še kdaj kaj skuhala. Pa znam vse to tudi sama narediti, ampak...Mama je skuhala najbolje. Ker je povezano z njo, njenim smehom, njeno dobro voljo, z mladostjo.

 

 

naor

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5192

2. apr 2013 20:15

Jasno, vsi smo v mladih letih morali kdaj jesti kaj takega, kar nam ni šlo najbolj v slast (pa kdo na svetu pa ima prav vse enako rad?), tudi vse mame niso imele modrega traku - no, moja že ne, ko je začela kuhati. Zato sva pa z z bratom že v osnovni šoli začela vrteti kuhalnico in to  je bila zanesljivo ena najbolj koristnih stvari, ki se nama je zgodila v življenju. Mama je pa z leti tudi obvladala kuhanje, tako da zdaj klobuk dol pred njeno kuho. Ampak da bi se otroštva spominjala po nagravžnostih na mizi, ne, to pa niti v sanjah. Vsaj pri nas smo kuhinjske katastrofe vedno vzeli s humorjem in ni bilo nikoli nobene zamere - par stvari se pa res še zdaj spomnimo: ene dobesedno ušive ohrovtove juhe, pa zrezkov serviranih pod mizo in enih štrukljev, ki jih še naš ata, ki sicer prav vse poje, kar ni plesnivo ali do neprepoznavnosti zažgano, raje šel brez pripomb in komentarjev zakopati v kompost, pa tudi ni tega nikoli več omenjal.

Sonja

mojezlato  

član od: 10.12.2012

sporočila: 1039

2. apr 2013 21:19

Naše mame so res znale se znajti s tem kar je bilo na voljo. Mi smo jedli tisto, kar smo lahko doma pridelali, vse ostalo je bil luksuz, ki je bil redko na voljo ali pa ga sploh prav poznala nisem. Še zdaj se spomnim, ko me je najstarejši brat prvič peljal na pico, sem morala biti že okoli 10 let stara. Pa to je bila ja izpolnitev sanj, da sem dejansko lahko probala to čudo. 

Moja mama pa je bila zelo dobra kuharica in še vedno je. Nihče ne zna naredit tako dobrega pečenega krompirja in pišeka kot ona. Pri nas je bila bolj zanimiva sestra, ki je šla v LJ študirat in se tam seznanila z novimi začimbami. Ko je potem enkrat doma naredila testenine z vsemi temi njenimi dodatki, smo vsi samo vihali nosove. 

mojezlato http://kosilazavsakdan.blogspot.com/

Ognjič  

član od: 18.1.2006

sporočila: 4747

3. apr 2013 13:13

Moje mnenje pa je, da neka punčka tam pri 25 letih...nekaj let gor al dol, ne more imeti enakih spominov na "hrano naše mladosti", ker je pač premlada in je imela polno rit vsega od rojstva dalje. Ker se je pač dalo vse dobit v trgovinah. Tisti, ki gremo proti Abrahamu, pa tisti še starejši, pa imamo pač drugačne spomine. Ki so povezani tudi s tem, da se takrat precej dobrot ni dalo kupiti...banane, pomaranče, mandarine...je bil pravi praznik, ko smo si to privoščili, če je kdo prinesel iz Avstrije, Italije. Da ne rečem, kako na tanko smo Ramo mazali, da je bila za dlje. Pa kak praznik je bil kakšno soboto, ko smo si za zajtrk razdelili en par safalad na 4 dele. Pa včasih je očka za v nedeljo prinesel kakšno flaško kokte ali ore, kupljene pri enem gospodu, ki je to doma delal. Pa bazooko sva z bratom dobila, je mama eno razrezala na 4 dele. Pa mama je včasih spohala mesni doručak od Gavrilovića, kako je bilo to dobro (takrat, seveda). Pa sladko zelje z majhnimi makarončki in potem na krožniku še mal s sladkorjem posuto...Pa kruh namazan z domačo mastjo in posut s sladkorjem. In to niso nobene travme iz otroštva. Tako je pač takrat bilo in jaz imam na otroštvo lepe spomine. Res je pa tudi, da bi mi šel zdaj pohan doručak težje po grlu, pa kokte tudi več niso enakega okusa, pa makarončki niso več tako dobri, kot tisti takrat...

Meni je težko razumljivo, da kdo napiše za svojo mamo, kako da je kuhala ogabne reči. Ker je meni vse, kar pride izpod roke moje mame, nekaj lepega, dobrega, domačega, toplega...in vidim, da enako čutijo naši otroci oz. njeni vnuki in si želim, da bi nekoč bila tudi sama, kot je moja mama. Z vso njeno potrpežljivostjo vred.

Ognjič

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7767

3. apr 2013 13:30

S temle se pa v celoti strinjam, drugače je bilo biti mlad, če si se rodil na polovici 20. stoletja, ali pa 20, 30 let nazaj. V standardu mislim, kot je napisala Ognjič. Ko sem bila jaz majhna, se še dudke ni dobilo, je rekla moja mama, zdaj se pa dobi čisto vse, si pa marsikdo tudi ne more kupiti. Vmes je bila pa vsesplošna blaginja, res redki so zelo slabo živeli.

Mogoče je Vivo malo zaneslo, vsaj upam.

 

naor

marjja  

član od: 6.9.2011

sporočila: 2511

3. apr 2013 13:31

Ognjič!

Natančneje si ubesedila moje razmišljanje na strani 3.


Popravek: stran 5
marjja

Sporočilo je spremenil(a) marjja dne 03. 2013 13:33

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15833

3. apr 2013 18:03

Kaj vem, po moje se malo tudi naši medsebojni odnosi kažejo v tem, kako gledamo na hrano, ki nam jo je mama pripravljala? Za nobeno reč, ki jo je mama pripravila, a je nisem marala (pa jih je bilo kar precej, sploh stročji fižol vomaki in karkoli s svežim paradižnikom, pa zajec v omaki ...), ne bi njenega truda dajala v nič. Tudi me niso silili jesti ničesar, kar nisem marala, morda je tudi to eden od razlogov, da se spominjam le lepih reči?

Kakorkoli, krompir, kot ga moja mama speče, so zame nedosegljive sanje, enako zrezki v omaki. Za vnuke pa so neprekosljivi njeni "čufti". Lasagne pa niti slučajno ne sme delat, jim njen način nikakor ni všeč. A to so že drge zgodbe.

 

 

mamamia

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5192

3. apr 2013 18:20

Ja, se strinjam, pri mamini in babičini kuhinji je prav posebnega pomena emocionalna vrednost. To je tako, kot če te nekdo poboža  - saj je v redu, ampak najbolj pomembno je, kdo to naredi, enkrat bi se razlezel od ugodja, drugič te pa spreleti groza. Enako verjetno reagiramo na, kaj pa vem, pečen krompir, zeljne krpice, kuhane kurje vratove v juhi.... ni važno samo kaj, ampak predvsem kako in kdo; kot pač še pri mnogo drugih stvareh.

Sonja

NaturensGalleri  

član od: 8.12.2007

sporočila: 272

3. apr 2013 20:09

Ognjič, s tem se pač ne morem strinjat..sama jih štejem 26, pa definitivno nisem imela "polne riti vsega", me je kar zabolelo, ko sem prebrala ta stavek..strinjam pa se, da imajo/imate starejše generacije definitivno drugačne spomine na otroštvo in mladost, kot jih imamo mi, ker se marsičesa ni dalo dobiti. Ampak tudi 25 let nazaj ni bilo vsega v izobilju, tako kot je zdaj...ne spomnim se, da bi kdaj npr. kupovali marmelado, sirup za razredčit, krompir, zelenjavo, itd, ker smo imeli vse domače..za to je seveda skrbela ljuba stara mama..potem se je pa z leti vse skupaj spremenilo, prišla je bolezen, starost..in postopoma se je veliko stvari preprosto začelo kupovat v trgovini. Definitivno pa lahko rečem, da me na otroštvo ne veže "polna rit vsega", kar se da dobiti v trgovinah, ampak preprosta, domača hrana, ki jo je z ljubeznijo kuhala stara mama ter tiste pisane penice, ki jih je sosed prinesel iz Italije, ker se jih tu ni dobilo. Kupovali smo edino dosti sladoleda, posebej žogic in lučk..pa tiste zelene bonbone s križem, so bili vedno na zalogi. Drugega pa bolj malo, smo imeli dovolj domačih stvari.

Nikoli v življenju pa ne bi mogla reči, da sta moja stara mama ali mami kuhali ogabno, čeprav mi kdaj kaj tudi ni bilo všeč. Ju veliko preveč cenim za kaj takega.

Pa brez zamere.

 



NaturensGalleri

Sporočilo je spremenil(a) NaturensGalleri dne 03. 2013 20:12

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti