Hrana naše mladosti

27. mar 2013 17:17

Pri meni ta "pregovor" ni imel efekta, sem bila sposobna ure in ure sedeti pred polnim krožnikom in... početi nič... alias nervirati vse ostale v prostoru. Mama se te politike ni šla, ostalo sorodstvo pa je vedno padlo na finto in poskušalo. Trznila sem samo enkrat, ko je teta Elka, ki me je čuvala medtem ko je mama letela na eno konferenco, rekla ta drugi čuvajoči se deklici, da naj mene pogleda, kako sem pridna in da krožnik še poližem. In sem ga res. Teta Elka sploh ni vedela, da sem prvič v življenju jedla kolerabo.

PS Sva pa s sestro delovali kot ekipa, krožnika sta bila vselej prazna, jaz zelenjavo in mlečne zadeve, ona pa ostalo.

Sem se pa spomnila še na eno jed, ki je pa resnično nisem marala, suhe slive in riž na župi (vodi), pa podmetanca mi ravno tako ni šla v usta.

27. mar 2013 17:31

Jaz še zdaj jem hrano, ki sem jo imela rada v otroštvu, razen šmorna. Pa ne zato ker ga ne maram, ampak zato, ker mi nikakor ne uspe tako, kot se ga spominjam. To je moje edino "hrepenenje". Smo pa imeli doma politiko, da lahko otrok poje toliko, kolikor zmore, četudi si je dal preveč na krožnik. Ni bilo osebe, ki nas ne bi kritizirala, češ, boste otroka razvadili, ampak oči je vztrajal. Posledica tega je, da nikoli nismo imeli težav s težo in prenajedanjem in točno tako mislim vzgajati tudi svoje otroke. Pa četudi me bodo vsi "križali". Kar je ostalo, smo dali kužku, tako da se ni nikoli metalo stran.

27. mar 2013 17:56

V otroštvu sem oboževala margarino na kruhu in posuto s sladkorjem,pohane šnite,izdatno namočene v jajcu,vroče mleko in noter nadrobljenega kruha,kolior ga je šlo v lonček in pa sendvič s suho salamo in zraven tuba majoneze,da sem jo stisnila kar v usta. Fant,je bilo dobro.

Nikoli nisem marala drobovine.

Od vsega naštetega že zelo dolga leta nisem ničesar jedla in tudi ni nobene želje po taki hrani. Res se z leti spremeni način prehranjevanja,no saj pri meni se je in to za 100%.

27. mar 2013 18:35

Najbol so mi ostali v spominu zajtrki pri stari mami: mlečen kafe (bela kava) in polenta zabeljena z ocvirki, ali pa ajdavi žganci...pa mlečen kafe z nadroblejnim kruhom pa fino sladkan pa mlečni sok, tega tudi že nisem jedela ohoho časa

za večerjo kislo mleko zraven pa krompir v oblicah, ki smo ga posipali  soljo.

Pa pri prababici, ko so starši igrali tarok in zraven jedli na kruh namazano ksilo smetano posuto s sladkorjem.

Pa včasih je mami za kosoilo naredila grah v smetanovi omaki, to je bilo tako božanko! Nisem jedla tega že 15 let, potem sem pa zadnjič v Monsu v "Polni skledi" to videla kot prilogo, me je imelo, da bi si samo to vzela za kosilo --- božansko!

Kisla repa s pire krompirjem, še vedno jo obožujem včasih je stara mama to delala v sobotah za zajtrk

Da pa česa ne bi jedla, se pa spomnim samo jetrc in vampov --- enkrat me je stara mama prislila poskusit vampe, še danes se mi želodec obrača, ko jih samo zavoham

Roncolino

27. mar 2013 18:39

Top hrana moje mladosti? Hm, kaj pa vem: predvsem se - vsaj ali pa tudi glede hrane - moja mladost deli na obdobje z babico in obdobje po babici. Obdobje po babici so zaznamovale predvsem argo juhe (tiste v lončkih od Droge) z Intesovimi zvezdicami in palačinke, medtem ko je bilo obdobje z babico Indija Koromandija, ker je pač uživala v kuhinji in se je to še kako poznalo (pa nam tudi).

Vsekakor pa so se čez celo mladost v prehranskem pogledu vlekle tudi svetle točke kot recimo grenadirmarš (široki rezanci s krompirjem v koleščkih in čez na debelo ocvirkov), rižev narastek z domačim češnjevim kompotom, na pari kuhan kruhov puding, domača žolca z bučnim oljem in čebulo in, bog pomagaj, Gavrilovićev vikend doručak iz konzerve.

Sonja

27. mar 2013 19:25

Do kakega 4. leta sem bila precej bolehen otrok in mi v kaj silnega ni teknilo (itak sem večino stvari ali zbruhala ali pa zdriskala....)

Po tej fazi so me začeli razvajati s kalorično hrano - po sistemu, da naj otrk je, da se bo okrepil in so prišli na vrsto

- panirani zrezki

- marelični cmoki

- makaroni z orehi in čokolado (top hrana v vrtcu, auč)

Potem sem temu dodala še: kruh, opečen na praženi čebuli, prešano slanino z jajcem, šunka, kulen...auč, auč, auč

In sem bila pri kakih osmih letih precej okrogel otrok in ta trend se je nadaljeval do desetega leta.

Vmes je familija odkrila, da se faktično morje začne južno od Zadra in tam je zapasala mediteranska kuhinja.  Do trinajstega leta sem vrgla (ni me bilo treba kaj posebej siliti, sem se sama tako odločila) vse tiso, kar je bilo prej navedeno. Od takrat naprej sem večinoma na mediteranski kulinariki in zaradi nje v resnici nikoli niesm imela težav s kilažo.

27. mar 2013 19:59

Tako kot dosti vas imam tudi jaz lepe spomine na babičino kuhinjo..Babica je spekla šmorn narezala na trikotnike, ki smo jih namakali v domačo slivovo marmelado, zraven je bila krompirjeva juha,žganci z ocvirki,gor pa bela kava ali mleko.Zaroštani močnik, delala je kislo mleko doma,no jaz mleka nikoli nisem imela rada in ga še danes nimam tako,da tudi kislega mleka nisem jedla.A bilo je toliko drugih jedi,ki mi še danes delajo skomine.Mi je žal, da se v tistih časih, ko je kuhala babica nisem ravno zanimala,kako pripravi jed,pa babice ni več, da bi jo vprašala. Kuhinja mojega očeta,ko ni bil v službi je vedno skuhal,pasulj mi je bil najboljši,pa dosti je pekel kokošje hrbte.In gavrilovičeve hrenovke v konzervi smo imeli za večerjo.Sestra pa on pa sta mlatila vložene rusle,ki pa jih jaz nisem mogla videt in še danes ne.

27. mar 2013 20:24

Vsi smo imeli najraje babičino kuhinjo, seveda. Babice so bile doma in so nas lahko razvajale s svojo kuho, mamice so pa služile ljubi kruhek. Sem novopečena babica, pa bom (če bog da) delala še deset let; kako si bodo moji vnuki zapomnili mojo kuhinjo, če kuham le ob vikendih. 

V otroštvu sem bila izbirčno dete, v enem obdobju sem jedla samo motovilčevo solato z jajčko ali jabolčni kompot "na vodo", to pomeni, da ni bila čežana, ampak jabolčni krhlji v kompotu. Stara mama je cenila nas vnuke po apetitu in seveda nisem bila njena najljubša vnukinja. Kasneje sem jedla vse, kar je skuhala, najrajši sem imela mehko kuhana  jajčka za zajtrk, zraven skodelico mleka in kruh, narezan na palčke za pomakat. Oboževala sem njeno "sladko zelje" (dušeno sveže zelje s krompirjem), topel regrat z ocvirki, pečenko in klobase, vložene v masti ali olju. Pa možgane z jajčko, pečena jetra, ko smo imeli koline. Znala je narediti jetrno pašteto, ki jo je shranila v kozarcih in se ni mazala, ampak rezala. Pa "bunka" in domače klobase, zraven pa narezana čebula, česen in domač kruh, ko smo poleti prišli s plavanja v bližnji reki. Kadar smo bili otroci bolni, je bil pa mlečni riž, spet kompot na vodi in pravzaprav, kar si je kdo zaželel. Zraven enolončnic je postregla ajdov pečenjak z jabolki, pa žal nimam recepta zanj.

Nikakor nisem spravila po grlu suhe župe (juha, v kateri se je kuhala šunka)  in pečene krvi (???). Ko so delali krvavice, so pa itak nekako skrili, da je vsebuje kri ( zato so jim tudi rekli prtenke in ne krvavice).

27. mar 2013 20:37

uh, pa še eno stvar sem pozabila napisati - najbrž zato, ker smo jo od mladih nog tako ponotranjili, da je še zdaj kar naprej na mizi in je hrana vseh starosti: palačinke z medom.

28. mar 2013 5:20

 V moji kuhinji se uporablja veliko enakih osnovnih izdelkov, ki jih je uporabljala mama in ostale ženske v familiji. In tako kot jaz nosim drugačne obleke, kot so jih one, so ti prehrambeni izdelki pri meni v drugačni "obleki". Prepričana sem, da če bi one imele dostopa do toliko informacij, kot ga imamo me danes, bi tudi one kuhale drugače, kot so.

S tem, koliko se me bo  zapomnilo po kuhanju, se ne obremenjujem. Dosti bolj všeč mi bo, če si me bo zapomnila po vseh vragolijah, ki jih počenjava, kadar je pri meni/dediju.