Hrana naše mladosti

1. apr 2013 18:19

Saj sem tako razumela: nekaj jih ne travmatizira za hrano v otroštvu; a tudi mi drugi ne travmatiziramo, imamo lepe spomine, njen stavek sem pa jaz razumela, kot da je "travmatiziranje" tisto, kar mi s pozitivnimi izkušnjami občutimo; ampak pozitivne izkušnje in lepi spomini niso travmatiziranje; jaz sem jo razumela tako, da nas večina  čuti neko nostalgijo (kar pa ni travma) po hrani iz otroštva, ona pa na to nima lepih spominov.

 

"se pa pridružujem mnenju redkih v tej temi, ki pač več ali manj ne travmiramo za hrano iz otroštva." - Jaz to razumem, kot da ima VM travmo iz otroštva zaradi hrane, vsaj glede opisa, ki sledi temu stavku, in je zato tudi njen način prehranjevanja povsemd rugačen, kot je bil v otroštvu.

 

Pa saj ni pomembno, pomembno je to, da tu izmenjujemo izkušnje in vidimo, kako različne navade smo imeli.

mamamia

1. apr 2013 18:49

Veliko jedi ste že naštele, ki smo jih tudi pri nas edli včasih. Za  zajtrk in večerjo so bili pri nas vedno žganci z mlekom, ki so bili zebeljeni samo ob nedeljah. Če je mama zbolela, pa je ata skuhal tačrne žgance z žonto. Zaradi teh žgancev smo kakšno krajšo mamino bolezen otroci komaj čakali.

Belega kruha nisem videla do osnovne šole. Nekoč sem se šla igrat k dvema otrokoma, ki jih ostali otroci ne vem zakaj, niso marali. Njihova mama mi je v zahvalo prinesla velik kos čisto belega, mehkega kruha, ki je dišal po kumini ali janežu. Vljudno sem se zahvalila in šla domov povedat mami, da sem dobila tak čuden bel kruh. "Kje ga imaš? Si pa ja prihranila košček zame?, A je bil dober" je bila navdušena mama. "Psu sem ga dala, ker je bil tako čudno bel!"

Sladoled je včasih pripeljal v naš kraj sladoledar z vozičkom. Imel je samo vanilijevega, vedno ga je zmanjkalo, pa zelo majhne kepice je imel. Potem smo imeli izlet s šolo v Ljubljano, šli smo v nek muzej. Mama ni imela drobiža in mi je dala s sabo bankovec za 20 dinarjev. Na vogalu hiše v bližini muzeja pa je bilo okence slaščičarne, kepica sladoleda po en dinar. Kepice so bile kar velike in različnih okusov. O kako je bil dober!

 Mene muzej ni dosti zanimal, porabila pa sem vseh 20 dinarjev tako, da sem kupila sladoled, šla okrog stavbe, pa po drug sladoled, dokler mi ni zmanjkalo denarja. In nisem bila ne prehlajena ne bolna, kaj je bilo v muzeju pa še danes nimam pojma.

Katrca11

Sporočilo je spremenil(a) Katrca11 dne 01. 2013 18:50

2. apr 2013 1:17

no pa je uspelo xxs in vivi maierjevi uničiti eno najboljših tem na forumu. Punce ne dajte se :), vse ostalo je super napisano, odlične ste.

Vesna555

2. apr 2013 2:27

Oh ja spomini....

Takšni in drugačni. Pri prebiranju postov opažam, da smo nekaj deset let nazaj vsi imeli bolj kot ne enako prehrano. Ja bili so takšni časi, lepi. To opažam sedaj, ko brskam po spominu. Takrat bi jih najraje izbrisala.

No, da se vrnem k hrani. Gres, z največjo žlico kar jo je, pa mal sladkorja in cimeta gor. Čokolada ali pa kakav sta bila samo za ta večje praznike. Pa kruh namazan z margarino in domačo slivovo marmelado. Še danes me križ zaboli, ko samo pomislim na vse tiste slive, ki smo jih pobirali. Seveda smo jih morali  odslužiti, pa smo pomagali pri kakšnih drvah. Meso je bilo tudi bolj ob nedeljah, pa ob kakšnem prazniku. Pa ričet mmmm, tega lahko še danes pojem na tone. Kar nekaj je bilo dobre hrane, ki jo je mami znala skoraj iz nič okusno narediti. Nikoli pa ni manjkala sladica v nedeljo, še danes ne vem kako ji je to uspelo, saj smo bili v mestu in je bilo treba res vsako stvar kupiti, denarja pa kot danes premalo.

Še vedno pa ne morem videti pljučk ne glede na to kako so kuhana, uf me kar strese pa vampov. Joj me kar strese in, da sploh ne omenim ajdovih žgancev. Sem pa pojedla ogromno polente, samo z ocvirki zabeljeno, o to je bilo dobro. Pa še sigurno se bi kaj našlo.

Najraje pa sem imela, ob sobotah in nedeljah, ko je bila gobarska sezona, nabiranje le teh. Ne toliko zaradi gob, kot zaradi tega, da sem bila takrat z mamo. Še danes se spomnim okusa paštete in kruha, ki sva ga vzeli seboj za malico. Škoda, da tistih časov ni več.

 

Žal pa mi je tudi, da mami ne more več kuhati, čeprav je to počela zelo dobro. Sedaj so še samo spomini na njeno kuhinjo in željo, da bi še dolgo bila tu....

kriznana

2. apr 2013 8:03

Viva Meier je napisal/a:

Kuhinja iz otroštva, ki jo sicer gostje silno hvalijo, in mama velja za zelo dobro kuharico med žlahto, pa naj kar ostane 200 km stran od mene. Na jedilnik iz mladih let ne gojim čisto nobenih nostalgičnih spominov in čisto lepo shajam brez njega. Viva Meier

Kakšna velika škoda in žalost . Takšen negativizem in takšno ubijanje mame. Verjamem da pa se je tvoja draga mama trudila in poskušala iz razpoložljivega naredit najbolje. Dobro, pač ni bila ČAROVNIK VLADIMIR kot TI, katera se kiti z svojimi epruvetkami žafrana,kurkume in soli izpod Himalajskih vrhov. Ehhhh, tudi brez tega gre in se naredi prav tako okusno. Vsaj za mene. Ne rabim jaz kuhinjo DUCASA ali pa RAMSEYA.
Krvavice!!! Želodčkova juha!!!! njaaaaam
Suhi biskvit?!?!?! Njaaaam. Zraven vrelo mleko ali kakav, PLATA najbolj einfoch biskvita (pa niti marmelade ne rabim!!!) in dobra knjiga ali pa na kavču pred TVjem. NEPRECENLJIVO!!

Včasih se je treba zamislit, 2x obrnit zadevo, objektivno pogledat in najt tisto nekaj pozitivnega v vsaki stvari.
Rajši da si to jedla, kot da bi ti mama dajala tiste srebrne vrečke, katere promovira UNICEF na mestnih ulicah in me z njimi posiljujejo....

Jooooooj. Sem se spomnil še nekaj zadev.

Fižolova juha z onimi malimi metuljčki noter. Fajn gosta in polna teh metuljčkov!!!!!!
Pa krpice z zeljem v OGROMNEM ŽELEZNEM LONCU.
Pa restan krompir v oni litoželezni ponvi z srebrno mrežo in črnimi luknjicami. Da se je fajn vse gor primlo, kar pa se pri tem krompirju ITAK mora.
Pa vrelo mleko, ter nadrobljeni albert keksi v količini katera je omogočala da je ŽLICA STALA.
Pa MARMORNI KOLAČ od OČETA (še sedaj NAJ NAJ) pa razni štrudli (ŠE SEEEEEEEDAAAAAAAJ), pa meni tako omiljen ČOKOLINO (vedno doma! Hvalabogu kemiji, da je tako dolgo obstojen!!)
Kaj pa, kaj pa KROMPIR iz PEČICE, ter jagnjetina z ogromno kumine pri teti v Pesnici. KAKO FAJN da so me starši za poletne ter zimske počitnice šibali na kmete, kjer sem dobil ljubezen do narave, živali, delovne navade, spoštovanje do kmetovanja ter bil rešen TVja in računalnika. 
Kljub svoji mladosti celo vem kaj pomeni gradit bunker, kaj so RAVBARJI in ŽANDARJI, kaj pomeni z bosimi nogami tekat čez pokošeno koruzno polje. AUČ AUČ.
Še vedno imam v spominu GNANJE OfC. Kot pastirji nekoč, oz. kot še sedaj kje na ŠKOTSKEM oz. NOVI ZELANDIJI. 
Še vedno si tako želim da bi lahko pomagal komu na kmetiji. Sploh kakšnima NONO/NONA, katera težko zmoreta opravila. Ni lepšega kot še v temi k kravicam skočit, jih pomolzt, ter jih nato, z palco v eni roki (soncem v drugi), slamnikom in natikači peljat na pašo..
Ahh.

Polenta pa FAJN GOST GOLAŽ, zraven pa skleda zelene solate
Pa seveda RDEČA PESAAAAAAA ob rizi biziju.
Kaj pa, kaj pa PUDINGOVO PECIVO (einfoch kot pasulj a veliki hit. Za mene) in navadni VINDI puding z alp.mlekom ter nadrobljenimi piškoti. Marsikdaj za poobedek ob nedeljah.
Valda CARSKI PRAŽENEC....
In tisti lepi spomini na DOBRO JUTRO, vonj po žitni kafici, žemljici v foliji ter na el.plošči, katera se je grela za mene. Nato pa je babica prepražla čebulo, pariško (ali slanino/hrenovko/čajno..) in umešala jajc z dodatkom mleka...Nikoli mi ne uspe tako naredit, pa če se še tako trudim.
Edino šmoren sem osvojil.

---Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil s seboj. (Dragi Nejček Z.)---

2. apr 2013 8:13

Ste me spomnile še na par stvari:

- gris, ki sem ga takrat z muko spravila v sebe oz. sem se mu izognila, če je le bilo mogoče. Danes si ga sama večkrat pripravim, pa dodam malo kakava, pa malo banane. 

- žganci so tudi težko šli dol od koruznih (polente) do ajdovih in belih (mislim, da so to bili pšenični). Neverjetno, ampak zdaj jih večkrat pripravim. 

- tudi orehova potica mi ni šla najbolj v slast zaradi orehov. Je pa mama naredila takšno dobro potico z belega in kakavovega testa. Še zdaj jo dostikrat naredi in jo imam še vedno rajši kot orehovo. 

- sem pa zelo rada imela kruh namazan z domačo zaseko, gor pa narezano čebulo (včasih tudi česen) in potrošeno z mleto sladko papriko.

- ker nisem imela rada kumine (še danes ne prenesem okusa in je ne uporabljam) in se jedi s kumino nisem hotela dotaknit oz. sem dosledno izbrskala vsako seme ven, je mama nehala uporabljat to začimbo (vsaj včasih). Mislim, da jo danes spet uporablja.

Za sladice je mama pripravljala potice (v sezoni orehovo, drugače samo biskvitno), pogače (jabolčno in/ali sirovo oz. s skuto). Ampak to je bilo samo ob nedeljah (pa še to ne vseh) in praznikih. Med tednom pa sem za sladico si namazala kruh z domačo marmelado ali pa sem si na kruh potrosila sladkor in malo kapljic vode, da se je sladkor vpil in to pojedla. 

Najlepše pa je bilo, ko smo šli na kakšno poroko, ko so vse povabljene družine prinesele torte in sem kot otrok hodila gledat torte in se naslajat ob njih. Pa peciva je bilo toliko. Oh, 

mojezlato http://kosilazavsakdan.blogspot.com/

2. apr 2013 8:16

Grenadirmarš in zelena solata...to bi lahko jedel vsak dan!

Potem smo velikokrat jedli zabeljen stročji fižol in krompir,spaniran doručak in pire krompir,jetrca z ogromno čebule,zajčje obarice,močnik,pipči,marelični cmoki,štravbe,krompirjeve polovičke pečene v pečici z ocvirki,regrad z ocvirki in fižolom.....

Edina stvar ki je nisem maral so vampi,ki jih ne jem niti sedaj.

Se pa tudi spomnim da smo vedno jedli razkuhane testenine,čeprav je bila mama odlična kuharica

Mulci smo si sami spekli krompir v žerjavici in hrenovke na palici na naših pohodih v bližnji in daljni okolici,raki iz bljižnjega potoka so bili slastni,tudi kakšno kokoš je lisica odnesla

polarbear

2. apr 2013 8:57

polarbear je napisal/a:

jetrca z ogromno čebule,marelični cmoki,regrad z ocvirki in fižolom..... Mulci smo si sami spekli krompir v žerjavici in hrenovke na palici na naših pohodih v bližnji in daljni okolici,raki iz bljižnjega potoka so bili slastni,tudi kakšno kokoš je lisica odnesla polarbear

OOOO pozabil na to!! Tisto o mulcih pa samo WAU. Pasja radost na palci z mojim papanom na takrat še sveže vliti plošči za hišo na Tinju. To so bili za naju posebni trenutki. Samo najini, saj je mama ostajala doma oz. bila v službi. Če niso imeli pasje radosti v prvi trgovini, pa sva se zapeljala v drugo, OBVEZNO. Brez tega nikakor. Pol pa delo. No, jaz pač kolikor sem lahko za 10letnega mulca. Najlepši trenutek pa, ko sva proti koncu dneva zakurila ogenj, oče je šel v gozd po veje in jih našpičil, narezal kruh, katerega sva popekla, zraven pa držala tisto pasjo radost nad ognjem...ahhh, se mi utrne solza.

A rak iz potoka? Prvič slišim. Kako to pripraviš?

---Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil s seboj. (Dragi Nejček Z.)---

2. apr 2013 10:09

Pasja radost.... Sem že pozabila kak sem se veselila, da je ata prišel z dela v goricah, ker je obvezno mu ostala malca (kruh in pasja radost), ki sem jo veselo pojedla do konca.

Pa juha s svinjskih nogic. Škoda, da moj tega niti poskusit noče, sama sebi pa pač ne skuham.

Al pa zajček tenstan....bedra je bila vedno moja. Kar moje ime je že bilo gor napisano. 

mojezlato http://kosilazavsakdan.blogspot.com/

2. apr 2013 12:30

Tudi jaz kakšnih jedi nisem marala in jih še danes ne kuham. Pa vendar če pomislim, kako prijetno je bilo,  ko smo se skupaj posedli ob dobri telečji pečenki in ostalih dobrotah se mi orosijo oči. Saj ni bilo pomembno koliko in kaj si dal v usta, bilo je razpoloženje, dobra volja in uživanje. Danes pa nimam več dedkov in babic, ne očeta, le mamo, ki pa ne pripravlja kosil in večerij za nas otroke in vnuke.  Zdaj ko kuham sama in porabim ogromno časa, da naredim rezance, spečem piškote, potico .....znam ceniti vse tisto, kar mi mnogokrat ni bilo všeč. Danes mi imam več apetita, če kdo drug skuha. Včasih pa tega nisem imela in sem mnogokrat vihala nos nad mastno hrano.Zdaj tudi razumem, da so bili drugi časi, druge navade, ki jih danes spremninjamo, dopolnjujemo....Vem pa le to, da smo jedli bolj zdravo hrano, doma pridelano, ker je bilo več časa.

Kjer je volja, tam je pot. Trixi