24. mar 2013 18:34
Vanja_v_ZDA je napisal/a: |
Mogoče se motim, ampak po moje prijatelja ne spoznaš, prijateljstvo je po nekaj, za kar je treba precej vloženega časa in je dvosmerni odnos. Torej, ti si prijateljica osebi, ki je tebi prijateljica. In Vendy je prav povedala, ko boš sama sebi najboljša prijateljica in zaveznica, ko boš našla malo veselja, boš ti boljša prijateljica drugim in ti jih posledično ne bo težko najti. Pravi prijatelji niso samo tisti, ki mislijo tako kot ti, ki imajo radi iste stvari, kot ti, ampak tudi tisti, ki so tvoje živo nasprotje, a ti stojijo ob strani, ko nekaj zagusti in te postavijo na pravo pot, ko je treba. Če čitaš forume "naše" Kulinarike lahko ugotoviš, kako "me tiktakamo" in sama kontaktiraš tiste, za katere misliš, da so tvojega kova. Pa srečno!
Vanja
|
Tule se zelo strinjam z Vanjo.
Res je, tudi preko interneta lahko najdeš stike z zanimivimi, sebi privlačnimi osebami, te osebe na nek način spoznaš - ampak prijatelja ne "najdeš" z iskanjem, prijateljstvo zgradiš, prijatelj postaneš. Prijateljstvo živiš.
Morda bi na tvojem mestu naredila obratno potezo od te, ki jo načrtuješ. Morda bi glede na svoje želje in zanimanja TI vzpostavila stik z ljudmi, ki se ti na nekem forumu, klepetalnici itd. zdijo zanimivi. Ker samo ti veš, kakšne sorte osebi bi se najlažje približala in jo nagovorila. Torej, da TI pišeš nekomu, ne da čakaš, kdo te bo opazil. Kaj misliš, bi šlo?
Razumem te, ko praviš, da si se odločila spoznavati ljudi preko spleta, ker ti je tako lažje. A po drugi strani se mi zdi, da je to veliko težje. Če bi se ti recimo javila jaz, bi se ti opisala tako, kot se vidim sama. Zdaj pa - to kar se meni zdi pomembno in kakor se jaz vidim ni nujno isto, kar bi v meni videla ti. Mogoče bi bila preko pisem nad mano navdušena, v živo, v nekih življenjskih situacijah, pa bi bila nad mano popolnoma razočarana, ker se tvoji vtisi o meni in moji opisi in moj v živo doživeti "jaz" ne bi skladali ... Ljudje smo velikokrat evforični, ko spoznamo človeka, ki ima rad enake stvari kot mi sami, razmišlja enako itd., a to nikakor ni garancija, da se bomo s tistim človekom tudi karakterno toliko ujemali, da ga bomo dejansko tudi v celoti sprejeli, kot tudi on nas. Kajti prijatelji se med sabo sprejemamo taki, kot smo, ne izbiramo kot Pepelka samo najlepših trenutkov in najslajših besed. S prijateljem se lahko tudi ne strinjaš, ti lahko ni všeč njegov način oblačenja, preživljanja dopustov - a ker te do njega veže neka globlja ljubezen, kot samo zaljubljenost v skupne interese, prijateljstvo lahko živi - teh njegovih "napak" ne jemlješ kot napake, ampak zadeve sprejemaš kot del njega.
Drugi aspekt pa je nevarnost, da bi tvojo odprtost lahko nekdo na drugi strani ekrana izkoristil za vse drugo, le prijateljstvo ne Praviš, da si občutljiva, čustvena oseba - če se poveže s tabo kdo, ki bi tvojo ranljivost žele samo izkoristiti, bi bilo zate to zelo hudo ... jaz bi se tega bala.
Za to, da z nekom postaneš prijatelj, pa ni dovolj samo, da si z njim deliš enake interese ali imaš podobne probleme itd. Če bi to bilo tako lahko, bi bili konec koncev vsi mi doživljenjski prijatelji denimo z vsemi sošolci, s katerimi smo preživeli skupnih 8 ali več let. Veliko strari nas je družilo, skupaj preživetih vsaj 5 ur dnevno, skupna prizadevanja za iste šolske cilje itd. Pa vidimo, da dejstvo, da so nas posadili v isti prostor, v isto klop in da smo na nek načindelili svoja življenja, sploh ni garancija za to, da smo dejansko postali prijatelji. Z večino smo lahko čisto prijetno sobivali, ampak, ko je bilo tega sobivanja konec, pa se tudi ni podrl svet. Trdne, močne povezave, kakor spada tudi žalost ob izgubi in pogrešanje ob odsotnosti, in medsebojna naklonjenost za vse življenje, pa smo navezali z zelo majhnim odstotkom množice teh ljudi - in tisti eden ali dva ali nekaj njih so tisti, ki jih imenujemo prijatelje.
Tudi sama sem nekaj dobrih prijateljic spoznala prek spleta - a ne na način, da bi nove prijatelje sploh iskala. Prav preko nekega foruma smo se z nekaterimi večkrat pogovarjale, sproti ugotavljale, da se ujemamo, se dogovorile tudi za srečanja, obiske in z nekaterimi od njimi te stike še poglabljale.
Danes lahko rečem, da smo prijateljice, saj si stojimo ob strani, se spodbujamo in se ena drugi izpovemo, če potrebujemo pozornost ali pomoč ali pa se preprosto dobimo na pikniku s svojimi kosmatinci (ti so bili recimo prvotni vzrok teh stikov v tem primeru) oziroma poklepetamo po telefomu ali skajpu. Poleg osnovnega interesa (psi), ki nas je spoh združil na nekem spletnem mestu, si torej delimo tudi željo, da druga drugo vidimo, slišimo, objamemo In brez interneta in forumov tudi tega prijateljstva ne bi bilo - vsaj med nami ne
Povsem enako čutim do nekaj oseb, ki me kot prijatelji spremljajo že od otroštva, ali pa smo postali prijatelji v času študija. Skupno vsem pa je, da se nismo iskali, ampak smo nekako skupaj gradili svoje odnose. Kako naj povem bolj preprosto? Sobivali smo v nekem skupnem realnem (ali spletnem) prostoru in si skozi mesece, leta, desetletja spletali vedno močnejše medsebojne vezi. Vezi, ki trajajo in jih ne krhajo ne ustvarjanje lastnih družin, ne politične barve, niti poklicna usmerjenost ali selitve, radi imamo drug drugega in se dopolnjujemo, čisto preprosto
Mojca