Rabim prijateljico, imam 21 let

Zelo kratka bom sem zelo čustvena oseba, ki išče prijateljico, iskrenost, zaupanje, tesno prijateljico, ni mi pomembno iz kje si, pomembno predvsem kakšna si, si vredna zaupanja? Imam 21 let.

Bom zelo na kratko, ker več izveš na E- meil rabim.prijateljico@gmail.com

Lahko poskusiš, mogoče ti ne bo žal.

Upam, da ne trosim smeti na forumu in lepo prosim, da mi pustite objavleno temo, hvala. Drugače se že v naprej opravičujem.

prijateljico

24. mar 2013 8:23

Ne vem, kaj ti naj napišem. Malce čudno, da si nekako nisi mogla najti pri teh letih prijateljice, saj jih eni imamo že iz otroštva....Že želiš mi piši na ZS! Je pa tudi res, da ni vsak prijatej, ki ga spoznaš, takšnega v dobrem in slabem težko najdeš!

24. mar 2013 9:52

Jaz sem v temle postu razbrala stisko mlade osebe. Ki ima voljo nekaj popraviti v svoje življenju (bravo), je pa ubrala čudno pot za popravljanje.

Iskanje prijateljstva po netu ali po malih oglasih je vseeno malo čuden format. Tako lahko srečaš nabor ljudi, ki

a) prav tako sami ne najdejo kakšne sorodne duše in imajo tudi eno maso notranjih nezaceljenih ran in ko se več takih dobi skupaj, samo multiplicirajo svojo nesrečo

b) prav čakajo, kje so kakšne takšne malo bolj senzibilne osebe, da lahko na njih potem ekzercirajo svojo moč. Idiotov, ki iščejo plahe ženske, je ogromno. Če bi bili samo idioti, še ne bi bilo tako hudo, med takimi so tudi potencialni serijski morilci (ne fantaziram, Metod Trobec je bil specialsit za plahe ženske(

Skratka, meni se zdi tak način iskanja kontaktov precej tvegan.

In je takole: človek je največji prijateljpredvsem samemu sebi. Dokler se človek nima silno rad, tudi kaj prida kvalitetnih odnosov ne more vzpostaviti ne v živo in ne prek mejla.  In pri 21-letih je pravi čas, da se začneš učiti, kako se imeti rada (in potem bo frendic kot solate). Namesto iskanja prijateljic po netu ti prijazno in iskreno svetujem, da poiščeš strokovno pomoč. Boš videla, da je svet lep.

Pa srečno.

24. mar 2013 12:06

Težko spoznaš prijatelja, prevega, lahko mi pišete preko meila, se opišete, kdo ste, kaj vas veseli,

kakšni ste, sem posebaj odprla nov emeil, za to, strokovne pomoči ne potrebujem veliko lažje spoznam ljudi preko interneta, taka sem, vem, da imaš svoje mnenje o tem. 

Kdor želi naj piše.

24. mar 2013 12:09

Težko je, če človek nima prijateljev. In verjamem, da ni njuno, da je nekaj narobe s tabo, če jih nimaš. Je pa res, da so najbolj trdna prijateljstva tista iz otroštva in pubertete. Pri skoraj 30ih opažam, da so vezi, ki sem jih stkala po 20em letu šibke in se hitro pretrgajo. Včeraj pa sem bila na rojstnem dnevu pri prijateljici, ki jo poznam že 25 let. To je res poseben blagoslov in nima vsak take sreče.

Po eni strani se strinjam z Vendelino glede tveganja z iskanjem kontaktov po internetu, po drugi strani pa ima človek lahko veliko srečo-jaz sem preko interneta spoznala bodočega moža, čeprav sem bila zelo skeptična.

Poskusiti torej ni greh, je pa tveganje treba vzeti v zakup.

Veliko sreče ti želim!

24. mar 2013 12:18

Hvala.

24. mar 2013 15:48

Včasih te čisto neznani ljudlje razumejo veliko bolj, kot vsi znanci in prijatelji....

24. mar 2013 15:56

Mogoče se motim, ampak po moje prijatelja ne spoznaš, prijateljstvo je po nekaj, za kar je treba precej vloženega časa in je dvosmerni odnos. Torej, ti si prijateljica osebi, ki je tebi prijateljica. In Vendy je prav povedala, ko boš sama sebi najboljša prijateljica in zaveznica, ko boš našla malo veselja, boš ti boljša prijateljica drugim in ti jih posledično ne bo težko najti. 

Pravi prijatelji niso samo tisti, ki mislijo tako kot ti, ki imajo radi iste stvari, kot ti, ampak tudi tisti, ki so tvoje živo nasprotje, a ti stojijo ob strani, ko nekaj zagusti in te postavijo na pravo pot, ko je treba. Če čitaš forume "naše" Kulinarike lahko ugotoviš, kako "me tiktakamo" in sama kontaktiraš tiste, za katere misliš, da so tvojega kova. Pa srečno! 

24. mar 2013 16:23

Iskanje stikov ali celo prijateljev preko interneta je dvorezen meč - lahko imamo srečo in tako spoznamo nekaj res izjemnih ljudi (tudi jaz sem imela to srečo), ki nam postanejo prijatelji tudi v realnem življenju; lahko pa imamo smolo in spoznamo, da se nekdo predatavlja kot nekaj, kar v resnici sploh ni; da torej srečanje v relanem svetu pokaže nekaj povsem drugega. To je pač riziko, ki ga moramo vzeti v zakup pri sklepanju znanstev preko spleta. Oziroma dokler gre za znastva in običajen klepet, ni kakšne posebne nevarnosti, da se razočaramo, drugo pa je, če na ta način skušamo prijateljevati, torej ljudem povedati več o sebi kot zgolj znancem.

Z mojo najboljšo prijateljico sva skupaj že 38 let, od prvegal letnika gimnazije. Sem pa kasneje, tamo po 35. letu, spoznala še dve, s  katerima smo postale res tesne in zaupne prijateljice. Blizu smo si tudi po načinu življenja. S tisto ta prvo, iz gimnazijskih let, sva pa kot dan in noč že na videz, kaj šele v čem drugem - pogledi na modo, filmi, kuhanje, oblačenje, način življenja - njen je diametralno nasproten mojemu.  A ena drugo vzameva kot sva, niče se ne trudiva ena drugo spremeniti ali jo prepričevati, da je moj  način bolj pravi od njenega ali obratno.

Samo v eni stvari sva popolnima enakih pogledov: na najino prijateljstvo.

Kot je napisala Vanja - prijatelj je tisti, ki ti stoji ob strani, ko to najbolj potrebuješ. Četudi se morda ne strinja s teboj v tistem trenutku. In ki ve, kdaj ti kaj reči. Tudi če si v tistem trenutku tega ne želiš slišati. To je neprecenljiva dragocenost.

Nič ni narobe z isaknjem prijateljev po spletu, opozorila bi le na pravšnjo mero previdnosti pri navajanju podrobnosi o nas samih, dokler nekoga ne spoznamo tudi v živo. Je pa res, da bo tudi to lažje, če bomo sicer samozavestni in se imeli radi - da ne ponavljam Vendelinih besed.

24. mar 2013 18:34

Tule se zelo strinjam z Vanjo.

Res je, tudi preko interneta lahko najdeš stike z zanimivimi, sebi privlačnimi osebami, te osebe na nek način spoznaš - ampak prijatelja ne "najdeš" z iskanjem, prijateljstvo zgradiš, prijatelj postaneš. Prijateljstvo živiš.

Morda bi na tvojem mestu naredila obratno potezo od te, ki jo načrtuješ. Morda bi glede na svoje želje in zanimanja TI vzpostavila stik z ljudmi, ki se ti na nekem forumu, klepetalnici itd. zdijo zanimivi. Ker samo ti veš, kakšne sorte osebi bi se najlažje približala in jo nagovorila. Torej, da TI pišeš nekomu, ne da čakaš, kdo te bo opazil. Kaj misliš, bi šlo?

Razumem te, ko praviš, da si se odločila spoznavati ljudi preko spleta, ker ti je tako lažje. A po drugi strani se mi zdi, da je to veliko težje. Če bi se ti recimo javila jaz, bi se ti opisala tako, kot se vidim sama. Zdaj pa - to kar se meni zdi pomembno in kakor se jaz vidim ni nujno isto, kar bi v meni videla ti. Mogoče bi bila preko pisem nad mano navdušena, v živo, v nekih življenjskih situacijah, pa bi bila nad mano popolnoma razočarana, ker se tvoji vtisi o meni in moji opisi in moj v živo doživeti "jaz" ne bi skladali ... Ljudje smo velikokrat evforični, ko spoznamo človeka, ki ima rad enake stvari kot mi sami, razmišlja enako itd., a to nikakor ni garancija, da se bomo s tistim človekom tudi karakterno toliko ujemali, da ga bomo dejansko tudi v celoti sprejeli, kot tudi on nas. Kajti prijatelji se med sabo sprejemamo taki, kot smo, ne izbiramo kot Pepelka samo najlepših trenutkov in najslajših besed. S prijateljem se lahko tudi ne strinjaš, ti lahko ni všeč njegov način oblačenja, preživljanja dopustov - a ker te do njega veže neka globlja ljubezen, kot samo zaljubljenost v skupne interese, prijateljstvo lahko živi - teh njegovih "napak" ne jemlješ kot napake, ampak zadeve sprejemaš kot del njega.

Drugi aspekt pa je nevarnost, da bi tvojo odprtost lahko nekdo na drugi strani ekrana izkoristil za vse drugo, le prijateljstvo ne Praviš, da si občutljiva, čustvena oseba - če se poveže s tabo kdo, ki bi tvojo ranljivost žele samo izkoristiti, bi bilo zate to zelo hudo ... jaz bi se tega bala.

Za to, da z nekom postaneš prijatelj, pa ni dovolj samo, da si z njim deliš enake interese ali imaš podobne probleme itd. Če bi to bilo tako lahko, bi bili konec koncev vsi mi doživljenjski prijatelji denimo z vsemi sošolci, s katerimi smo preživeli skupnih 8 ali več let. Veliko strari nas je družilo, skupaj preživetih vsaj 5 ur dnevno, skupna prizadevanja za iste šolske cilje itd. Pa vidimo, da dejstvo, da so nas posadili v isti prostor, v isto klop in da smo na nek načindelili svoja življenja, sploh ni garancija za to, da smo dejansko postali prijatelji. Z večino smo lahko čisto prijetno sobivali, ampak, ko je bilo tega sobivanja konec, pa se tudi ni podrl svet. Trdne, močne povezave, kakor spada tudi žalost ob izgubi in pogrešanje ob odsotnosti, in medsebojna naklonjenost za vse življenje, pa smo navezali z zelo majhnim odstotkom množice teh ljudi - in tisti eden ali dva ali nekaj njih so tisti, ki jih imenujemo prijatelje.

Tudi sama sem nekaj dobrih prijateljic spoznala prek spleta - a ne na način, da bi nove prijatelje sploh iskala. Prav preko nekega foruma smo se z nekaterimi večkrat pogovarjale, sproti ugotavljale, da se ujemamo, se dogovorile tudi za srečanja, obiske in z nekaterimi od njimi te stike še poglabljale.

Danes lahko rečem, da smo prijateljice, saj si stojimo ob strani, se spodbujamo in se ena drugi izpovemo, če potrebujemo pozornost ali pomoč ali pa se preprosto dobimo na pikniku s svojimi kosmatinci (ti so bili recimo prvotni vzrok teh stikov v tem primeru) oziroma poklepetamo po telefomu ali skajpu. Poleg osnovnega interesa (psi), ki nas je spoh združil na nekem spletnem mestu, si torej delimo tudi željo, da druga drugo vidimo, slišimo, objamemo In brez interneta in forumov tudi tega prijateljstva ne bi bilo - vsaj med nami ne

Povsem enako čutim do nekaj oseb, ki me kot prijatelji spremljajo že od otroštva, ali pa smo postali prijatelji v času študija. Skupno vsem pa je, da se nismo iskali, ampak smo nekako skupaj gradili svoje odnose. Kako naj povem bolj preprosto? Sobivali smo v nekem skupnem realnem (ali spletnem) prostoru in si skozi mesece, leta, desetletja spletali vedno močnejše medsebojne vezi. Vezi, ki trajajo in jih ne krhajo ne ustvarjanje lastnih družin, ne politične barve, niti poklicna usmerjenost ali selitve, radi imamo drug drugega in se dopolnjujemo, čisto preprosto

24. mar 2013 18:58

Ne vem, jaz sem res veliko ljudi spoznala preko spleta, že ko sem iskala fanta, mi je bilo ful zanimivo iti ven na " ZMENEK" nihče ne pozna, en drugega in potem vidiš kaj najdeš, če ti ne vzreza, to tudi poveš, in se ne vidiš nikoli več, če pa ti pa se imaš res lahko lepo nek čas, saj ni nujno, da sta fant in punca, spoznaš nekoga in se imata skupaj, super.

In se mogoče še kdaj pokličeta, sem pa mela neke tri prijateljice iz osnovne šole, tri iz srednje, potem so šle
po svoje, čeprav večina časa sem bila jaz tista, če gremo kam, jim pisala, od takrat, ne delam več to, če se ne ujamem z osebo in če mi ni všeč oziroma se ne skladava, vsak svojo pot gre, na žalost je tko. Od tistega trenutka ne silim v človeka in mu pišem, ker sem delala vedno tako, silit človeka v nekaj ne morem, lahko poskusiš si vzemeš nek časa, aha mogoče bi pa probal se z njo pogovarjat k išče prijateljico, če se zgodi se zgodi, že nekaj časa iščem pravo prijatelstvo ampak ne mislim silit, ker iz izkušnje se nikoli ni dobro končalo.

Upam, da kdo pogleda in bi mogoče poskusila, probat, če iščeš kaj podobnega. Sem kar zelo zbirčna, zelo odprta ampak zelo malo ljudi se mi dopade, da mi ustrezajo in vse.
Jaz mislim, da je vredno probati.