Moka hofer

14. feb 2013 17:16

Super Loni videti so zelo lepe,okusne pa so še verjetno bolj.

15. feb 2013 7:27

Saj hotela sem samo povedati, da preveč komliciranja ni dobro, sama delam na uč, vsaj kar se kruha tiče, količini moke prilagajam vse ostalo, pa je. Kruh se mi še ni ponesrečil, pa sem že marsikatero ušpičila, najboljša je bila definitivno čabata, v katero sem dala namesto 0,7 dl mleka 7 dl mleka, tako dobrega mlečnega kruha pri nas nikoli prej in potem nismo jedli. Moka je še ta zadnja stvar, pri kateri jo kiksnem.

15. feb 2013 8:06

Ker že govorimo o mokah in kruhu, me malo čudi, da je pravzaprav dokaj malo tistih, ki pečemo kruh doma.

Zadnje čase preizkušam metodo z matičnim kvašnim nastavkom, zaenkrat se še lovim in preizkušam različne moke.

Torej, je kje kak podatek, koliko  gospodinjstev se prehranjuje z doma pečenim kruhom? Strašno sem radovedna in me ta podatek res zanima, pa ne najdem nič uporabnega.

Sama sem končno le  prepričana bratovo družino, da so se preusmerili, pravijo, da kako to, da so kdaj sploh jedli kupljeno žalost...beri kruh..  Ostali ( slovenski) znanci, sorodniki, pa skoraj vsi kruh kupujejo. Dnevno, bognedaj da bi jedli dan ali dva star kruh?! Zagotovo jih ni več kot 5, v skrajnem primeru 10% % tistih, ki kruh pečejo sami. Morda se motim?

Glede na cene in hm, kvaliteto( pa  še dobro, da ne vemo kaj vse  so nam nametali  v kruh), dokaj čudna ugotovitev.

Vaša mnenja?

lp lučka

15. feb 2013 8:20

Po mojem je 5% že kar optimistična ocena. Razen sebe, ne poznam niti enega, ki bi (redno) pekel kruh. Ponavadi je izgovor, da je preveč dela in umazanije.

15. feb 2013 8:26

Mi ga napečemo naenkrat več in različne sorte, potem pa razrežemo na ustrezne količine in damo v zmrzovalnik. V trgovini ga redkokdaj kupimo zadnjih nekaj let. Se ne da primerjati.

15. feb 2013 10:53

[citat=--lucka52--]

Ker že govorimo o mokah in kruhu, me malo čudi, da je pravzaprav dokaj malo tistih, ki pečemo kruh doma.

Zadnje čase preizkušam metodo z matičnim kvašnim nastavkom, zaenkrat se še lovim in preizkušam različne moke.

Torej, je kje kak podatek, koliko  gospodinjstev se prehranjuje z doma pečenim kruhom? Strašno sem radovedna in me ta podatek res zanima, pa ne najdem nič uporabnega.

Sama sem končno le  prepričana bratovo družino, da so se preusmerili, pravijo, da kako to, da so kdaj sploh jedli kupljeno žalost...beri kruh..  Ostali ( slovenski) znanci, sorodniki, pa skoraj vsi kruh kupujejo. Dnevno, bognedaj da bi jedli dan ali dva star kruh?! Zagotovo jih ni več kot 5, v skrajnem primeru 10% % tistih, ki kruh pečejo sami. Morda se motim?

Glede na cene in hm, kvaliteto( pa  še dobro, da ne vemo kaj vse  so nam nametali  v kruh), dokaj čudna ugotovitev.

Vaša mnenja?

Tudi mene to preseneča, še posebej dandanes, ko ne samo, da imamo vsi hladilnike, kjer lahko shranimo testo in električne pečice, tudi tiste miniaturne, v katerih si lahko vsak dan spečemo svežo žemljo ali dve.

Ne spomnim se, da bi kdaj doma pri starših niti pri starih starših pekli kruh. Potico pa pinco pa že, čeprav se vsaj meni to zdi dosti bolj kompicirano.

Vsako zimo smo med zimskimi počitnicami hodili v kočo na Pokljuki, kruh za prvi teden smo skupaj z vsem drugim proviantom, odejami, plinskimi bombolami, priročno knjižnjico, smučkami in voskom za mazanje, pilami za brušenje robnikov, kapami, palicami in gojzarji pripeljali s seboj, za drugi teden se je pa eden ali drugi od odraslih odpravil na naporno pot v dolino, kjer je nabavil kruh še za teden dni za najmanj sedem ljudi in ga pritovoril na saneh.  In smo potem suhega žulili še naslednji teden in to ob zakurjeni veliki peči, več kot primerni za peko ne samo kruha ampak tudi vsega drugega. Pa nismo nikoli nič spekli v njej, smo rajši cmarili jedi na plinskem kuhalniku, za katerega je bilo treba bombolo na saneh pritovoriti s seboj. Žal ni več nobenega od takratnih odgovornih med živimi, bi jih prav rada povprašala zakaj smo ravnali tako.

Pa še pomnite, tovariši vrste pred pekarijami pred prazniki? Kruha se je nakupilo za vse praznične dneve in še malo več za vsak slučaj.

Zdi se mi, da vsaj občasno, dandanes vse več ljudi peče kruh doma kot ga je še pred kakšnimi štiridesetimi, petdesetimi leti. Pa se tudi ne poje take glorije ob tem, kot se je včasih ob vsakem pripravljanju česarkoli kvašenega. Se še živo spomnim belih firtohov in prtov, rdečih lic in prepovedi odpiranja vrat, 'da se ne ustraši pasta'. Kaj vem, menda je dandanes testo manj problematično in čisto potihem in brez pompa vzhaja  celo ob odprtih oknih in vratih.

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem se igrala z Mirico in Marjanom, otrokoma sosedov. Njuna mama, doma je bila tam nekje s hribov nad Idrijo, je pekla kruh doma, za tiste čase in okolje nekaj popolnoma eksotičnega. Še danes se spomnim tistega dišečega, zrnastega, oljnatega rjavkastega kruha, ki smo ga seveda z največjim veseljem zamenjavali za našega trgovinskega.

To je bil, razen belega sladkega puhastega kruha, ki ga je pekla sestrična moje mame s Krasa (tega smo otroci tako požrešno pomlatili in se sploh nismo zmenili za mesnine, ki so jih narezali zraven, da je teta Laura vedno osuplo spraševala naše starše, če so  'pičini kruha lačni)', edini domači kruh, ki sem ga poznala v otroštvu.

Danes, se mi zdi, da kar nekaj ljudi peče svoj kruh,  eni zaradi zdravja, drugi zaradi okusa, tretji ga pa mesimo in pečemo iz veselja. Je pa čisto res, da je peka z vsemi mešalci, pečkami in kruhomati dandanes dosti bolj enostavna kot nekoč. In tudi dosti več jih je, ki kuhajo jedi tako rekoč iz njive/štale naprej, mislim, da se vsaj pri nas kuha in je vedno manj jedi iz vrečke in pločevinke in vedno več iz izvornih sestavin.

Kar seveda ni samo po sebi nobena vrlina, niti razlog za vihanje nosu nad tistimi, ki svoj čas namenjajo drugim stvarem. Glede na trenutno kuharsko modo, ki je s svojimi, čeprav z bolj kot za nianso sfušanimi trilčki in pasažami preplavila celo tradidicionalno bukolično deželo se mi zdi, da je to potrebno, čeprav seveda popolnoma brez haska povdariti.

lp lučka

Sporočilo je spremenil(a) lucka52 dne 15. 2013 08:10[/citat]

nola[/citat]

15. feb 2013 12:18

Sem šla po to hoferjevo moko,navadno in polnozrnato in spekla čudovit kruh.Hlebec sem pekla v glinenem loncu,bobole pa štirih okusov....z čebulo,z kumino,z zelišči in z suhimi vloženemi paradižniki z olivami.

Zame je to dobra moka.

15. feb 2013 12:29

lucka52, vsaj tisti, ki gredo ob 8. zjutraj na delo, pa pridejo domov okoli 18. ure, vmes še otroke dostavijo v vrtec in pripejlejo domov, pa.....je kar razumljivo, bi rekla, da ne pečejo kruha doma, vsaj ne redno.

15. feb 2013 12:47

Načeloma se strinjam, čeprav sama delam testo za zavitke, rezance in moram reči, da je zamesiti testo bolj strah, kot kaj drugega. Meni je težje iti v trgovino, ki jo imam za vogalom kot zamesiti testo. Mož reče, a ne bi danes naredila štrudel in jaz vzamem moko, jo presejem, dodam sol, olje, vodo, zamesim in hlebček že počiva. Malo več je dela s kruhom zaradi kvasa, ampak res samo malo več. Enako zamesim testo za pico en, dva, tri. To bo potrdila vsaka, ki to dela. Sem pa sama dolgo imela strah, da ne bo ratalo, pa sem rajši kupila, odkar pa sem se tega strahu znebila, je pa meni vsake vrste testo narediti popolnoma brez problema. Navadno ne delam velikih količin naenkrat, recimo rezance iz dveh jajc. Ker sem doma in jih lahko delam vsak dan, če se mi tako zazdi.

15. feb 2013 12:48

Da se navežem na Nolino obujanje spominov. Ob sobotah je v naših trgovinah kruha zmanjkalo že ob 11. uri. Če smo imeli delovno soboto, kar je v naših časih bilo običajno (vse delovne, postopno pa so eno po eno ukinjali, se mi zdi), smo morali kruh nabaviti že v petek. Se mi je pa fino zdelo na morju, ko smo kruh kupili celo ob nedeljah. Kakšno razkošje. Zdaj ne grem skoraj nikoli v nedeljo v trgovino, takrat bi pa morda šla tudi doma, če bi bile odprte. Kdo ve!

Zdaj gpa kruh velikokrat spečem doma, po željah družinskih članov. Res pa je, kot pravi Rimljanka, da poleg službe, pa poleg majhnih otrok, je dobro, da tamladi sploh skuhajo, težko pa bi našli čas še za peko kruha.  Ga bodo tudi tiste, zdaj preobremenjene, mamice pekle, ko bodo šle v penzijo. Nikoli ni prepozno. Bo vedno veselo v hiši, ko bo zadišalo po domačem kruhu.