Zbiranje denarja za pogreb

10. jan 2013 10:29

Enkrat, ko sem bila slucajno na ljubljanski trznici, so na treh koncih po tleh sedeli "revezi" z majhnimi otroci, na kartonih imeli napisano, da so lacni in ce jim lahko kdo kaj da za jest. Pa se moja mama odloci, da bo kupila nekaj sadja, zelenjave in kruha in jim bo to dala. Nakar vidim, da se ena starejsa gospa pribliza tem ljudem in jim ponudi eno vreco z zivezem.

Je niso hoteli vzeti!!! Da ne, da oni vzamejo le denar

10. jan 2013 10:41

Pripeljem voziček iz trgovine, kupljene stvari začnem zlagati v avto, pa pristopi možakar in prosi za drobiž (za kruh, ker je lačen). Ker slučajno nisem imela nobene gotovine v denarnici, mu ponudim kruh in salamo. Z veseljem je vzel, si naredil sendvič in ga pojedel. Čez nekaj tednov ista situacija, samo, da je bila dokaj urejena gospa, ki je prosila za drobiž. Ponudim ji isto kot možakarju, pa mi jezno odvrne, da ne potrebuje denarja za kruh, ampak za nekaj drugega. Seveda, od mene ni dobila nič.

Moram pa povedati, da redno kupujem časopis Kralji ulice, da vsaj malo pomagam brezdomcem, ker ima vsak svojo  zgodbo...

10. jan 2013 10:46

No, na srečo nisem edina, ki spoznavam, ;finte;, nekaterih. Iz izkušenj vem, da kdor res rabi,tega ne pokaže. Ker sem pač taka po naravi ,da vsakemu namenim besedo, sem se pogovarjal z gospo, ki si pomaga iz krize z ročnim delom. Ima zelo malo pokojnino in, če ima srečo proda kakšne nogavičke za pribolšek. Tudi jaz si pomagam nekako tako, za kozmetiko in frizerja gre iz mojih ustvarjalnih sposobnosti. Tudi, ko sem še imela službo, mi je kaki evro bil dobrodošel. Vem, da vsi nismo talenti za vse, ampak mogoče sem pa komu le vžgala iskrico ideje. Moram pa še nekaj omeniti, da je težko kaj prodati, ampak če ne probaš, nimaš niti možnosti. Poiskusiti ni greh! Današni dan je iznajdljivost zlata vredna, vendar ne na tak način, kot eni.

10. jan 2013 11:00

Spet,pa ne smemo metati vseh v isti koš-eni so res reveži,pa molčijo in trpijo.

10. jan 2013 11:31

 Točno tako andreja m.

Je pa še drug vidik. Nekateri pomoči niti ne sprejmejo, ker jim ponos tega  ne dovoljuje. Tudi to razumem. Ker v urejeni državi pošten človek, ki je pripravljen delati ne bi smel biti nikoli ponižan na raven revščine ali še huje, prosjačenja. Da je to utopija, se pa tudi ve.

Na italijanski tv je bila enkrat celourna oddaja o organizirani bandi, ki je na najbolj prometnih mestih nameščala

navidezne reveže...potem ko so nabrali določeno vsoto, so se lepo preoblekli, odvrgli rekvizite( bergle, napise ipd)

ter jo jadrno  popihali... z mercedsom, novim avanturam naproti.

lp lučka

12. jan 2013 0:14

13. jan 2013 14:18

Ne, Lučka, ne samo v Italiji, tudi pri nas se to dogaja. V Ljubljani, na Šmartinski, pred uvozom v btc stoji fant, ves skrivljen in ovit, v capah in prosi z stegnjeno roko, pa  vprašam neko gospo, kaj je temu fantu in ona pravi, da je to eden od Romunov, ki jih diler zjutraj razvozi po punktih, zvečer jih pride iskat, pobere naberačeno in tako iz dneva v dan. To je bilo pred kakšnim dveh, treh meseci. Novodobno suženjstvo.  

13. jan 2013 23:12

Zgodba je zelo čudna, ali je človek res toliko v stiski in nima 2000€, da bi pokopal mater, pa jo mora. Država ne plačuje stroškov za pogrebe ljudi kar tako. Zagotovo bo fehtar najprej poskusil prevaliti plačila na drugega.

Koliko od vas bi take stroške lahko plačalo brez težav? Čeprav je možno, da si je pogreb izmislil, je mogoče, da je govoril resnico. Vsekakor je neotesan in nehvaležen.

Čeprav sem odraščala v času, ko so po hišah hodili le pogorevci s potrdili, ki so pri nas vedno kaj dobili, saj je nekaj mesecev pred rojstvom moje mame pri njih pogorela hiša. Ne tako dolgo nazaj je pogorela hiša mamine sestre. Celo življenje so živeli v hudem pomanjakanju in tudi ko so izgubili vse, je revščina gledala na vrata. V tistem času je bilo več javnih akcij, v katerih so prikazovali njihove razmere po požaru, ki je bil splet različnih okoliščin in sem lahko spremljala njihove prošnje za pomoč - v medijih, po TV. Priznam, da so mi lile solze, ker jim nisem mogla toliko pomagati kot so potrebovali, čeprav je naša družina vendale prispevala kar precej, a za nov dom premalo.

Danes sem bila v domu ostarelih, v katerem sem obdarovala nekaj ljudi, ki jim dom plačuje socilana. Nimajo  nobeneih toaletnih potrbeščin, nobene žepnine, kaj šele kak priboljšek. Obisk v domu me vedno pretrese, ker  je tam doma bolezen, žalost in hude socialne stiske. Poznam gospo, ki je dala hčeri hišo v Ljubljani, pa je v  štirih letih ni niti enkrat obiskala. Gospo, ki je nečakinji podarila trosobno stanovanje v Ljubljani, morala pa bi ji plačevati še 50€ žepnine. O njej ni več let niti duha, zato prosjači za kako kavo, zvezke s križankami. Preprosto prosijo. Za gospoda v domu skrbi moja prijateljica. Danes je pregledala predal z brivniki, in ugotovila, da je v mesecu dni porabil 40 britvic, od katerh je ena za trikrat, obrijejo pa ga enkrat na teden, kar je nedostojno. Ostale so preprosto pokradli za socialce. Da ima zasebnik večji dobiček.

Pred leti sem obljubila, da nikoli ne dam niti fičnika v noben humanitani sklad. Samo tistim, ki se jih lahko dotaknem. V različnih oblikah.

Kako so  doslej od mene izvabili denar?

Pred leti me je pri bankomatu ustavila ženska in me prosila, če ji kupim kruh, ker nima denarja. Dala sem ji denar, več kot stane kruh, ker nisem imela časa, da ji  grem osebno kupit kruh.

Pred nakaj meseci me je pred večjo trgovino ustavila gospa, skromno narejena, in me prosila za en tolar, ker nima za kruh. Spet nisem imela časa, da bi ji ga kupila sama,in še kaj dodala,  vendar sem videla, da je stopila v trgovino. Prazvzaparv je vseeno, kaj je kupila, denar je potrebovala za makup  živilski trgovini.

Zadnje pa se mi je zgodilo decembra v večjem nakupovalnem središču. Potem ko sem parkirala, je k meni pristopil mlajši moški s podpisno polo. Z momljajočim glasom je kazal, naj podpišem. Na listu je pisalo, da so društvo služno prizadetih iz Celja in prosijo za podpis v podporo. Bom pač podpisala. Nato me tip, zdaj priznam, da sem spregledala, da je dvakrat žgan, potegne za rokav in mi z momljanjem pokaže na kolono, kjer so bili napisani zneski predhodnih žrtev. Dajali so okoli 5 €. Odprem denarnico, in izvlečem 10 €. Ugotovili ste: dala sem več. Nato sem odhitela. Preden so se za mano zaprla vrata v Center, me je razsvetlilo. Vrnila sem se, vendar tipa ni bilo videti nikjer.

Jasno je bilo. Bil je podoben tistim prosjakom, ki sedijo po mestu, in jih nato poberejo avtomobili z romusnkimi tablicami, za Celjana je bil odločno  pretemnopolt. Ker ni znal slovesko, je golčal kot osebe, ki ne morejo govoriti. Privabil je s pismom v podporo, ki je bilo brez žiga, jaz trola bi morala razumeti, da se te stvari pripravijo o drugače. Plačala sem davek na razsvetlenje. Nočem komentarja, ker sem dovolj besna.

Pred leti se je na božiični dan pred vrati pojavila ženska iz našega kraja, ki sem jo osebno poznala. V rokah je imela koledarje in je prosila, da darujemo prispevke za Kartias. Dala sem cca 10 €, več na srečo nisem imela. Podpisala sem se na seznam, ženska pa je odšla.

Nato sem pogledala koledar. Otroški motivi, spodaj  pa na  roke napisano voščilo. Takoj sem se spomnila, da je nekdo na steber pri Pošti nalepil list, na katerem je starše vabil, naj pkličejo na določeno številko in plačajo nekaj denarja, pa bo Božiček otrokom prinesel koledar z otroškimi motivi.

Ker živim na podeželju, v vaški skupnosti, sem preverila ,kako je bilo drugje. Ker je bila domačinka, je bile prepričljiva. Ko mi je nekdo povedal, da je ogoljufala mojo sošolko , ki živi v sosednji ulici, sem takoj ukreapala.

Karitas ni nič vedel o nabirki,  odšla sem na policijo, ter prijavila. Žensko sože  poznali zaradi drugih prevar.

Konec: policija je  mojo ovadbo zavrgla, ker ni odkril  znakov kaznivega dejanja. 10 € je premajhen znesek, ostalih pa sploh niso preverjali.

Prisegla sem, da me ne bodo več nasamarili,  vendar sem očitno premalo previdna. Ampak zdaj pa res  bom.

Načini za zbiranje denarja so različni, nekateri so res v stiski, drugi goljufajo.

Pomislim pa, kako globoko si v blatu, če prodajaš svoje dostojasntvo. Tudi ta  žalujoči sorodnik.

F r i n a

14. jan 2013 12:08

Bom še jaz povedala, kaj se je nam zgodilo med zadnjimi prazniki. Bilo je na nedeljo, okrog dveh popoldan, ko je pozvonilo na vratih. Odprl je mož. Zunaj je stala ženska srednjih let, rekla je, da je naša soseda. No, ja, pravzaprav ne ravno soseda, ampak iz sosednje ulice. Menda se je po nesreči zaprla ven iz hiše, pa mora nujno plačati 13 evrov nekomu, ki jo čaka pred hišo, pa da denar lahko vrne še isti dan ... Sploh ne vem točno, kaj je povedala, moža je zasula s ploho besed, on pa dobra duša, kot je, ji je dal denar. Ko mi je povedal, kaj je bilo, se mi je takoj vse skupaj zazdelo sumljivo, a sem si mislila, da on že ve, da je res soseda (on je na tej ulici doma že več kot 20 let, jaz pa sem tu šele tretje leto). No, ko čez nekaj dni denarja še nisva dobila nazaj, sem ga bolj natančno povprašala o vsem skupaj. Izkazalo se je, da niti ni povsem prepričan, da je bila ta ženska res "soseda" (oz. iz sosednje ulice) in da je menda zvonila že pri drugih sosedih, pa ji do nas ni nihče odprl (ulica je dolga, zvoniti je morala pri vsaj 10 hišah, če ne še pri več). No, zdaj je od takrat že tri tedne, denarja pa nisva dobila. Sicer še dopuščam majhno možnost, da je bila ta ženska res soseda in da je na dolg enostavno pozabila, a kar nekako bolj verjamem, da je bil mož preprosto ogoljufan. No, ja, od zdaj naprej denarja ne bo več tako neprevidno dal iz rok. Meni je žal le to, da nisem jaz odprla vrat, kajti jaz nisem tako naivna in bi se malo bolj prepričala, da je ta "soseda" res soseda in da mora res nekomu plačati nekaj ravno na nedeljo popoldan.

14. jan 2013 14:22