13. jan 2013 23:12
Zgodba je zelo čudna, ali je človek res toliko v stiski in nima 2000€, da bi pokopal mater, pa jo mora. Država ne plačuje stroškov za pogrebe ljudi kar tako. Zagotovo bo fehtar najprej poskusil prevaliti plačila na drugega.
Koliko od vas bi take stroške lahko plačalo brez težav? Čeprav je možno, da si je pogreb izmislil, je mogoče, da je govoril resnico. Vsekakor je neotesan in nehvaležen.
Čeprav sem odraščala v času, ko so po hišah hodili le pogorevci s potrdili, ki so pri nas vedno kaj dobili, saj je nekaj mesecev pred rojstvom moje mame pri njih pogorela hiša. Ne tako dolgo nazaj je pogorela hiša mamine sestre. Celo življenje so živeli v hudem pomanjakanju in tudi ko so izgubili vse, je revščina gledala na vrata. V tistem času je bilo več javnih akcij, v katerih so prikazovali njihove razmere po požaru, ki je bil splet različnih okoliščin in sem lahko spremljala njihove prošnje za pomoč - v medijih, po TV. Priznam, da so mi lile solze, ker jim nisem mogla toliko pomagati kot so potrebovali, čeprav je naša družina vendale prispevala kar precej, a za nov dom premalo.
Danes sem bila v domu ostarelih, v katerem sem obdarovala nekaj ljudi, ki jim dom plačuje socilana. Nimajo nobeneih toaletnih potrbeščin, nobene žepnine, kaj šele kak priboljšek. Obisk v domu me vedno pretrese, ker je tam doma bolezen, žalost in hude socialne stiske. Poznam gospo, ki je dala hčeri hišo v Ljubljani, pa je v štirih letih ni niti enkrat obiskala. Gospo, ki je nečakinji podarila trosobno stanovanje v Ljubljani, morala pa bi ji plačevati še 50€ žepnine. O njej ni več let niti duha, zato prosjači za kako kavo, zvezke s križankami. Preprosto prosijo. Za gospoda v domu skrbi moja prijateljica. Danes je pregledala predal z brivniki, in ugotovila, da je v mesecu dni porabil 40 britvic, od katerh je ena za trikrat, obrijejo pa ga enkrat na teden, kar je nedostojno. Ostale so preprosto pokradli za socialce. Da ima zasebnik večji dobiček.
Pred leti sem obljubila, da nikoli ne dam niti fičnika v noben humanitani sklad. Samo tistim, ki se jih lahko dotaknem. V različnih oblikah.
Kako so doslej od mene izvabili denar?
Pred leti me je pri bankomatu ustavila ženska in me prosila, če ji kupim kruh, ker nima denarja. Dala sem ji denar, več kot stane kruh, ker nisem imela časa, da ji grem osebno kupit kruh.
Pred nakaj meseci me je pred večjo trgovino ustavila gospa, skromno narejena, in me prosila za en tolar, ker nima za kruh. Spet nisem imela časa, da bi ji ga kupila sama,in še kaj dodala, vendar sem videla, da je stopila v trgovino. Prazvzaparv je vseeno, kaj je kupila, denar je potrebovala za makup živilski trgovini.
Zadnje pa se mi je zgodilo decembra v večjem nakupovalnem središču. Potem ko sem parkirala, je k meni pristopil mlajši moški s podpisno polo. Z momljajočim glasom je kazal, naj podpišem. Na listu je pisalo, da so društvo služno prizadetih iz Celja in prosijo za podpis v podporo. Bom pač podpisala. Nato me tip, zdaj priznam, da sem spregledala, da je dvakrat žgan, potegne za rokav in mi z momljanjem pokaže na kolono, kjer so bili napisani zneski predhodnih žrtev. Dajali so okoli 5 €. Odprem denarnico, in izvlečem 10 €. Ugotovili ste: dala sem več. Nato sem odhitela. Preden so se za mano zaprla vrata v Center, me je razsvetlilo. Vrnila sem se, vendar tipa ni bilo videti nikjer.
Jasno je bilo. Bil je podoben tistim prosjakom, ki sedijo po mestu, in jih nato poberejo avtomobili z romusnkimi tablicami, za Celjana je bil odločno pretemnopolt. Ker ni znal slovesko, je golčal kot osebe, ki ne morejo govoriti. Privabil je s pismom v podporo, ki je bilo brez žiga, jaz trola bi morala razumeti, da se te stvari pripravijo o drugače. Plačala sem davek na razsvetlenje. Nočem komentarja, ker sem dovolj besna.
Pred leti se je na božiični dan pred vrati pojavila ženska iz našega kraja, ki sem jo osebno poznala. V rokah je imela koledarje in je prosila, da darujemo prispevke za Kartias. Dala sem cca 10 €, več na srečo nisem imela. Podpisala sem se na seznam, ženska pa je odšla.
Nato sem pogledala koledar. Otroški motivi, spodaj pa na roke napisano voščilo. Takoj sem se spomnila, da je nekdo na steber pri Pošti nalepil list, na katerem je starše vabil, naj pkličejo na določeno številko in plačajo nekaj denarja, pa bo Božiček otrokom prinesel koledar z otroškimi motivi.
Ker živim na podeželju, v vaški skupnosti, sem preverila ,kako je bilo drugje. Ker je bila domačinka, je bile prepričljiva. Ko mi je nekdo povedal, da je ogoljufala mojo sošolko , ki živi v sosednji ulici, sem takoj ukreapala.
Karitas ni nič vedel o nabirki, odšla sem na policijo, ter prijavila. Žensko sože poznali zaradi drugih prevar.
Konec: policija je mojo ovadbo zavrgla, ker ni odkril znakov kaznivega dejanja. 10 € je premajhen znesek, ostalih pa sploh niso preverjali.
Prisegla sem, da me ne bodo več nasamarili, vendar sem očitno premalo previdna. Ampak zdaj pa res bom.
Načini za zbiranje denarja so različni, nekateri so res v stiski, drugi goljufajo.
Pomislim pa, kako globoko si v blatu, če prodajaš svoje dostojasntvo. Tudi ta žalujoči sorodnik.
F r i n a
Sporočilo je spremenil(a) frina dne 14. 2013 20:15