3. jan 2013 0:53
Res je, mamaF 
Umetnost ni vedno biti tiho ali vedno nadirati vse - umetnost (beri: kultura, če ne celo modrost) je vedeti, kdaj koga nadreti in kdaj biti tiho.
Si me pa spomnila še na nekaj s tisto zgodbico o objestnih mulcih-grenadirjih.
Ko sem bil v nižjih razredih osnovne šole, smo bili s prijatelji blazni razgrajači in v bistvu težki primitivci - z moje današnje perspektive, takrat pa je bila to na nek način igra, čeprav me je že takrat večinoma močno grizla vest, česar se prav slikovito in z grenkobo spominjam. Petarde smo podtikali v vse od sosedovih bučk in paradižnikov na vrtu do poštnih nabiralnikov, ki jih je tako teatralno razparalo, da smo se o tem lahko važili še cel mesec. Na igrišču smo se lovili in med sabo pljuvali. V razredu smo se med odmori lovili in brcali v jajca, spet drugič vlekli za gate ali tolkli po glavi. Metali smrdljivce in pasje bombice po šoli. Sosedom smo streljali rimske svečke v okna. Rabutali smo sadje. Klicali smo ljudi po telefonu in se delali iz njih norca. Punce smo šlatali za rit. V učiteljice smo skozi izpraznjene tulce kemičnikov ("pihalnike") streljali poslinjene kroglice papirja. Nismo vsi počeli vsega, toda ne spomnim se nikogar, ki ne bi bil počel pa prav zares nič od naštetega.
Seveda smo že takrat vedeli, da je vse to narobe - to je bil vendar poglavitni razlog, da smo to sploh počeli! Seveda so nas vsake toliko ujeli in seveda smo jih fajn slišali - in za to sem še danes neizmerno hvaležen. Brez razgrajanja ne bi bil nikoli kaznovan, ali pa bi bil kaznovan po krivem, in iz obojega se ne bi naučil nič. Tako pa sem bil kaznovan po pravici! Kalibriral sem si vest, če hočete.
Sram me je za svoja dejanja (čustveno), ni pa mi žal (racionalno). Mislim, da k odraščanju - vsaj za fante - nujno spadata upor avtoriteti/pravilom/omejitvam in razgrajaštvo per se. Pobalinstvo, če hočete. Obstajajo izjeme, a so prav to - izjeme. Vsaj z moje perspektive na odraščanje mene in moje generacije (kakih 120 otrok iste starosti z moje OŠ).
tulka
