3. jan 2013 0:10
rosie je napisal/a: |
Seveda se vse te skupine obnašajo grozno samo takrat, ko med njimi ni nikogar, ki bi tako ali drugače pripadal nam in naši družini ali našim prijateljem. Mi sami smo seveda vzorno vzgojeni, naši otroci so same perle. Kaj, ko bi se mi vsi skupaj kdaj pa kdaj pogledali v ogledalo?
rosie |
Rosie, ob tvojem postu mi je prišlo na misel, kako zanimivo je človekovo potovanje iz leta v leto, iz generacijo v generacijo. Ko smo bli sami otroci in kasneje najstniki, smo povsod okrog sebe videli večinoma "zagrenjene in sitne tastare",s svojimi starši in profesorji na čelu. Kasneje so nam ob ljubčkanju s simpatijo v parku šle na živce mlade mamice z vreščečim podmladkom, ki je motil naše zaljubljeno gruljenje. Ko smo mladci malo glasneje prihajali sredi noči v študentsko naselje, so nam spet "tastari, ki nimajo drugega dela, kot da mladino kritiziajo" včasih z oken kričali, naj utihnemo, pa smo zavijali z očmi in se posmehovali.
Ko smo sami postali starši in se trudili uspavati svoje dojenčke, je bil "nevzdržen" vsak večji otrok, ki je nabijal žogo v sosednji zid ali "razvajeni najstnik", ki je vžigal svoj moped ali dve starejši sosedi, ki sta na glas klepetali z balkona na balkon. Potem so nam otroci odrasli, "sitne turiste", ki so nas in naše s sladoledom pomazane jokajoče otroke prezirljivo gledali in ogovarjali, smo pozabili, kot gospe in gospodje srednjih let pa zdaj na avtobusih, železniških postajah srečujemo "nevzgojene najstnike, ki ne vedo, da bodo tudi sami nekoč starejši"
A ni to hecno? Sami smo v vsakem obdobju najbolj "fajn" in krasni, kot zakleto pa moramo biti vedno obkroženi z najrazličnejšimi "neotesaneži".
Ogledalo rabimo, res. Zato se zelo strinjam z Vendelininim prispevkom.
Pa še to bi dodala. Nikakor ne toleriram nasilja, nesramnosti in kar je še takih reči. Tudi nespoštovanje osebnega prostora oz. odrekanje pravice do nekega osebnega miru in zasebnosti me moti.
Še bolj pa me pri meni sami moti to, da vpričo takega vedenja tudi sama postajam ogledalo le- tega. Za ilustracijo: nekoč smo se z z družino, takrat še vrtčevskima otrokoma, odpravili zgodaj zvečer v sosednje manjše mesto, kjer smo se imeli namen srpehoditi čez okrašen trg, pogledati otrokom namenjene "pravljične" nastope, pozneje pa se (ko bi bili otroci že zdavnaj "oddani" v varstvo), podati nazaj tja na silvestrovanje na prostem. No, miren in zabaven družinski večer se je prelevil v nočno moro ... Še pred osmo zvečer so namreč ljudje različnih starosti začeli v okolici tega trga, po vseh ulicah množično metati petarde. Otroci so prestrašeni jokali, odrasli smo zbegano iskali vsaj en prost izhod iz te "fronte" in postajali vedno bolj jezni in nervozni. Vsi smo si otroke posadili na rame, saj so petarde padale povsod po tleh ...
V eni od stranskih uličic sem zagledala dva mlajša mladoletnika, kako sta eno za drugo metala petarde v smeri trga - proti ljudem. Pred očmi se mi je kar zameglilo in začela sem kričati nanju in ju zmerjati in če ne bi imela na ramah lastnega otroka, bi šla verjetno do njiju in ju oklofutala. Pa se sicer nimam ravno za konfliktnega človeka, a tisti trenutek je bil bes in občutek nemoči zaradi vsega kaosa tako velik, da bi bila verjetno sposobna precej grobo obračunati tudi s tema otrokoma ... Fanta sta se sicer začasno potuhnila, saj so ju glasno nadrli tudi ostali iz naše družbe, potem pa sem od zadaj slišala režanje v stilu :"... si videl kako se je tastari strgalo". Če bi bila sama, bi verjetno ... ah, niti pomisliti nočem.
In to jaz, ki "niti mravlje ne bi pohodila". Sama sem bila popolnoma šokirana nad čustvi, agresijo, ki je pej še nisem nikoli tako močno doživela. Pa sem jo, zaradi bojazni za lastna otroka.
In tako se ne čudim, da prav zaradi nasilnežev, neotesancev in neuvidevnežev marsikdo od povsem umirjenih, kuturnih ljudi izgubi živce in obračuna z drugim na enak, nasilen in grob način. In počasi postaja tudi sam tak "zase se brigaj" oz. "kaj mi pa moreš" osebek. Žalostno.
Mojca