2. jan 2013 16:55
lucka52 je napisal/a: |
Mi lahko kdo da kakšen nasvet, kako ostro, pa vendar v mejah kulture povedati takim ljudem kar jim gre? lp lučka |
Povedati na tak način ni posebej težko, le da odziv ponavadi ni na enakem nivoju. Še najblažji je zaboden pogled, med malo težje pa spada: " A češ eno na gobec?!". Bolj, ko se opozorjeni počuti krivega, hujša bo reakcija. A bo opozorilo mogoče zaleglo za naprej pa - kdo ve.
Doživela sem praktično že vse omenjene variante, od restavracij, bazenov , avtobusov (danes ste lahko še srečni. V "naših cajtih" so bili tako polni - tipa kitajski vlaki -, da se nisi mogel ganiti niti, če se je tip zraven tebe prihuljeno izživljal), parkirišč in še kje. Sem in tja stegnem jezik, bolj ali manj vljudno, kakršne volje sem, večkrat pa tudi pogledam stran, ker vedno človek ravno nima energije za stran metat. Sem se pa o tem pogovarjala tudi z našo "mladino". In res jim ni od voženj v avtobusih v vseh letih šolanja/študija nič takega ostalo v spominu. Bi rekla, da se mladina res ne zanima kaj dosti, kaj se godi okoli nje.
Pa še dve avtobusni: v rosnih letih sem se vozila na daljši relaciji z medkrajevnim avtobusom. Ker so nas doma učili, da je treba odstopiti sedež tistemu, ki ga vsaj na videz bolj potrebuje, sem pridno vstajala gospe, ki je vsak dan tovorila cajno robe na plac. Ampak potem se je tista gospa vedno pririnila ravno do mojega sedeža (vstopila sem par postaj prej, ko avtobus še ni bil poln). Enkrat mi je bilo dosti, tudi jaz bi rada kdaj sedela do konca. Kaj storiti? Ni bilo druge, sploh se nisem več usedla in tako sva lepo stali obe.
Na isti progi a ob drugi uri lepo sedim takole pozimi v toplem avtobusu. Kar mi nekaj kapne na rame. Pa spet in spet in spet. Pa po žganju smrdi, presneti pijanci, že navsezgodaj nažgani. Končno pogledam še navzgor od koder je iz slabo začepljene zelenke name kapljal domači šnops. Ne vprašajte, kako so me sprejeli v službi
Cila