29. dec 2012 11:14
kozamurnik je napisal/a: |
Zbogom, prijazna in vesela Ruth.
Nola, ni ti pomoči. Poslavljamo se od vesele prijazne osebe, ki je marsikaj naredila za nas, tudi za našo državo, če hočeš. Enkrat sem bila na njenem predavanju in je bilo dovolj, da sem si jo zapomnila. Nekateri pač pustijo sled v nas. Z nasmehom dobro voljo in prijaznostjo, drugi gredo mimo nas in se nas sploh ne dozaknejo. Tretje si zapomnimo, ker so bili zlobni.
|
Glej Kozamurnik, ti bom (upam da z dovolljenjem moderatorke - konec koncev gre za stvari, ki še kako sodijo v okvir te teme) še enkrat poskusila pojasniti.
Še enkrat zato, ker so me že pred časom zmotile reakcije ob smrti sina poznane osebe in sem že takrat omenila to, kar ti bom morda uspela sedaj pojasniti.
Gospo Ruth sem poznala toliko kot ti, s predavanj, tiska in televizije. Jaz, tako kot ti, sem jo poznala, ona pa mene, tako kot tebe ni.
Seveda je bila javna oseba , ampak to še ne pomeni , da jo lahko javnost (ti, jaz in še vsi drugi, ki smo jo poznali in cenili) lahko po mili volji namaka v svoj sentiment, jo tika in se od nje poslavlja, kot da so skupaj krave pasli.
Nič nimam proti spoštljivim izrazom obžalovanja, da se je tako prezgodaj poslovila. Vendelina jr., je na primer lepo opisala to, kar bolj ali manj čutimo vsi, ki smo jo občudovali in vedeli zanjo. Tudi me ne bi motilo, če bi kdo odprl blog ali temo, kjer bi lahko vsi, ki jo bomo pogrešali napisali kako se nas je dotaknila in opisali svojo žalost ob njenem slovesu.
Kar se mi zdi neprimerno, je familiarnost, ki si jo virtualni žalovalci dovolite. Gospa je imela družino, prijatelje in ljudi, ki so jo poznali in ki jih je tudi ona poznala. Njihova pravica je, da se od nje poslovijo tako, kot se njim zdi prav.
Zato, Kozamurnik sem se oglasila, tudi sama sem iz družine, kjer je bilo nekaj članov takorekoč javnih oseb in zato dobro vem, kako moteči so taki javni žalovalci.
Še posebej, če so tako zelo nespoštljivi kot (bom navedla samo nekatere) Vrtejbenka, solan in pultica, ki se niti toliko niso potrudile, da bi svojo žalost izrazile brez pravopisnih napak.
Ne vem če sem uspela razložiti svoje pomisleke, moje pedagoške sposobnosti so žal minimalne.
Ampak eno primero pa lahko dam, ko sta umrla Jim Morrison pa Janis Joplin so tudi žalovale množice; takrat še ni bilo interneta ampak še danes najstnice padajo čez njuna groba v žvaniment.
Zdravje Micka Jaggerja me dosti bolj skrbi kot njega samega - itak bo takrat in ne ko bodo Maji izračunali padel internet.
Samo najstnice imajo licenco za prilaščanje javnih oseb.
Toliko, Kozamurnik et consortes, jaz še vedno upam in sprejemam pomoč, upam, da tudi ti še nisi dosegla tiste popolnosti, ko je ne boš več potrebovala.
nola