Recepti za kužke

12. dec 2012 8:18

MamaF

Lili Roza, pes tudi potrebuje sol, vendar pa v veliko manjših količinah kot si solijo/solimo svojo hrano.

Začimbe pa skoraj vse, izogibati se je fino le pretirano pekočim.

12. dec 2012 9:34

V moji mladosti na manjši kmetiji, je naš mešanček nadvse užival v umetnem gnojilu, ki ga je mama ročno trosila po polju ,on pa ga je z velikim veseljem v zraku lovil in tudi pojedel Najprej smo bili v skrbeh, ker pa mu je to očitno ustrezalo- ni imel nobenih težav, ga nismo odganjali.Pa še ta zanimivost: pozno spomladi je vsako jutro na vrtu z gobčkom previdno snel dve ali tri jagode in jih z užitkom pojedel. Samo najlepše- velike in rdeče...Sicer pa je jedel ostanke naših obrokov in umrl pri petnajstih letih...tako je bilo nekoč....

eta

12. dec 2012 10:00

Oprostite, ob branju te tematike mi je prišlo to na misel. 

http://www.val202.si/botrstvo/

Migla

12. dec 2012 10:35

Mi smo sicer izpričani pasjeljubci, a vendarle je pes pes, človek pa človek. In nismo pristaši počlovečenja psa v ničemer, ne v tem, da spi na postelji, kaj šele, da bi smel na mizo gledat, ko mi jemo. Dokler je miren, lahko leži pod mizo ali kje v bližini, nima pa kaj gobčka stegovat proti hrani, ko ljudje pri mizi jedo. Pika.

Ja, smo tudi mi nekaterim našim psom kuhali, sploh v času, ko še ni bilo briketov in toliko druge hrane (vrečke, konzerve). Zdaj skuhamo občasno, a tako, da na priemr ostanke mesa skuhamo z zelenjavo in s tem prelijemo brikete ali ko kuhamo testenine ali riž, skuhamo malo več in mu to dodamo (ima zelo rad te reči). Tudi žgance mu skuhamo, s kečapom jih ima zelo rad. Ni pa prioriteta posebej zanj kuhana hrana. Upoštevamo tudi nasvete vzreditelja, menda ja ve, kaj je za psa primerno.

Sicer mene nič več ne preseneti na tem področju. Naši sosedje so že pred 20 leti imeli za lovskega psa posebno sobo, zamrzovalnik je bil namenski za psa, plus štedilnik, na katerem so mu kuhali hrano.

Ko pa sem prebrala, da je en svetovni kuharski chef, avtor jedilnika za ljudi na eni veliki ladji, moral še posebej pripraviti nekaj receptov za pasje piškote (jedilnik za cuckovje se razume sam po sebi), me ne preseneti nič več.

Da pes od naših prijateljev skoči na mizo in iz košare vzame kruh itak ni omembe vredno ...

Vsak pač ravna po svoji presoji. Kdor zmore in lahko, pač nudi psu tisto, česar nekateri ne morejo privoščiti niti sebi. Drži pa delno tudi, kar je napisala mamaF. Če bodo tisti, ki psu namenjajo več, kot je po merilih drugih primerno, s tem prenehali, ne bo nihče bolj sit. Sem pa prepričana, da mnogi, ki skrbijo za svoje pse tudi tako, da jim posebej kuhajo, znajo prispevati tudi za ljudi.

12. dec 2012 10:38

naš ežoj je zadnje čase malo nataknjen, to sem opazila že pri nestrinjanju  z njegovo veliko priiajteljico, ki ji ni začuda ni dal prav (in zadel v črno).

Tokrtrat je šel pa precej mimo. Se zgodi vsem, tudi njemu, kaj čmo.

Glede hrane , kupljene, raznorazne, raznoraznih mark in cenovnih razredov, bi pa samo nekaj vprašala. zakaj mojim psom grozno smrdi iz ust po tej hrani, če jedo pa domačo, pa nikoli?

Kdo pa hrani tiste dokaze, da so psi in mačke bolj zdravi, če jedo kupljene zadeve?

Ne moremo namreč vedeti, kakši bi bili, če bi jedli domačo hrano, magari mešano s kupljeno kdaj pa kdaj.

Srednja pot, so rekli včasih. Mislim, da še vedno drži. Pretiravanja, takšna in drugačna, meni nekako ne sedejo.

12. dec 2012 13:24

Mamamia, tudi jaz sem izpričana pasjeljubka, no na žalost, bila. Zdaj nimam več ne psa, ne mačka. Svojim kužkom smo dovolili veliko, ampak začuda so bili vseeno "lepo" vzgojeni. To, da si pa sosedov kuža sam postreže kruh z mize, je pa samo za čestitati. Kaj bi čakal na milost svojih gospodarjev, ne? Sosedova psička si je tudi postregla sama. Torto, ki so jo imeli na mizi, je pomlatila kar sama. Naš Piko pa kuhano svinjsko kračo. Samo malo nepazljivosti, pa adijo večerja za gospodarja.

Naši so vsako soboto dobili za zajtrk sveže konjsko meso. Dva psa in tri muce smo imeli skupaj petnajst let. Večina je dočakala lepo starost.

12. dec 2012 14:51

eh, naš je tudi sir pojedel z mize, klubske v dnevni sobi. Možu sem lepo prirpavila sirov krožnik in šla v kuhinjo po pijačo in kruh, kakšno minutko me ni bilo, on je vmes prišel v dnevno sobo in glasno vprašal, zakaj sem mu ves sir pojedla. Seveda sem zanikala, potem pa sva videla našega črnega caneta, kako nedolžno zre mimo naju, le slina se mu je cedila iz gobčka ...

Naš pes je scrkljan do onemoglosti, ampak vzgojen in zdresiran tako, da uboga na pogled, kaj šele na besedo. To se doma nanaša predvsem na obnašanje, ko jemo.

Ampak da ne zaidemo s teme, bom nehala.

12. dec 2012 15:25

Moje mnenje. Ni tako zelo pomembno, dan današnji pa sploh ne, koliko stanejo briketi ali konzerve, ki jih dajemo našim kužkom ali mucam. Pomembno je, da jim hrano postrežemo redno in z ljubeznijo. Kako se bodo skozi življenje držali in kdaj nas bodo zapustili je odvisno še od česa, ne le od znamke, ki je izpisana na vrečki ali konzervi hrane. 

Ljudje včasih vso pozornost usmerjajo v zdrav način življenja, vključujoč prehrano, gibanje... pa se kar naenkrat nekaj zalomi, lahko tako zelo, da zelo mladi zapustijo svet. Obstaja tudi druga različica, ki trdi, da tisti, ki nič ne grešijo ne živijo dlje, samo zdi se jim. Jaz se bolj nagibam tej drugi skupini.

Doberšen del vpliva na dolgost in kvaliteto našega bivanja prinesemo pač s sabo, ko se rodimo. Tudi naše živali. Zato mislim, da je najbolj pomembno, da imamo živali, ki nam delajo družbo radi, da zanje poskrbimo, če potrebujejo veterinarja, hrana pa naj seveda ne presega naših finančnih zmožnosti.

Nekoč sem sedela na vrtu gostinskega lokala na Vrhniki. Prišel je starejši moški in na povodcu je imel psa. Naročil je golaž in vsakić, ko je dal žlico v svoja usta, je nato potunkal v golaž kruh in ga dal v gobček kužku, ki je že bil pripravljen. Iz pogovora med natakarji, je bilo slišati, da sta bolj kot ne stalna gosta in da je to njuna ustaljena navada. Lepo ju je bilo videti. Videlo se je, da nista premožna, morda razen kruha doma nista imela ničesar, sta bila pa ganljivo prisrčna. Izžarevala sta pripadnost drug drugemu in kljub temu, da golaž verjetno ni najprimernejša hrana za kužka, sem prepričana, da temule, ki sem ga videla nikakor ne škodi. Gospodar ga je vsakič počohal, ko mu je dal nov zalogajček. Če bi temule kužku zamenjali domovanje in ga preselili v razkošje, kjer bi imel na voljo prvovrstno hrano, lahko, da bi od žalosti umrl. Tale dva, sem pokomentirala takrat, bosta skupaj srečno živela do konca svojih dni. Mogoče to ne bo zelo dolgo, bo pa lepo in prijetno.

Zato nikar slabe vesti, če so briketi iz nižjega cenovnega razreda. Življenje je še vse kaj drugega in jaz še vedno trdim, ni pomembno kako dolgo je, bolj je pomembno s kom in kako ga živimo.

12. dec 2012 15:41

zeta, res lepo napisano

12. dec 2012 17:00

zeta strinjam se, še našemu Poldetu  in Lizi , so se ušesa pokonci postavila ob mojem glasnem branju