10. dec 2012 10:11
Ljudje božji, ne mešajte no, jabolk in hrušk.
Preden nadaljujem, izhodišče je naslednje:
Ko je govor o osebnih financah, se je pač treba obnašati odgovorno. In se tega naučiti in vseživljenjsko učiti. Kdor nima kontrole nad svojimi osebnimi financami, ima precej slabo kontrolo nad svojim življenjem, ne glede na to, kako je ta trditev komu všeč ali pa ne. Ne glede na to, "kako komu leži matematika ali pa ne" in ne glede na še kak ne posebej domišljen izgovor.
Gremo po vrsti: Obrazci za vrtec - tu je od občine do občine različno. V precejšnji odvisnosti od spretnosti občine. Tam, kjer znajo malo bolj upravljati z budžetom, lahko občina daje večje subvenicje, tam, kjer tega ne znajo, je materialna resnica ta, da morajo starši prispevati relativno večji del za vrtec. In tu sicer lahko bentite nad ukrepom, ki je pred šestimi leti pocenil vrtce, potem pa spet udaril od skoraj iste ekipe v drugo smer - ampak to pri položnicah ne bo imelo haska. Enostavno ni druge, da človek, ko dobi obrazec v izplnitev, premisli, za kaj se ta obrazec uporablja in kaj bo sporočal in kakšne bodo posledice. Jaz sicer Zzakovega obrazca nisem videla. Sem pa jih nekaj videla in po navadi smo (ker sem tudi že kakšnega pomagala izpolnjevati) povečano premoženje tolmačili kot večji investicijski odliv, kar je povzročilo manjšo mesečno likvidnost in zaradi tega prosili, da se ne poviša višina plačevanja. Pa je po navadi uspelo.
Tolmačiti to, da bi odprtje varčevanja za otroka za sabo potegnilo še kakšen višji prispevek in da za to se pa ne bo varčevalo - c'mon, to je tako, kot če bi rekel, da se ne gre pozimi ven na sneg, ker se je slišalo, da je nekdo padel in si zlomil nogo, ergo, sedaj pa še ostali ne bomo šli ven. ...
Varčevanje za otroka je nekaj, kar spada v odgovorno starševstvo. Kjer je itak treba vedeti, da bodo vlaganja v otroka vsako leto zneskovno višji (in to upoštevati pri načrtovanju družine - ko sem nekaj takega tule omenila kake štiri leta nazaj, sem takoj dobila nekaj odzivov, da "bomo že kako" - pa raje ne pomislim, kako ljudje, ki so v dobrih časih živeli z logiko "bomo že kako", živijo sedaj). In kjer je treba vedeti, da se otroka z začetnim vložkom v času, ko za otroka nastopi mlada odraslost, lepo postavi v samostojnost. Raje lepo varčevanje in sporočiti vsemu sorodstvu račun in naj lepo ob vseh praznikih prispevajo tja. V dvajsetih letih se bo nekaj nabralo in se bo takrat razmišljalo, kaj s tem. Če se pa ne bo počasi nabiralo, se pač ne bo nabralo in bo čez dvajset let malo težje (junior pa ne bo več tako ljubek, kot je pri treh letih). In je tudi tako, da bi moral biti človek čisto zadovoljen nad tem, da ima nekaj viška, da lahko varčuje za svojega otroka. Ker jih je vedno več takih, ki svojih otrok še nahraniti ne morejo.
Glede tega, če je nekdo, ki varčuje, po drugi strani upravičen do kakšnih subvencij. Ti zadevi se, ekonomsko gledano, ne izključujeta. Nekdo varčuje za nekaj, kar bo imelo nek učinek v prihodnosti. In ni razloga, da ne bi med tem, ko nalaga za nek učinek na dolgi rok, prejemal neke oblike kratkoročnih subvencij. Ker se predpostavlja, da to, kar se na eni strani nalaga in na drugi strani prejema, bo na dolgi rok imelo večji učinek kot pa bi se zgodilo, če ne bi bilo ne enega (varčevanj) in subvencioniranja hkrati.
To velja tako na idividualnem nivolu (da nekdo plačuje nižji vrtec, ker varčuje za otrokovo varno materialno prihodnost) kot tudi na kolektivnem. Najboljši primer: družba vlaga v šolski sistem za to, da bodo tisti, ki hodijo v šolo, v obliki svojega znanja vračali nazaj družbi.
Povezava med premoženjem, varčevanjem in dajatvami:
Predpostavlja se to, da varčuje tisti, ki ima. V resnici se varčuje takrat, ko imamo. Velja tudi za državo - ko država začne "varčevati", takrat, ko itak nima, dela samo še dodatno škodo.
In ker velja predpostavka, da je varčevanje aktivnost ekonomskega subjekta z namenom, da si poveča premoženje, se na to predpostavko cepijo tudi izračuni različnih dajatev in prispevkov. To seveda pomeni, da potencialno tisti, ki bolj varčuje in pridobiva več premoženja, je potencialno tudi večji zavezanec pri dajatvah. In seveda slejkoprej konfliktno gleda na nekoga, ki sproti troši. In si misli, jaz varčujem in imam in plačujem davke, tale pa zapravlja za obleke in potovanja in na koncu dobiva še doklade. In si na temelju te informacije ustvari sodbo, da je svet itak krivičen v konceptu in da je treba vse skupaj nekam poslati.....
Ljudje, sesuvati je enostavno. Kreirati je težje.
Prej omenjeni konflikt med potrošnikom in varčevalcem, po katerem varčevalec potencialno plačuje večje dajatve, se omili na tak način, da se s sistemom spodbud in olajšav plačujejo nižje dajatve. Umetnost vodenja proračuna (pa naj bo to občinski ali pa državni), je ravno v tem, koliko prostora za spodbude in olajšave daje. In ne glede na to, kaj si človek misli o trenutni oblasti (jaz sem znana levičarka in itak nisem volila ekipe, ki je na državni oblasti) - dejstvo je, da tudi najbolj propulzivni in najbolj inteligentni oblastni ekipi tudi v najboljših gospodarskih časih ne bo uspelo, da bi bil konflikt med varčevalcem in potrošnikom pri dajatvah razrešen. Vedno bodo kakšni disproporci. Dokler bomo imeli denar in blagovno menjavo, se bodo ti disproporci dogajali..
Upam, da ste tisti, ki vas tole zanima, našli kakšno uporabno razlago.
In ne ga no, biksat z nogavicami. Listo lastnih neumnosti pa res lahko zmanjšate.
Vendelina jr.