Misel ali citat

16. nov 2012 14:51

Prava epidemija jobsovih misli na predstavitvah. Če si "in" ga moraš vsaj omeniti.

16. nov 2012 18:15

Citrianje kar tako in točno enako kot počnejo vsi - to je samo znak hude intelektualne uboščine  in hude potrebe po konformizmu, kakšne posebne globine pa tu ni.

Ob tem se spomninjam mojih dni v osnovnki, ko je umrl Edvard Kardelj (1979). Malo pred rem je izšla njegova zadnja knjiga, v kateri piše marsikaj. Kar smo (sem sicer tole že enkrat omenila tule) potem študentje kako desetlje kasneje iskali primerjlano pri Proudhonu in Lassalle-u. Ampak pred tem je pa v tisti knjigi uvod, v katerem je citat, ki gre takole: Sreče človeku ne da niti sistem, niti država, niti partija. Srečo si človek ustvari sam.

Potem je bilo nekaj let, ko so vsi aparatčiki, vsi predsedniki krajevnih skunosti v skvojih govorih in skratka, v vseh nastopih se je slišal tale citat.

Potem so minila leta in je prišla osamosvojitev. Pa ni bilo več "in" citirati Kardelja, ma kje pa, amnezija popolna, ljudje so namesto citatov Kardelja vlekli ven svoje zakramente in kar je še tega....in se je na ta citat pozabilo.

Zadnjih nekaj let pa tista o "sreči, ki je ne da ne partija, ne sistem..." dobiva neke vrste status slovenskega Rosebuda (hm, kdor ne šteka te filmske reference, je pač ne šteka).

Hja, življenje se obrača in nekako ni blazno primerno citirati nekoga zgolj za to, ker vsi to počnejo.

Jaz bi se, če nič drugega in če ne bi našla boljšega razloga, citiranju Jobsa (que en paz descanse), odpovedla že zaradi tega, ker to počne strahovito veliko drugih ljudi. Taki čredni porivi so me vedno puščali čustveno hladno.

Sama zaključujem s citati (ali pa jih uporabim tudi v uvodu ali pa v jedru), če je v citatu dobra iztočnica, ki mi pomaga, da hitreje pripeljem do svoje misli.  In v tem kontekstu je okej, če se uporabi tudi citat. Ali pa se parafrazira kakšno misel koga drugega. Ampak za to, da se to počne, je treba še vedno velko brati.

16. nov 2012 18:23

Še nekaj, Kajka

Globoko upam, da v resničnem življenju, ko opravljaš poslovno komunikacijo, svojih e-pisem ne naslavljaš z "ojla" in podobnimi neformalnimi heci. Ko se piše pismo nekomu, ki ga ne poznaš, oziroma se še ne poznata dovolj dolgo, se tudi v taki komunikaciji ohranja formalni nivo. Kljub temu, da komunikacijska pot zaradi hitrosti dopušča večjo sproščenost, moramo v službenim komunikaciji paziti, da nas ne zanese z raznimi "ojla", smeškoti in kar je še tega. - vse dotlej, dokler nismo prepričani, da komuniciramo s kolegi, ki jih poznamo in smo hierarhično kompatibilni.

Naša pisanja gredo lahko naprej (samo ukaz posreduj se uporabi, pa gre stvar naprej) in zelo hitro naše domisleke lahko prebira pol kolektiva. Ki si potem ustvari mnenje o nekom, ki dela "ojla" in kar je še tega. Po navadi mlajši kolegi, ki tega ne razumejo in pošiljajo smeškote in ojle in vse ostalo, tudi zaradi tega ostajajo dlje časa v "fotokopirnicah" kot pa bi bilo to potrebno.

16. nov 2012 21:00

Res škoda, da ni bilo Kulinarike, in interneta seveda, pred tridestimi leti, ko sem se učila loviti ribe. Bi šlo veliko lažje, marsikateremu ovinku bi se lahko izognila. Hvala vsem članicam, ki se res trudite in posredujete koristne nasvete. Mislim, da veliko bolje zaležejo, če jih mladi preberejo na forumu, kot da bi poslušali starše.