Namesto rož in svečk za 1. november

30. okt 2012 18:09

To je lepo, seveda. Vendar žalostno je potem takem, ko nekateri ne gre niti enkrat več na grob in ne prižgejo več niti svečke. Pač gredo na grob za prvi november, samo da se prikažejo v najlepše oblečeni luči. 

Zato, sm že osebno zdavnaj nehal hodit, raje grem 20x letno gor in imam mir.

Srečno

30. okt 2012 18:56

Na grobu se lahko priżge tudi svečko, ki ni oblečena v obupno plastiko po vsej verjetnosti rdeče barve. Prav grozno se mi zdi, ker so vsi migetajoči plameni zaprti in na pokopališču ni več tiste spokojne, mehke svetlobe, ki se je spomnim iz otroštva. 

30. okt 2012 19:42

Ja, to je res žalostno, k sreči pri nas ni tako.

30. okt 2012 20:50

Od malih nog sem za 1 in 2 november pri sorodnikih... V rosnih malih letih z babico pri njenih...Že zjutraj smo šli, potem pa šele zvečer domov.Obiskat vse grobove, vrečo sveč, krizanteme iz babičinega vrta...Potem pa kosilo, hranjenje cel dan...Oh, kako naporno...Ko pa je umrl oče je isto nadaljevala moja mami...Kakšne rože, kdo pride, pa niti ne pride v poštev, da ne prideš....

Tako me jutri zjutraj čaka klic, da grem po sveže vrtnice, ker se ne spodobi, da niso čisto sveže... Pa četudi se moram zato peljat 15 km na tržnico...Samo, da bodo lepe.

Vem, da ji z njenega stališča to veliko pomeni. Vsi bomo prišli, vsi nas bodo videli. Ampak, jaz sem na grobu zelo pogosto, meni tista samota veliko več pomeni. Ko mu v miru prižgem svečko mi je to mnogo več, kot gledat vse te ljudi...Sploh tiste, ki celo leto nimajo časa ....Pa niso od daleč...

Te ceremonije me ubijajo, mogoče zato, ker sem jih deležna 40 let. Moj mož me razume, pravi, da mu je oče pred smrtjo rekel: zapravljaj za žive, ne za mrtve.

Ja, seveda bom prišla z svojimi in prižgala svežo svečo, namreč tiste na baterijo sem prižigala poleti, ko je bilo vroče in so bolj vzdržljive. Ker namreč brez tega na vasi ni. Moramo se videti, kako rastemo, kdo je s kom...kdo ima koliko otrok....

Ampak veliko bolj mi bo prijetno, da bomo odšli na grob k moževemu očetu in sestri enkrat čez dan lepo na sprehod brez tiste obvezne ure na grobu...

Saj mogoče bom čisto takšna kot moja mami, pa babi...kdo ve...

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

30. okt 2012 23:17

Se opravičujem vsem, ki se počutite prizadeti zaradi moje izjave.

Se pa spomnim neke druge teme, kjer ste vsi na veliko napadili neko uporabnico foruma, ki je napisala da je človek na prvem mestu, pred živalmi. Tema je bila razpotegnjena na kar nekaj strani. V primeru ostankov ali človeka ali živali pa veter piha v drugo smer?

30. okt 2012 23:52

Oooo, tale antropocentrična razprava me pa zelo zanima. Bi mi jo lahko posredoval? Saj sem zelo verjetno celo sama sodelovala v njej, žal je ne znam najti. prosim za pomoč.

Pa še to, dvomim, da se kdo zares počuti prizadet zaradi tvojih izjav. Saj nisi nič žaljivega izjavil. Gre pač le zato, da ko enim zmanjka argumentov, se  pač zatečejo k sentimentom.

Ampak, zzak1977, če celo Moskva ne verjame solzam, jim pa menda tudi kulinarika ne bo. Ali pač?

31. okt 2012 0:01

Od klasičnih obiskov pokopališča na 1. november (temu dnevu smo doma rekli Vsi sveti v šoli pa Dan mrtvih), ki so bili v naši družini še v navadi v mojem otroštvu, se najbolj spominjam packanja in gnetenja voska, s katerim smo si otroci krajšali čas med za nas neskončno dolgočasnim kramljanjem odraslih. Sveče takrat še niso imele plastičnih oklepov, le vosek in stenj (taht po dolenjsko). Bile so visoke in staljeni vosek, ki se je scejal na tla, je bil za nas pamže neustavljivo privlačen. Nastajale so figurice, odtisi kamenčkov, ostankov vžigalic, storžev cipres... Vse skupaj se je običajno zaključilo z dretjem tistega, ki se je prvi opekel, nato je sledil odhod domov in bogata malica, ob kateri so odrasli nadaljevali debato, otroci pa smo si našli drugo zabavo. Hmm, po svoje so mi bile te ceremonije prav všeč.

Ampak danes je drugače in obvezne obiske pokopališča na ta dan smo pri nas že zdavnaj opustili; v bistvu takrat, ko se je od nas za vedno poslovil moj oče. Raztrosno polje, kjer, kot pravi mama, v dobri družbi čaka nanjo, obiščemo nekajkrat letno- praviloma ne 1. novembra, ker ne maramo gneče. Raje kakšen dan prej ali pa na Vernih duš dan (hvala Mygrace:), med letom pa po trenutnem navdihu. Svečke pa tam ne prižgemo, ker ni zaželjeno (pokopališki red), jo pa prižgemo potem doma, ko se zberemo za mizo- malo čajno lučko. In kot pravi Elaphus, živi plamenček sveče pomirja in oddaja toplo svetlobo, pogovor steče v smeri obujanja spominov na očetove štose in kljub temu, da se zgodbe že leta in leta ponavljajo, so še vedno zanimive... 

31. okt 2012 1:35

Malo sem pobrkala po drugih forumih in ugotovila, da ste tukaj bolj izjemne, ker počnete vse to samo zaradi sebe.

Ko sem bila otrok, se je bilo treba naštimati v pražnje, preden smo se odpravili na pokopališče 1. novembra. Potem so obirali, kdo ima plašč od lanskega leta, kdo ima obupne škornje itd. Seveda smo imeli vedno najlepše krizanteme od vseh, najlepše smo imeli z zlatom prevlečene črke imena umrlih in... bili so oh in sploh. Jaz do svojega 17 leta nisem poznala nobenega od pokopanih. Potem je umrl dedek.

Res je hudo, ko najdražji umrejo, še posebej, če je smrt prerana. Ampak, kaj je narobe spomniti se dragega po knjigi, ki mu/ji je bila ljuba, po sliki, ki visi nekje na steni s slikami drugih bližnjih ali v albumih ali kje na omari v dnevni sobi ali predsobi. Jaz na svojo omo pomislim zelo pogosto, ker sva si bili zelo blizu. Kaj pomislim, celo povem ji, naj se ne jezi, ker nisem skuhala kosila za dragega ali pripomnim: Joj, kako je oma vesela, ker sem na nekem potovanju. Pa ne spadam med verne.

Meni so grobovi in pokopališča, kot jih poznajo predvsem Kristjani, odvečna. Povezave s smrtjo so največja gonila sila vere, take ali drugačne. Ker umirajočim obljubljajo lepše življenje po smrti in nam daje tolažbo, da umreti vseeno ni tako hudo.

Ljudje se tudi bojijo biti pozabljeni. Razen če spadaš v družbo možgančkov kot so bili Einstein, Shakespeare, Prešeren in drugi, smo vsi pozabljeni v največ dveh generacijah. Ostanejo samo še kamni z napisi, ki jih bo vreme tako ali drugače zlizalo.

Mogoče zato, ker živim v res veliki državi, ne vem, kje bi sploh bila pokopana, da bi bila blizu otrok. Tukaj se veliko selijo in jaz jih z mojim grobom ne mislim omejevati. Dosti bolj prijazna mi je misel, da bo pepel raztresen po bregu ene najlepše vasice na stari celini. V stilu Najinih mostov.

Do takrat bom naredila vse, kar je v moji moči, da bo imela naša najmlaša samo lepe spomine na čas, ki ga bo preživljala z nami.

31. okt 2012 8:00

Tako spomine ohranjam tudi sam, Vanja. Spomnijo me tudi dogodki in kraji.

nola; žal se ne spomnim teme.

31. okt 2012 9:05

Popolnoma se strinjam z Vanjo in zzakom. Zase si želim, da me po smrti zažgejo in pepel raztrosijo, saj z grobom ne želim nobenega obremenjevati. Upam, da bo uresničena. Saj, če me ima kdo rad, se me bo spominjal, da bi mi pa hodili sveče prižigat, ker se tako pač spodobi, pa ne želim. Domači me zelo obtožujejo, ker ne hodim na pokopališče, zlasti pa še mojo izjavo, da svojega očeta v grubu ne vidim. Pa sem ga imela zelo rada, oz. ga še vedno imam. Kolikrat se ga spomnim, njegovega navihanega nasmeha, kako sem je nenadoma po tiho znašel za mano ... Dostikrat pobožam kakšnega strička in se mu nasmehnem, ker me spominja nanj. Doma imam postavljeno njegovo sliko in ta mi pomeni veliko več, kot mrzla plošča na pokopališču.