Namesto rož in svečk za 1. november

29. okt 2015 12:27

No, meni je tole definitivno bolj koloritno, da ne rečem, bolj poetično

Dia de los muertos https://www.youtube.com/watch?v=z7y54AqJ6l0

29. okt 2015 14:52

Se ne ukvarjam kaj preveč s 1. novembrom. Med letom redno hodimo na groba (tast in oče sta že pokojna), svečka vedno gori, zasajene so trajnice. Za 1. november, ob obletnici smrti ali rojstnem dnevu damo na grob še primeren cvetni aranžma, manjši.

Na pokopališče gremo večinoma proti večeru, prižgemo svečke na grobovih prijateljev in neznanih junakov, padlim borcem, kot tudi storimo včasih med letom. Ni torej potrebe, da bi se prav za 1. november "ven metali".

Imamo pa vedno svečano kosilo, ker ima sin rojstni dan.

29. okt 2015 15:13

Če že mora biti praznik, vsekakor navijam za južnoameriško varianto.

29. okt 2015 15:26

No, pa imenujte en praznik, ki ga nismo skomercializirali do neprepoznavnosti.

29. okt 2015 15:31

15. avgust .

29. okt 2015 18:49

Pri nas skomercializiran, ker imam god!!!!

29. okt 2015 19:06

Berny moje iskreno sožalje Bolečina bo nekoč zbledela solze se bodo  posušile a ostali bodo spomini na ljubo mamico.

Glede prvega novembra pa je vse skupaj postalo zelo preveč potrošniško naravnano.Po mojem mnenju raznorazne stojnice s prehrano,pijačo,sladkarijami ne sodijo na pokopališče.Jaz se svoje mamice in atija  spominjam tudi brez tega,vsak dan sta v mojih mislih predvsem mamica,saj je od njenega slovesa 18mesecev od atijevega pa 25let.Svečke jima prižgem kadar imam možnost,saj je do mojega rojstnega kraja kar daleč.Nekaj svečk vedno pustim sestri pa jih potem ona prižge.Jutri jima bom odnesla šopek rožic svečke,prvega bom namreč v službi. Bolj mi je pomebno,da je njun grob vedno urejen ne pa da bi samo za ta praznik bil prepoln cvetja in sveč.Pogrešam pa ju še vedno tudi atija čeprav sem ob njegovem tragičnem odhodu bila najstnica in je od tega že  25 let.Mamico pa še toliko bolj saj še ni minilo toliko časa.V spominu se mi je zasidral njen zadnji obisk pri meni,kako je z veseljem pojedla krofe,čokolado,vprašala če imam še kave,pojedla lazanjo.Vem,da so to za nekoga malenkosti a zame pomembne.Mami je od mene odšla malce potolažena,a vseeno prestrašena,diagnoza na onkološkem ni bila prijetena.In potem šok točno tri tedne po prvem obisku onkologa je njeno srece klonilo ni več zmoglo vseh naporov in doma na domačem dvorišču je omagala ter se poslovila.Ravno zaradi tako hitrega slovesa mi je še toliko bolj pomebno,da je bil njen zadni obisk pri meni zanjo tudi mala tolažba.Vem,daje bila zanjo hitra smrt odrešitev,prihranjena ji je bila marsikatera bolečina in to me malce tolaži.

30. okt 2015 5:51

Berny, Chappy - moje isreno sožalje ob smrti, vajinih dragih. Življenje bo počasi zdravilo rane, a rane bodo ostale, le bolelo bo mogoče vsak dan manj, ko bo te težke spomine nekoliko omehčal čas, ki je najboljši zdravnik, pravijo. Jaz svoje starše, čeprav že precej v letih, še imam. Mogoče je hitra smrt milost, ki nekoga reši pred trpljenjem in meni tudi najbolj tragičnim v vsej tej situaciji odhajanja, ko bolezen človeku vzame vsako dostojanstvo, ko nebogljen leži v postelji, sam si ne more pomagati, drugi pa mu tudi ne morejo prav dosti. Ko je človek le že živo bitje in nič več, ko mu je um obračen od raznoraznih zdravil in se ne zaveda niti sebe, niti svoje okolice... To je meni, kot daljni opazovalki, najbolj tragična situacija ob koncu nekega življenja in se je po pravici povedano zelo bojim, tako za svoje drage kakor tudi zase.

1. nov 2015 8:40

Berny, chappy... ko se zgodi, tako zelo boli...z leti bolečina postaja manj boleča...

ampak nikoli ni pozabljena, jaz bi tako rada bila, še vedno, očkova punčka 

Katrca 11, tvoja pesmica se je dotaknila tudi mojega srca  mi je mnogo bolj domača, kot tista južnoameriška.

1. nov 2015 18:49

Jaz že pred leti nisem razumela, zakaj toliko sveč na vsakem grobu. Vsako leto masovno prižiganje. Sej jih že par stoji, zakaj jih je še in še potrebno dajati. Vem, spomin, spomnim se na svoje drage prednike in potomce, a vseeno. Jaz zdaj prižgem samo eno in sicer na grobu mojih otrok, drugam pa grem obiskat grobove. Spomin ostane v nas, ne v okrasju. Res pa kakor kdo, kakor komu paše, se strinjam.