Namesto rož in svečk za 1. november

28. okt 2015 10:21

Moje sožalje berny

Čisto drugače je sedaj zame obiskovanje pokopališča, odkar počiva moj dragi ati. Ker je manjše pokopališče je mirno, spokojno. 

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

28. okt 2015 12:16

Berny, moje iskreno sožalje.

28. okt 2015 18:18

Pri nas je bilo tudi mirno sprehajanje med grobi, srečevanja nam znanih ljudi ter kakšna molitev ali dve. Mi smo tudi edini, ki na celem vaškem pokopališču nimamo marmorja ali kakšne plošče z napisom. Imamo eno mini cipreso, zeleni rob iz nekega rastlinja in mačehe ter resje v sredini. Tako nam je najljubše in tako skromno sta si babica in dedek tudi želela. Ker pa smo ob steni bi si jaz želela vsaj priimek pa imamo tako različna mnenja glede napisa, da mora to še malo dozoret. Sem pa letos na žalah tudi opazila več oseb, ki so čistile grob in se ob enem pogovarjale po telefonu. To mi je pa malo

LP, Saša

28. okt 2015 18:39

1.november - greš na pokopališče ali ne greš

                   prižgeš svečo, dve, tri, 10 ali pa sploh nobene

                   prineseš rože ali pa tudi ne

                   zasadiš grob z najdražjimi trajnicami ali pa tudi ne

                   prideš sam ali pa se tam dobiš z 12 sorodniki

                   s sabo imaš otroka ali pa tudi ne

                   oblečeš nov plašč in greš k frizerju ali pa nič od tega

predvsem pa - narediš kar ti paše in ne zijaš naokoli in primerjaš če ni kdo zapravil več, izgleda bolje, ima boljšo družbo...itd - ker si na grob prišel počastit spomin svojih dragih in te nič drugega ne zanima.

28. okt 2015 19:10

Berny, res iskreno sožalje . Tudi moj ati sedaj že drugo leto počiva na pokopališču in grem velikokrat mimo, samo da ga pozdravim, prižgem svečko in malo postojim...Še vedno mi je hudo, pogrešam ga, tako rada bi ga še enkrat objela, se stisnila k njemu...Žal mi je, da to nisem storila večkrat, ko je bil še z nami, zdaj pa je prepozno..

angie :)

29. okt 2015 6:09

Lisa, tudi tvoj zapis nosi s sabo svoje sporočilo, pa vendar, ljudje smo ustvarjeni za življenje v skupnosti, pa kakršnakoli že je. Nismo samotarji, smo družabna bitja in ne moremo mimo tega, da ne bi pogledali na druge okrog sebe in nenazadnje zdrava foušija (tako velikokrat omenjena lastnost Slovencev) svet naprej žene, bolana pa ga pelje v propad.Seveda, mora biti obisk pokopališča, sorodnikov, nakup cvetja in sveč, obisk obredov... predvsem znak spoštovanja do teh, ki so se po tem svetu sprehajali pred nami, bili kamenček v kolesju zgodovine in tudi zaradi njih je svet danes takšen kot je - pa naj nam bo to všeč ali ne. Je to dan, ko mogoče malo bolj intenzivno pomislimo na naše predhodnike in nam drage osebe, obiščemo grobove tudi tistih znancev in prijateljev, ki jih med letom ne, se srečamo s temi, ki so za njimi ostali, jih pogrešajo.... Sama vsako leto odnesem svečko tudi na kar nekaj grobov meni dragih oseb, ki počivajo na domačem pokopališču, pa med letom tega ne storim, se le ozrem proti grobu in jih v mislih pozdravim. Namen in smisel praznikov je zame, da še intenzivneje razmišljamo o dogodkih, ki so zaznamovali dan, zaradi katerega ta praznik pač je. Pa naj bo to 1. november ali kakršenkoli drug državni ali cerkveni praznik - vedno je to dan spominjanja na nekoga ali na neke dogodke, ki so se zgodili v preteklosti in so tako pomembni, da jim je bilo vredno posvetiti dan. Mene osebno zelo moti, da današnje generacije v šoli ne podučijo o pomenu praznikov naše mlade države. Po mojem mnenju si narod, ki se sramuje svoje preteklosti, pa kakršnakoli je že bila (bila je njegova), ne zasluži svoje države. Lastna država je vrednota in ne pravica in si jo je treba zaslužiti in nam ni podarjena. Tudi naš narod si jo je zaslužil, obnašamo pa se žal tako, kot bi nam bila podarjena.

Sedaj se ravno pogovarjamo o prvem novembru,je pa po moje enako z vsemi prazniki - vsak izmed njih nosi zame svoje sporočilo, svoje običaje, vonjave.... in to moramo ohraniti svojim zanamcem. Prazniki s katerimi smo zrasli in odrasli so naša dediščina tudi za prihodnje rodove in dolžni smo jih ohraniti, ohraniti njihovo prvotno vsebino, običaje in navade, sporočilo, da ne podležemo potrošništvu. Da se pokloniš svojim predhodnikom ne rabiš butare cvetja ali najdražje ikebane v cvetličarni, dobolj je en sam cvet, drobna svečka ali pa tudi samo ljubezniv spomin, važen je spomin.

29. okt 2015 6:20

Kako pa veš, da jih ne in kako bi naj po tvoje to zgledalo? Vsekakor so prazniki tudi del učnega načrta, da bi pa učitelji podučevali, kako se je treba obnašati na pokopališču, no, prosim lepo! Mene pa zelo moti, da se vzgoja otrok tako potiska v šole. Poleg vse učne snovi bi jih morali naučiti še obnašanja, pozdravljanja, umivanja zob in kajvem kaj še vse. In po kom se otroci vzgledujejo? Po staršu ali po učitelju?

29. okt 2015 9:24

So učitelji s to samoposebiumevnostjo, četudi v opisu del in nalog tega ni. Slava jim!

Drugače pa, grobovi so za žive (od tu naprej se lahko začne zanimiva debata, že skoraj filozofiranje, ki, po mojem mišjem mišljenju, podira najbolj trdovratne plotove na svetu, miselne).

lp

29. okt 2015 10:20

PRVI NOVEMBER

Prvi november je čas krizantem,

vse polno je cvetja in sveč na grobeh,

vedno šibkejši je sonca nasmeh

in vedno bliže zimskim smo dnem.

       Prvi november je čas za spomine,

       čas, ko se spomnimo tistih ljudi,

       ki jih že dolgo med nami več ni

       in da prehitro v življenju vse mine.

Prvi november - ko spomniš se let,

ki jih imaš in ki so pred tabo

in čeprav stalno potiskaš v pozabo,

veš, da nekoč boš zapustil ta svet.

        Prvi november - grobove poznam, 

        svojci, prijatelji, znanci v njih spe

        in na oči mi privrejo solze -

        med množico tujcev vse bolj sem  -  sam!    

                                                                         (moja pesem)

Katrca11

29. okt 2015 11:40

Točno tako.