Poplave..

8. nov 2014 8:51

Sicer me je rimljanka prehitela za malo več kot dve uri, ampak tudi jaz sem slepa, kar se tiče tega članka

lp

P.s. Pa še moj podpis pod Drejčkov zapis

8. nov 2014 9:16

Nak. Sem prebrala marsikaj o chemtrailsih, ampak prav ničesar na tej povezavi se ne da povezati s čimer koli podobnim. Taisti ARSO ima o njih zelo jasno stališče.

http://www.arso.gov.si/vreme/vpra%C5%A1anja%20in%20o

Sonja

8. nov 2014 11:57

Citat iz linka"Po definiciji Medvladnega odbora o podnebnih spremembah lahko podnebne spremembe povzročajo tako naravni procesi kot tudi antropogeni dejavniki"

Tole se nanaša na vse, kar mi zemljani, tudi ti in jaz, dodatno spuščamo oz. vsaj pripomoremo spuščanju v ozračje. Od dima iz peči, do izpuhov iz avtomobilov , termoelektrarn, tovarn, ki proizvajajo dobrine za nas ...  Opažam pa, da ta viža ljudem ni posebej pri srcu, ker so škarje in platno tudi v njihovih rokah. Veliko laže je s prstom kazati na "one". Pomislite samo, da je še leta 1974  na Zemlji živelo  le 3 miljarde ljudi, danes nas je preko 7 milijard. Ne gre pozabiti tudi velike razlike v tedanjem in današnjem standardu. Nahraniti, obuti, obleči in poskrbeti za ugodje tolikšnega števila ljudi pomeni povečano industrijo, povečano proizvodnjo hrane, povečanje prometa. Vse to spravi v ozračje dovolj nesnage, da ni treba nobenih chemtrailov.  Vprašam se samo, koliko od nas bi se bilo pripravljenih odreči delu luksusa na račun čistejšega okolja?  Kakšna električna naprava manj, dopust na najbližji destinaciji, namesto da z avionom obletimo pol sveta, domače sezonsko sadje in zelenjava, namesto da jih uvažamo iz druge poloble v času, ko pri nas ne uspevajo ?   Zelo všeč mi je pregovor, ki ga večkrat najdem citiranega tu in tam: Vzemi, kar si ti poželi srce, a ne javkaj, ko pride čas plačila.  Žal pa je tudi tu, kot marsikje tako, da jemljejo le eni, plačujemo pa vsi. Posamezniki, ki se s svojim ravnanjem trudijo sobivati z naravo ali ji vsaj čimmanj škoditi , so še vedno v veliki manjšini in marsikdaj izpostavljeni porogu.

8. nov 2014 12:35

Cila, s tvojim zadnjim stavkom se pa zelo strinjam, sicer se s celim postom, le da sem postala malo nezaupljiva, pa ne vem več komu naj sploh še verjamem. Tale svet je postal tako čuden.

10. nov 2014 2:57

In tako grem na obisk k znanki, ki se zdravi po operaciji kolka. Po poti srečam kar nekaj sprehajalcev s psi, v glavnem mladina iin srednjih let. Opazim, da je rešetka za odtok vode s ceste zamašena z listjem, voda se nabira zadaj v vse večjo lužo. Mimogrede očistim rešetko in nadaljujem pot. 

Drugi dan me je tista znanka vprašala: "Ali si ti očistila rešetko? Veš, jaz je zdaj ne morem!"

"Sem jo ja, a sem zdaj slabe volje, ko si me to vprašala. Ali je res moralo listje počakati na še eno staro mamo?"   

10. nov 2014 11:51

Katrca, mene je moj najdražji že davno imenoval za ulično smetarko. Če veter močno piha in raznaša naokoli cele plahte papirja, vrečk, karkoli kar ni res nemarno prijeti v roke, saj si jih nimaš potem kje umiti, poberem in pospravim kamor tak odpadek spada. Poberem tudi kakšno veliko vejo, če slučajno naletim na našega uličnega smetarja, ki drvi po pločniku in se niti ne ozre na predmet svojega dela, to je pločnik, ga tudi prijazno ogovorim in mu rečem, da bi bilo dobro to pa to pospraviti s ceste.Najbrž sem precej tečna, a opažam, da se večini sploh ne ljubi s tem ukvarjati. A so tudi svetle izjeme, srečam kdaj pa kdaj kakšno žensko, bolj redko moškega, ki mu ni pod častjo pobrati smeti, misleč, to je delo smetarja in nikogar drugega.

Zabasani potoki, reke, vse, kar nam greni življenje, niso samo slaba podoba naše nemarne države. Ljudje smo država.

10. nov 2014 13:20

Ja, Cila, povsem prav imaš. Vsi bi nazaj k naravi, ampak nikakor ne peš.

10. nov 2014 17:41

Naor, a veš da sem se bala, kakšen bo odziv na moje pisanje. Kar odleglo mi je, ko si se oglasila. Vćasih se počutim, kot bi se nenadoma zbudila v drugem času in prostoru. Če poberem smeti, ki nemarno odvržene ležijo zraven koša, me vsi postrani gledajo, kot da v moji glavi manjka tisti kolešček, ki smeti ven meče.

10. nov 2014 22:01

Katrca, Drejček je lepo napisal, kdor hoče razume, kdor ne more razumet, ni treba, vsi mi pa plačujemo davek naravi, ki jo uničujemo na vsakem koraku. Premalo se zavedamo, da sedimo na veji, ki si jo žagamo in se niti ne sekiramo. Zato jaz na svojem mikro nivoju delam tako kot se mi zdi prav in mi je malo mar, če me kdo pomilovalno pogleda.

11. nov 2014 7:03

Katrca11, naor, nista sami, kar nekaj nas je takih.   Nič zato, če se nas potem v domačem okolju prime vzdevek "cestar", "smetar" ali kaj podobnega.  Res smo  v glavnem iz starejše generacije, predvsem upokojenci, kar je pa tudi logično, le imamo nekaj več časa in manj obremenitev.  Res pa je tudi, da je nam, ki smo zrasli na vaseh ali vsaj v zasebnih hišah dosti bolj domače, da je treba kaj narediti tudi izven lastnega doma in za širšo skupnost.  Generacija, vzgojena v blokih, takih izkušenj nima, saj namesto njih vse v in okoli blokov postorijo plačane službe (do problemov pride lahko le pri kidanju snega na parkiriščih). To se lepo odraža na našem ekološkem otoku. Nemarno odvržene smeti ostajajo večinoma za tistimi, ki so se v hiše preselili  iz blokov (niti toliko se ne potrudijo, da bi iz vreč, ki jih raztrgajo potepuške mačke, pobrali kuverte in korespondenco z naslovi), pospravljajo in odvažajo napačno odložene odpadke tudi vedno eni in isti, ki jim je mar za čisto in lepo okolje.  Tolažimo se z  mislijo, da oni drugi pa morda na drugih področjih naredijo kaj družbeno koristnega, ali pa še bodo, ko pride njihov čas.