Ko nam naši otroci vozijo svoje fante in punce domov

20. sep 2012 12:20

Prosim, res ne psihirat, ker je res zanimiva tema.

Odprla sem jo pri prijateljici, ki ima dva za ženitev (relativno) zrela sinova.

Pri njih je tako, da tako srednješolec kot študent domov pripeljeta deklici, ki tam tudi prespita. Vendar se je gospa "v .d. tašča" še pred prvim prenočevanjem ovedla, da gre za vdor v intimni družinski prostor in energično postavila poštena pravila igre:

- to je naš dom

- ne bom se prilagajala

- ne bom dekla a vas ne bom stradala

- pričakujem fer odnos in manire kot jih imamo mi štirje do sedaj (beri: ata, mama, 2 sinkota)

In glej, glej: to drži že 3 leta. Vsi so srečni, ko so skupaj in, ko so narazen :)

Primer št. 2

pa je pri drugi prijateljici, ki je od prve starejša 10 let in bi človek mislil, da tudi bolj modra. Pa kaj še! Ona je pa too much liberalna.

Rezulat: 5 let stampeda raznolkih ženskih obiskov pri sinu, ki so povprečno trajali od petka zvečer do nedelje popoldan. Od tega je dekline videla le, ko so šle lulat in napudrat nos.

Vsekakor je bil vmes hladilnik vestno izpraznjen in ona ga je sproti vdano polnila.

Mladenič je zdaj že nekaj let samski in ne živi več doma, tako da privarčuje pri hrani in sivih laseh. Čeprav si je za slednje sama kriva.

Med branjem tegale topica sem se mnogo naučila, velikokrat nasmehnila in sem predvsem vesela tudi komentarja mlajših oseb, ki se jih tema tiče.

Moje mnenje je tako,

da res ni treba privlečt domov vsake/ga akrobata, ki nam zasladi življenje za določeno obdobje. Kopa se najde pravi ali prava, naj le pride na kulturen način in naj se tako tudi vede. Po mojih merilih to seveda pomeni, da ima na gatke še kaj oblečeno. In da zna pobrkljati po kuhinji in za seboj tudi počediti.

Skratka, da ni en zamazan parazit, ki se pride samo parit.

20. sep 2012 15:10

kozamurnik je napisal/a:

Kam pa pridemo, če bodo že osnovnošolci spali drugje? Čez kako leto lahko pričakujemo, da nam bodo kadili petletniki, popivali osem in seksali devetletniki. Krivi bomo starši, ne šola in ne družba.Ne da bi se prav zavedali, jim dobesedno krademo otroštvo. murnik

Kozamurnik, hvala za odlično zastavljeno temo!  Sem dala brat moji mlajši, hudo razvajeni sestri.  Mami tudi  nekam pisano pogleduje njenega zadnjega izvoljenca, upam,  da je tudi ona brala. Prisklednikov ne  prenesem, pa čeprav se dandanašnji drugače imenujejo.

Ta dva odstavka ste mi še posebej všeč.  Recimo vendar bobu bob.

20. sep 2012 15:46

Pa mene bi s kufrom vred nekam deportirali, če bi pri 15ih začela voziti domov spremljevalce in jih potem po možnosti še menjavala po načinu flavour of the month (a la Vanja). Pri nas se je nekako podebatiralo o zaščiti pri odnosih, pa o tem da ljudje, ki nekaj dajo nase ne menjajo spremljevalcev bolj kot spodnje gate (kakšna romanca je že ok, ampak imeti pri 20ih seznam ex-ov navit na palčki pa je malo too mač). S kom sem, kaj prakticiram in kje prakticiram mojih nekako ni zanimalo. Mi je rekel oče, da glede na ocene in obnašanje sicer, očitno znam zadeve usklajevati. Eksplicitno mi niso rekli, koga lahko/ne smem pripeljati v hišo, je pa nekako med vrsticami v skladu z moralko, da dame ne menjajo moških dnevno, veljalo, da pripeljem tistega, s katerim je zadeva vsaj pol resna.

Do sedaj, twenty something something sem pripeljala enega, s katerim sva skupaj 3 leta. Prespala sva ene 5x, obiskala malo večkrat. Hladilnika se, razen za pijačo poleti, ne dotika, itak jamra, da najo preveč hranijo in strežejo. Kar userjeva za sabo tudi pospraviva, če je treba poprimeva za delo... skratka doma so itak 10x bolj navdušeni nad njegovimi obiski, kot sem sama navdušena nad družinskimi srečanji. Kar se tiče oblek, za starše so bile vsaj kratke hlače in majica, enkrat zunaj v vinogradu samo kratke hlače, ker je bilo vroče kot satan in so bili itak vsi takrat prisotni dedci brez majic. V gatah je samo zame, če sva v najinem stanovanju sama. Pred spodnjim perilom nimam nobenih predsodkov, so me ujeli že marsikje, ko sem se preoblačila, pa jaz sem koga ujela itd. ampak totalka hladnokrvna, jebivetrska razkazovanja in parade so pa zame no go. Isto tako tisti blesavi momenti, ko moramo na družinskem kosilu vsi držati resno in navdušeno faco nad sestrično, ki je pri 15ih v resni zvezi in okoli paradira z nekim kič prstančkom, ki ji ga je dragi kupil. Pri 15ih, nekih slabih 10 let nazaj, sem se malo mečkala z enim dečkotom po pouku za šolo, pa malo me je prijel za rit, potem pa sva šla vsak k sebi. Da bi ga pripeljala na nedeljsko kosilo in se obnašala, kot da sva tik pred poroko mi ni na misel prišlo. Verjetno bi se raje zaobljubila, da se bom postila cel teden, samo da se mi ne bi bilo treba pokazati pred kako žlahto z mojim "resnim fantom, s katerim sva skupaj že 3 tedne"

20. sep 2012 15:55

Aja pa s trenutnim sva imela od "namestitev" na izbiro: mojo študentsko sobico, ki sem jo delila s cimro (in ostali del stanovanja s še 3emi cimrami), njegovo sobico, ki je mejila na očetovo spalnico, pa mojo sobo doma, ki je sicer v zgornjem nadstropju, ampak se vse sliši dol. Pa mi še vedno ni prišlo na misel, da bi visenje pri njem ali pri meni doma prerastlo v tedenski hobi. Malo sva kombinirala, ko mojih včasih ni bilo doma, pa njegovih, ali pa je moja cimra kam šla, pa vsega trojega ni bilo za 1 mesec v letu. Sicer pa od parkov poleti, pa obale, pa avta, pa kleti in podobnih neumnosti. Hujšega od tega, da me je kdaj malo v rit nazeblo mi ni bilo in nikoli ne bi zamenjala za kake polne kuče opazovalcev in poslušalcev, ker najbolj neprecenljivo je bilo to, da sva bila sama. Da sva lahko v miru in brez sramu kdaj kričala na glas, pa da sva lahko prav trapasto zgrnila iz enojne postelje na začetku, pa da sva lahko debatirala dolgo v noč o najbolj blesavih tenah in se režala na polna pljuča, pa da sva po celem dnevu lazenja naokoli šla sredi noči na pumpo, se založila s sendviči in se robniku na pločniku oreng najedla in še in še...Nihče se nama ni muzal za take reči, naju postran gledal ali nama celo kaj očital, ker je hvalabogu vse to ostalo med 4imi očmi in 4imi šapami (in parimi cyber osebnostmi na kulinariki ajde )

20. sep 2012 16:13

Če se navežem na zadnji del tvojega predzadnjega pisanja - mi smo imeli primer, ko je bilo takšno dogajanje pri dobrih 14 letih, pri 18 je že živela pri njemu doma, potem pa se je streznila in ugotovila, da je pri 20 že vsega naveličana (kaj ne bi bila, šest let skupaj ...) in sta lepo šla narazen.

Sicer pa tudi mi nismo (in tudi naši otroci ne) nekih zadev, ki sodijo le med štiri oči, počeli, ko so bili starši doma, razen pri njemu, saj je imel svoj del stanovanja na koncu medetaže v hiši, ki je ločena in daleč proč od bivalnih in spalnih prostorov drugih članov. Ne glede na siceršnjo sproščenost pri nas doma se pa je vendarle vedno vedelo, kje so meje zasebnosti in kaj sodi le med dva.

Sem pa zdaj pravzaprav ugotovila, da je bil on prvi, ki sem ga sploh pripeljala domov, jaz pa pri njih druga, ki so jo  "uradno" spoznali in je stopila čez njihov prag.

20. sep 2012 16:24

Mamamia, tudi mi v daljni žlahti imamo primer mamice psihologinje, ki je najboljša prijateljica svoje hčere, vse si zaupata in oh in sploh, in valjda ostale sorodnice nismo imele pojma o vzgoji najstnic. 

Tudi ta punca je imela pri 14 v zgornji etaži hiše svoje stanovanjce s 17 letnim fantom, idealno, blabla,.... zdaj je stara 16 in 12.oktobra ima rok poroda. 

20. sep 2012 16:38

marjja, tudi meni se zdi, da mati in hči ne moreta biti najboljši prijateljici. Ne gre in pika. Lahko sta si blizu in se lepo razumeta, lahko skupaj tudi hodita naokoli (pa ne nenehno in povsod), a mladi morajo imete svoje prijatelje med vrstniki ali vsaj zunaj ožje družine in se z njimi družiti, jim zaupati in se kdaj tudi razočarati. Mame smo tu za druge zadeve, za varno zavetje in za pomoč, ko otrok to potrebuje. Ker če jim damo vedeti, da jih imamo radi in da se na nas lahko zanesejo, bodo skrbi in težave zaupali nam, prihajali domov po pomoč, ne pa bežali od doma in iskali pomoč drugje.

Jaz moji mami veliko zaupam, tudi moja hči meni, a so zadeve, ki niso za mamina ušesa in so zadeve, ki niso za hčerina ušesa (mamine zadeve seveda).

O zgornjem primeru pa raje ne bi. Ko imajo otroci otroke ... In to danes, ko primerna zaščita res ni noben problem.

20. sep 2012 16:42

Ups, izgubila sem možnosti za tekmovanje v tem, kdo je imel najbolj bridko življenje....in sedaj sploh ne morem jamrat, ker za to nimam materialne osnove. Nimam več možnosti, da bi postala "mali človek, ki se je že vnapjre sprijaznil s svojo majhno pomembnostjo". Nimam več možnosti, da bi me kdo sočutno do pokroviteljsko razumel v moji bridkosti.... Auč, Nobenemu ne morem dati možnosti, da bi ob moji bridkosti lahko zalival dober občutek o tem, kako sočuten da je. Auč....Pa to je za zjokat.

20. sep 2012 16:45

Se bom kar navezala na razmišljanje Vive Meier. Saj v tem pa je čar mladosti in odraščanja. Da nismo imeli vse komoditete, da smo se malo skrivali, se držali za rokce in oh in sploh. Tako smo bili polni želja in sanj o svoji prihodnosti. Ta pričakovanja, želje in sanje, ki naj bi jih vsak mladostnik imel, jim preveč "prijateljski" starši odvzamejo, s tem ko jim vse prezgodaj dovolijo.

20. sep 2012 16:48

pirnica, ti se lepo povzela vse, kar smo me tu nakokodakale ...

Draga moja Vendelina, zate pa:

http://www.youtube.com/watch?v=4Spy3Nd2D6w