Ko nam naši otroci vozijo svoje fante in punce domov

12. feb 2013 18:15

 Eni pač ne moremo iz svoje kože in včasih eno stvar ponavljamo..... Bom v bodoče, pazila!

kvačkarica

12. feb 2013 18:36

Saj se me ne tiče, se pa včasih zgodi, da se kak slab gen po pomoti naseli v otroku, ki ga starši vzgajajo po najboljših močeh. Tako, da ni vse tako zaprmejdun enostavno in dokončno.

zeta

12. feb 2013 18:36

elaphus je napisal/a:

Poznam institucijo, kjer takele poučne zgodbe prebirajo v poduk in svarilo svojim slušateljem že več kot dvajset stoletij, pa se še vedno najdejo zablodele duše, ki drvijo v lastno pogubo (dokaz za to je družina, ki jo je opisala Kotarca, pa vsi primeri, ki so jih potem naštele ostale dušebrižnice  ). Zdaj ne vem, kaj je krivo: ali so zgodbe prebrane in povedane s premalo žara ali pa je opozicija premočna. lp cervus

Elaphus, očitno si se uštela in moja in naslednje podobne zgodbe niso ne prebrane, ne slišane , še manj pa stare nekaj stoletij ampak so še kako doživete, resnične in vse bolj aktualne.  Žal.

 

 

Kotarca

12. feb 2013 19:20

Omarička, Kotarca, daj, prosim, preberi, kaj sem napisala, poskušaj razumeti, potem pa komentiraj. Hvala!

lp

cervus

12. feb 2013 20:29

kvačkarica je napisal/a:

č taščin sinček, pri 46, je ugotovil, da mamica ne bo večno živela in ga stregla, ter razvajala.  kvačkarica

 

A je res komu do tega, da se poroči s kopijo lastnega očeta/mame? In s tem nimam v mislih vizualne kopije. 

Vanja

13. feb 2013 6:24

Ja, zelo težko je najti idealno vzgojo. Če si prestog je vrag, če nisi pa še večji. Kakorkoli, ko gre kaj narobe se pa sprašuješ, pa kje pri hudiču sem napravil napako. Tako, pač je življenje!

kvačkarica

13. feb 2013 7:12

Heh, kot kaže, lamentacij na temo grdih grdih (nevzgojenih, nesposobnih, neuglednih) sorodnikov (God gave us relatives, thank's heaven we can choose our friends) zlepa ne bo zmanjkalo, tisti, ki te štorije tako radodarno objavljajo, se najbrž sončijo v prijetni samozavesti, kako zelo so boljši od njih, meni pa vseeno tista zlobna žleza (po mojem nekje okrog hipotalamusa) ne da miru: kar mislim si, kako je še pred nekaj leti neka mamčka iz Splita najbrž razlagala svojim friendicam "moj sine je silno uspešen, lep, bogat, vsi ga imajo radi, poročen je s silno dobro mačko, ima vodilen položaj v državi, pa še tako lepo uro mi kupi za vsak rojstni dan"; danes ga pa hodi ob nedeljah obiskovat v Remetinec... lp, proxima

13. feb 2013 7:41

Proxima, bi se (oziroma bi se moralo) lahko tudi pri nas kaj podobnega našlo. Biti uspešen je zelo relativen pojem.

pirnica

13. feb 2013 9:19

pirnica je napisal/a:

Proxima, bi se (oziroma bi se moralo) lahko tudi pri nas kaj podobnega našlo. Biti uspešen je zelo relativen pojem. pirnica

 Ja, res je, Lahko si zelo  uspešen  lopov ali tat recimo.

murnik

13. feb 2013 10:09

Nisem prav vsega tega brala, me pa čudi, da nekateri še kar vztrajate v nekem skupnem bivanju z ljudmi, ki so nemogoči, lenuhi, izkoriščevalci, zajedalci in se enostavno ne umaknete od njih in njihove nikakršne nravi. Po  toliko letih pač odrasel človek vzame na znanje, da mama ne more iz svoje kože in podpira neko lenobo al kaj že pač je in itak to počne iz svojega žepa in le zakaj si bi kdo jemal pravico spreminjat odraslega človeka, ki mu takšno življenje ustreza. Če ni za biti, se pa raziti...in bo vsak živel v svojem malem raju, kakor bo želel. Nekako še razumem, da kdo napiše svojo zgodbo skozi svoje oči enkrat, dvakrat...ko pa to naredi prevečkrat, se začne porajati vprašanje, če so res tisti tanikakršni tako nikakršni in če si tisti tasuperski morda le ne domišljajo, da so tako superski...

Kar se tiče vlačenja fanta domov in mene: mnogo prezgodaj sem to naredila! Ampak vsako zlo je za nekaj dobro in tako sem zdaj mlada babica prelepi vnukinji 

Ognjič