Ko nam naši otroci vozijo svoje fante in punce domov

2. feb 2013 10:41

No, pri meni je pa bilo tako! Ko je mama pri 16 ugotovila, da se pač nekaj dogaja, je bila groza. Branili so z njegove strani, branili so z moje strani, pa sva se skrivala, kaj pa bi naj. Po enem letu, je bilo trpljenja, ustrahovanje in groženj konec, ker enostavno nisva vzdržala.....Ko sem vstopila v osemnajsto leto, sem spoznala mojega sedanjega. Seveda se je vse spet z strani moje mame začelo ponavljat. On je bil nekaj let starejši, imel je službo, jaz pa še šolo. Ko mu je prekipelo, je spokal mene in kovček k sebi domov. Čez vikende sem delala, ker si nisem dovolila, da me on podpira. Skupaj sva začela in si pri njegovih urejat svoje prostore Bilo je hudo, vendar se z zadovoljstvom in ponosom oziram nazaj. Sedaj vem, da svojem sinu ne bi branila pripeljati punce domov. Seveda bi pa postavila pravila in meje.

4. feb 2013 11:02

Mene sta moja zdaj tast in tašča od prvega dne, ko smo se spoznali sprejela kot 'svojo' in se nikoli nista obnašala drugače. Tudi moji starši so mojega moža sprejeli isto. Zdaj pa smo ena velka familija, ki uživa kadar smo skupaj. Upam, da bo tudi sama znala tako lepo sprejeti svoje bodoče snahe ali zete.

4. feb 2013 11:45

rimljanka je napisal/a:

Da je pa dandanes mnogo več izkoriščanja v družinah, ko mladi "visijo" na starših, pa če jim je to treba ali ne, kot je bilo tega včasih,  pa mislim, da je še kako res. rimljanka

Oprosti rimljanka, ampak s tem zapisom se ne strinjam s tabo. Danes ni cisto nic vec izkoriscanja s strani otrok do starsev. Je vse odvisno le od donosa, ki ga imajo doma. Sicer je manj fizicnega ustrahovanja, ampak reci, da danes otroci izkoriscajo starse in jim visijo za vratom, je malo prehuda. Ce starsi niso neka avtoriteta, ki postavljajo pravila doma, ni krivda otrok, ki to sibkost izkoriscajo.

Moji starsi so bili bolj stroge vrste. Pa ne samo glede fantov, ki bi praspali pri nas (moj fant je prvic prespal pri nas, ko sem jaz imela ze kar nekaj cez 20 let) in to da bi se fant nag sprehajal po hisi (pri mojem ocetu - ga ni takega korenjaka, ki bi si to upal ).

Moji so bili strogi tudi glede tega ob kateri uri se hodi domov, da se med tednom ne veseljaci in ne hodi po zurih, da se v nedeljo jé kosilo skupaj doma, da se prispeva v druzinski proracun (tu sploh ni bilo debate oz. mi niti ni padlo na pamet, da bi si kdaj mislila, da pa to ni prav), ... samo vse to pride z vzgojo. In smo spet na zacetku. Ni torej problem v razvajenih "frocih", ampak v prevec popustljivih starsih, ki ne znajo vzgajati in kot rezultat imajo otroke, ki jih izkoriscajo.

4. feb 2013 16:19

Ursus-le,sem popolnoma enakega mnenja. Moj še ni v tistih letih......bo pa kmalu. Ampak pravila so in ni popuščanja.Tudi dnevne delovne zadolžitve ima. Ima mesečno žepnino s katero pa si mora sam kupovati za svoje majhne potrebe(svinčnik, telefonsko kartico, kakšno igračo...),ko bi le vedeli kako preudarno razpolaga s tem denarjem. Kar se Janezek nauči, to Janez zna....

4. feb 2013 16:57

Moj zapis ni letel na najstnike, ampak na krepko starejše. Ja, pri takih je to, ne glede na starše, izkoriščanje. Vsaj moj pogled je tak.

4. feb 2013 18:12

S tabo se strinjam Rimljanka, je pa nekaj, kar moraš priznati. Vsakogar lahko toliko izkoriščaš, kolikor se sam pusti izkoriščati. Tudi jaz bi svojem otroku pomagala, ker če ne bi, bi bilo nekaj narobe z mano. Verjetno ga pa ne bi podpirala, če bi imel svoje dohodke in bi bil preskrbljen. Pa tudi namesto njega, če je zdrav in sposoben ne bi delala, kar že sedaj prakticiram.To mislim osnovno skrb za sebe, red, pospravljanje, čiščenje.....Sem pa doživela primer, ko si otrok pri 10. letih ne zna zložit perila, pospravit stola za sabo..., ker doma izkorišča vse okoli sebe in ga tega niso naučili.

4. feb 2013 20:12

Zojaa se nam je pridružila pred kratkim. Ker ima doma pogoje, da lahko s kmetijo pridelajo večino svoje hrane je zelo pohvalno, da oba z delom k temu prispevata. Verjamem, da sta tako njen oče in mama zadovoljna. Tudi jaz se ne bi branila takega zeta.

Če pa si v mestu in je vse večinoma nakup je pa treba postaviti meje domače gostoljubnosti.

4. feb 2013 20:26

Jaz sem pa doživela takšne tudi 18 in več letnice in letnike. Pa tudi še v prejšnjih časih... Matere in sinovi so takrat imeli izgovor, da to osvojijo v vojski...

5. feb 2013 0:55

Ko ravno omenjaš "mlade, ki visijo na starših", danes je bil v Tedniku ravno prispevek na to temo. Enega od vzrokov so predstavili v prvem prispevku:
http://tvslo.si/#ava2.157689281;;
Govorijo o visoko izobraženih mladih ljudeh, ki že leta ne dobijo službe, niti dela, predvidenega za nižjo izobrazbo ne. Tem ljudem očitno ni preostalo drugega, kot da (ker so pač brez lastnih dohodkov) živijo še zmeraj znotraj matične družine in "visijo" na starših. Verjamem, da je tega bistveno več, kot v časih "naše mladosti" (bom raje rekla mojega otroštva, torej 70 in 80-ta leta prejšnjega stoletja). Verjamem pa tudi, da ne moremo posploševati in da so bili tudi takrat ljudje, ki so "viseli na starših", ne, ker ne bi bili sposobni samostojnega življenja in ker bi bili brez možnosti za služenje lastnega dohodka ampak iz razlogov, ki jih imenujeno "lenoba, neodgovornost. namerno izkoriščanje staršev" in kar je še tega.

Mislim, da v trenutnih časih več tega "visenja" ravno zaradi brezposelnosti.

Mi je pa zanimiv fenomen takratnih generacij staršev današnjih "mladih, ki visijo na njih". V mojem otroštvu skoraj ni bilo blokovskega soseda, ki ne bi nekje na deželi zidal družinske hiše. In skoraj ni bilo hiše, ki ne bi bila vsaj dvostanovanjska, "še za tamlade". In če se niso "tamladi" naselili v tisti hiši, so jim pa blokovsko stanovanje prepustili. Skratka stanovanjski problem je dosti staršev te generacije "tamladim" pomagalo rešiti.
Kaj pa naj danes "rešita" brezposelna starša brezposelnih otrok, ki niti za kritje stroškov lastnega bivanja nimata?

Roko na srce, gotovo se je generacija mojih staršev marsičemu odrekla, a oba sta imela redne mesečne dohodke iz naslova redne zaposlitve do upokojitve.In kredit za stanovanje sta lahko odplačevala - ker sta imela redno zaposlitev! In iz časov moje mladosti (bomo rekli devetdeseta leta) se ne spomnim, da bi petdesetletniki tako množično ostajali brez dela in da bi petindvajsetletniki po nekaj let čakali na prvo zaposlitev. Da bi bilo doma, brezposelnih toliko ljudi brez možnosti za osamosvojitev ...

Torej so tisti starši, ki so v sedemdesetih in osemdesetih gradili velike hiše, zavestno že vnaprej "poskrbeli", da bodo njihovi otroci ostali v domači hiši? Če pa niso določili nekih pravil sobivanja in sofinanciranja takega sobivanja ali potomci ali pa oni sami trenutno nimajo sredstev za enakopravno sobivanje (delitev življenjskih stroškov), lahko pride do težav. Pa morda sedaj pridemo do tega, kar pravi kvačkarica:

Še eno generacijo nazaj od "naše" je bilo popolnoma normalno, da je "tamlada" družina finančno in drugače skrbela za ostarele starše, verjetno nas je veliko, ki smo imeli stare mame, ki nikoli nikjer niso bile zaposlene in jim je morda po smrti starega očeta pripadala "kmečka penzija", skratka praktično brez dohodkov. Pa so za njih poskrbeli naši (zaposleni) starši. V glavnem doma, saj so se tudi sami prej upokojevali in če jim je le zdravje dopuščalo, so lahko (vsaj v naši družini) oskrbovali svoje starše tako in drugače.
V bolnici sem spoznala gospo, ki ji do upokojitve manjka še pribl. 10 let, pa je ostala brez dela. Hodila je na obisk k svoji materi, zaradi nujne zdravstvene oskrbe so jima v bolnici predlagali, da bi bilo pametno začeti iskati namestitev v domu za ostarele, saj bi bila doma ta oskrba zelo težko izvedljiva. Gospa (hči) se je dobesedno zjokala ob občutku nemoči, ker zaradi lastne brezposelnosti ne zmore doplačila za dom ... rekla je,. da jo je sram, da jo pred penzijo praktično preživljata sin in zet, ki na srečo še imata službo.

Žalostne zgodbe ljudi, ki bi bili z veseljem samostojni in neodvisni, mladi ali starejši, pa nimajo možnosti. Zato ne smemo nikogar na prvo žogo obsojati, da je doma pri starših ali obratno, pri otrokih, zgolj zaradi lagodnosti.

5. feb 2013 6:40

Ja, delno je res, kar pravi mamaF.

Res pa je tudi, da včasih ni bilo težko  mladim po službi pomagat doma, na polju ali v hiši, dela ne manjka nikjer, ne glede na to, da so v zameno dobili že pripravljeno stanovanje ali ne.Vajeni so bili delat!

Koliko jih je pa danes tistih, ki se sami od sebe spomnijo, da bi pomagali, ne da bi jim bilo treba petkrat reči, prositi, včasih celo zarobantiti?

Mladina, izobražena ali ne, težko dobi delo. Ampak lahko na drugačen način lahko  prispeva k družinskemu proračunu!

Naj povem,da je silna ljubezen mojega nadebudneža zaradi katerega sem odprla to temo, preč, tako da njegove izvoljenke, ki jo je hotel pripeljati domov, ker pač to vsu počnejo, ne bomo verjetno nikoli spoznali.

Zdaj se žalosti in razmišlja, kakšna krivica se mu godi, ker ga je pustila na cedilu. Da mu bo življenje lažje in da ga ne bo od  silne žalosti pobralo mu je mož naložil delo. Pri babi pomaga cepiti drva in skrbi, da je vse kot mora biti. Poleg šolskih obveznosti seveda. Nova vloga "hišnika" mu je zelo všeč, počuti se koristnega, odraslega. Pa še kak evrček dobi. Vesela sem, ker ga pošteno  zasluži!

Hočem reči, da je prav in normalno, da mladim pomagamo. Ni pa prav da jih razvajamo  ugodimo vsem njihovim muham in izsiljevanjem češ, pa saj vsi to počnejo. In če počnejo res, je zato, ker smo jim mi dovolili.