Ko nam naši otroci vozijo svoje fante in punce domov

6. feb 2013 16:35

6. feb 2013 17:36

Ojoj, kaj vse še  me čaka. Upam, da ne bom, napravila kakšne napake. Še imam nekaj časa v rezervi, kake 3-4 leta pa vendar je fajn, da vem približno kakašna situacija me lahko doleti. Se pa še sedaj pogovarjamo o teh stvareh popolnoma odkrito, brez ovinkarjenja. Kakorkoli bo, katerakoli bo, sprejela jo bom, ampak pod določenimi pravili in pogoji. Dokler bom jaz ;financminister;, žal veljajo moja pravila igre, če pa ne, ja pol pa skrbite za sebe in boste živeli kak vam paše......lp

6. feb 2013 18:12

Zelo zanimiva tema!

Da še jaz pristavim svojo izkušnjo. Svojih fantov nisem vozila domov - so jih pa starši poznali (ali vsaj njegove starše). Zdaj pa živim pri fantu (in njegovih starših) - sva si uredila zgornje nadstropje v hiši. Imamo krasen odnos - se ne vtikamo drug v drugega, prispevamo za stroške in polnimo vsak svoj hladilnik. Kuham ali jaz ali tašča. Včasih si pa tudi sama s fantom skuhava kosilo zase in ni konec sveta. Zasebnost je zakon.

Pa še vsak v svojem nadstropju lahko tekamo v gatkah! :)

9. feb 2013 17:35

Še jaz pristavim piskrček...

Trenutno sem stara 18, pri 15 sem imela svojega prvega fanta, ki je bil kar 5 let starejši. Mamo je seveda skoraj pobralo, ko sem ji povedala in je seveda tudi močno nasprotovala zvezi. Prvič sem šla k njemu domov na obisk po kakšne pol leta zveze, vendar takrat, ko njegovih staršev ni bilo doma. Potem je vse skupaj postajalo vedno bolj resno in tudi moja mami se je omehčala, ko sem ga pripeljala domov in ga predstavila, je videla, da je čisto vredu vzgojen in prijazen fant. Njegovi starši so me pa totalno vzljubili, posebej njegova mami, saj sem ji bila kakor hčerka, ki je nikoli ni imela in sploh, ker sem bila prva punca, ki jo je kdaj predstavil. Velikokrat sem bila pri njih med tednom (prespala), saj je bil fant doma v mestu, jaz pa sem sicer z dežele in mi je bilo super, saj sem imela do šole samo 5 min peš. Po šoli sem prav tako šla nazaj k njemu, njegovi mami sem vedno ponudila pomoč pri kuhi in pospravljanju po kosilu, pa me je vedno zavrnila (v stilu "neee nič ni treba, ti se samo vsedi"). Kadar sva bila s fantom sama pri njem, sva seveda sama nakupila hrano, vendar mi je bilo vedno zelo smešno, kako mi ni dovolil, da bi jaz skuhala ali pospravila. Vedela sem samo, kje so kozarci, ko sem si šla po za pit. Ko je bil čas za obroke, nama je vedno on kaj naredil, večerjo, malico itd, v glavnem bila sem kakor gostja. Tako je bilo 3 leta razmerja.

Pri meni je bila situacija drugačna. Fant v bistvu prvo leto zveze sploh ni bil pri meni, razen enkrat na obisku. Sčasoma me je začelo to motiti, oz. sem želela, da bi več časa preživela tudi pri meni. Tako sva zadnjo leto razmerja preživela skoraj vse vikende pri meni, jaz pa več nisem hodila med tednom k njemu. In pa moja mami je zahtevala, da on kaj pomaga, ker jaz sem vedno bila navajena, da pomagam skuhati kosilo, če ne to, pa potem pospravim. Njega je bilo prav težko spraviti k temu, ker se vidi, da mu je mama vedno stregla in ni rabil migniti (niti pri pospravljanju - še posteljo mu je postlala in pobrala smeti iz sobe, ko je šel v službo, ampak sem začela to početi jaz, ker sem se počutila tak nekoristno; da sem vsaj nekaj naredila v njihovem stanovanju). Drugače se je pa fant trudil, sicer ni pomagal z veseljem, ampak ni želel narediti slabega vtisa.
Sva spoznala oba tudi širši krog družine, z obeh strani (jaz njegove tete,strice, babice, dedke; on moje). Najini starši so se tudi spoznali, enkrat naključno.

Drugače pa sem se jaz v tem času zelo spremenila in na koncu več ta zveza ni funkcionirala, bili so tudi drugi problemi, v glavnem, on me je popolnoma odpisal iz življenja saj noče gledati ženske, ki jo ljubi, kot prijateljico. Meni je zelo hudo, saj je bilo takšno grobo pretrganje stikov za mene pravi šok, še zdaj ga pogrešam kot prijatelja, osebo, saj sva se le vendar družila vsak dan skoraj 3 leta.

Ne bom rekla, da sem jezna nase, ker nisem takrat pri 15 letih poslušala mami, ampak sem bila res še premlada za resno zvezo, kar sem na žalost prepozno spoznala. Po drugi strani pa imam neko izkušnjo, ki me je marsikaj naučila, tudi tega, da sem začela ceniti mamino mnenje.

Pa lep pozdrav.

Syrinx

Sporočilo je spremenil(a) Syrinx dne 09. 2013 17:36

9. feb 2013 18:15

Otrok moj dragi, govoriš o tvoji ljubi zvezi, nič pa nisi rekla, kako si v tem času "furala" šolo. Ko boš še 2x toliko stara, kot si zdaj, šele takrat boš razumela svojo mamo. 

Pozdravček!

9. feb 2013 18:25

Šolo sem vedno "furala" uspešno, imam štipendijo. Fant me ni pri tem nikoli oviral, ko sem se morala učiti, sem se učila, in nikoli pri njem, ker seveda ne bi bilo željenih rezultatov.

Lep pozdrav.

9. feb 2013 19:00

To me spominja na tisto razmišljanje mladega odraslega: "Pri mojih šestnajstih moji starši niso imeli pojma. Sedaj sem pa star enaindvajset in je prav neverjetno, koliko sta se med tem časom naučila moja starša..."

Saj verjetno nihče ne pričakuje, da mu bo petnajsletnik dal prav. Je pa fino, če se sliši, da so imeli starši prav. Syrinx, ti se kar koncentriraj na šolo in si daj čas, da se več pretendentov bori za tvojo naklonjenost. Dekle mora imeti izbiro, ne*

10. feb 2013 9:48

Moja hči je po 4 letih končala zvezo s fantom, za katerega je meni sicer zelo žal, ker je bil res "na mestu". Sicer se nismo pogosto videvali, ker študirata v MB. Pa tudi tam nista živela skupaj, razen čez vikende sta šla ponavadi k njemu domov. Kja je šlo narobe, še nisem uspela izvrtati.  Vesela pa sem, da sem se z njegovimi starši srečala samo enkrat, pa še to slučajno, v mestu, na ulici in nas je hči pač predstavila. Otroka sta pa stara 24 let in nekako se mi je zdelo, da bo to držalo.

Sicer pa: jaz sem se ločila pri 40-tih, po 20 letih zveze. Torej, nobenega pravila in recepta ni, kdaj je zveza trdna in prava. Moja mama je zmerom rekla, da pride v življenju čas, da za otroke lahko še samo moliš.

No, jaz sem dočakala ta čas.

10. feb 2013 10:26

Jaz pa slišim, da otroci že v osnovni šoli vozijo fante / punce domov čez noč, čez vikend prespat.... Potem pa sem popolnoma šokirana. No potem pa slišim, da je to zdaj vendarle normalno.... A res?!

10. feb 2013 10:49

Ja, današnji dan se težko reče kaj je nornalno in kaj je nenormalno. Jaz sem mojo sedanjo 17-letno zvezo začela pri 17. Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da sem marsikaj napravila;zaletavo;, na srečo se je vse dobro izteklo, ker je bil fant 7 let starejši, zrelejši in odgovornejši. Težko bi našla takšnega življenskega sopotnika, ki je ob enem tudi moj zaupnik, tolažnik, pomočnik, ki me razume tudi, ko imam takšen dan, da ne vem kako doživet naslednjega.....takšnega bi želela vsaki iz med vas. Sva pa oba takšna, drug do drugega, drugače najbrž ne bi mogla skupaj voziti. Pridejo težki dnevi, ampak v slogi je moč.....lepo nedeljo vsem skupaj!