5. feb 2013 0:55
rimljanka je napisal/a: |
Ne moreš vedeti, kako je bilo včasih, za razliko od nas, ki smo "stvari skozi" dali takrat na svoji koži in jih tudi danes, tako v šoli kot doma, verjemi. Kje vidiš šibe v dragičinem zapisu? Da je pa dandanes mnogo več izkoriščanja v družinah, ko mladi "visijo" na starših, pa če jim je to treba ali ne, kot je bilo tega včasih, pa mislim, da je še kako res.
|
Ko ravno omenjaš "mlade, ki visijo na starših", danes je bil v Tedniku ravno prispevek na to temo. Enega od vzrokov so predstavili v prvem prispevku:
http://tvslo.si/#ava2.157689281;;
Govorijo o visoko izobraženih mladih ljudeh, ki že leta ne dobijo službe, niti dela, predvidenega za nižjo izobrazbo ne. Tem ljudem očitno ni preostalo drugega, kot da (ker so pač brez lastnih dohodkov) živijo še zmeraj znotraj matične družine in "visijo" na starših. Verjamem, da je tega bistveno več, kot v časih "naše mladosti" (bom raje rekla mojega otroštva, torej 70 in 80-ta leta prejšnjega stoletja). Verjamem pa tudi, da ne moremo posploševati in da so bili tudi takrat ljudje, ki so "viseli na starših", ne, ker ne bi bili sposobni samostojnega življenja in ker bi bili brez možnosti za služenje lastnega dohodka ampak iz razlogov, ki jih imenujeno "lenoba, neodgovornost. namerno izkoriščanje staršev" in kar je še tega.
Mislim, da v trenutnih časih več tega "visenja" ravno zaradi brezposelnosti.
Mi je pa zanimiv fenomen takratnih generacij staršev današnjih "mladih, ki visijo na njih". V mojem otroštvu skoraj ni bilo blokovskega soseda, ki ne bi nekje na deželi zidal družinske hiše. In skoraj ni bilo hiše, ki ne bi bila vsaj dvostanovanjska, "še za tamlade". In če se niso "tamladi" naselili v tisti hiši, so jim pa blokovsko stanovanje prepustili. Skratka stanovanjski problem je dosti staršev te generacije "tamladim" pomagalo rešiti.
Kaj pa naj danes "rešita" brezposelna starša brezposelnih otrok, ki niti za kritje stroškov lastnega bivanja nimata?
Roko na srce, gotovo se je generacija mojih staršev marsičemu odrekla, a oba sta imela redne mesečne dohodke iz naslova redne zaposlitve do upokojitve.In kredit za stanovanje sta lahko odplačevala - ker sta imela redno zaposlitev! In iz časov moje mladosti (bomo rekli devetdeseta leta) se ne spomnim, da bi petdesetletniki tako množično ostajali brez dela in da bi petindvajsetletniki po nekaj let čakali na prvo zaposlitev. Da bi bilo doma, brezposelnih toliko ljudi brez možnosti za osamosvojitev ...
Torej so tisti starši, ki so v sedemdesetih in osemdesetih gradili velike hiše, zavestno že vnaprej "poskrbeli", da bodo njihovi otroci ostali v domači hiši? Če pa niso določili nekih pravil sobivanja in sofinanciranja takega sobivanja ali potomci ali pa oni sami trenutno nimajo sredstev za enakopravno sobivanje (delitev življenjskih stroškov), lahko pride do težav. Pa morda sedaj pridemo do tega, kar pravi kvačkarica:
kvačkarica je napisal/a: |
Vsakogar lahko toliko izkoriščaš, kolikor se sam pusti izkoriščati. Tudi jaz bi svojem otroku pomagala, ker če ne bi, bi bilo nekaj narobe z mano. Verjetno ga pa ne bi podpirala, če bi imel svoje dohodke in bi bil preskrbljen. |
Še eno generacijo nazaj od "naše" je bilo popolnoma normalno, da je "tamlada" družina finančno in drugače skrbela za ostarele starše, verjetno nas je veliko, ki smo imeli stare mame, ki nikoli nikjer niso bile zaposlene in jim je morda po smrti starega očeta pripadala "kmečka penzija", skratka praktično brez dohodkov. Pa so za njih poskrbeli naši (zaposleni) starši. V glavnem doma, saj so se tudi sami prej upokojevali in če jim je le zdravje dopuščalo, so lahko (vsaj v naši družini) oskrbovali svoje starše tako in drugače.
V bolnici sem spoznala gospo, ki ji do upokojitve manjka še pribl. 10 let, pa je ostala brez dela. Hodila je na obisk k svoji materi, zaradi nujne zdravstvene oskrbe so jima v bolnici predlagali, da bi bilo pametno začeti iskati namestitev v domu za ostarele, saj bi bila doma ta oskrba zelo težko izvedljiva. Gospa (hči) se je dobesedno zjokala ob občutku nemoči, ker zaradi lastne brezposelnosti ne zmore doplačila za dom ... rekla je,. da jo je sram, da jo pred penzijo praktično preživljata sin in zet, ki na srečo še imata službo.
Žalostne zgodbe ljudi, ki bi bili z veseljem samostojni in neodvisni, mladi ali starejši, pa nimajo možnosti. Zato ne smemo nikogar na prvo žogo obsojati, da je doma pri starših ali obratno, pri otrokih, zgolj zaradi lagodnosti.
Mojca