Ko nam naši otroci vozijo svoje fante in punce domov

12. feb 2013 19:20

Omarička, Kotarca, daj, prosim, preberi, kaj sem napisala, poskušaj razumeti, potem pa komentiraj. Hvala!

lp

cervus

12. feb 2013 20:29

kvačkarica je napisal/a:

č taščin sinček, pri 46, je ugotovil, da mamica ne bo večno živela in ga stregla, ter razvajala.  kvačkarica

 

A je res komu do tega, da se poroči s kopijo lastnega očeta/mame? In s tem nimam v mislih vizualne kopije. 

Vanja

13. feb 2013 6:24

Ja, zelo težko je najti idealno vzgojo. Če si prestog je vrag, če nisi pa še večji. Kakorkoli, ko gre kaj narobe se pa sprašuješ, pa kje pri hudiču sem napravil napako. Tako, pač je življenje!

kvačkarica

13. feb 2013 7:12

Heh, kot kaže, lamentacij na temo grdih grdih (nevzgojenih, nesposobnih, neuglednih) sorodnikov (God gave us relatives, thank's heaven we can choose our friends) zlepa ne bo zmanjkalo, tisti, ki te štorije tako radodarno objavljajo, se najbrž sončijo v prijetni samozavesti, kako zelo so boljši od njih, meni pa vseeno tista zlobna žleza (po mojem nekje okrog hipotalamusa) ne da miru: kar mislim si, kako je še pred nekaj leti neka mamčka iz Splita najbrž razlagala svojim friendicam "moj sine je silno uspešen, lep, bogat, vsi ga imajo radi, poročen je s silno dobro mačko, ima vodilen položaj v državi, pa še tako lepo uro mi kupi za vsak rojstni dan"; danes ga pa hodi ob nedeljah obiskovat v Remetinec... lp, proxima

13. feb 2013 7:41

Proxima, bi se (oziroma bi se moralo) lahko tudi pri nas kaj podobnega našlo. Biti uspešen je zelo relativen pojem.

pirnica

13. feb 2013 9:19

pirnica je napisal/a:

Proxima, bi se (oziroma bi se moralo) lahko tudi pri nas kaj podobnega našlo. Biti uspešen je zelo relativen pojem. pirnica

 Ja, res je, Lahko si zelo  uspešen  lopov ali tat recimo.

murnik

13. feb 2013 10:09

Nisem prav vsega tega brala, me pa čudi, da nekateri še kar vztrajate v nekem skupnem bivanju z ljudmi, ki so nemogoči, lenuhi, izkoriščevalci, zajedalci in se enostavno ne umaknete od njih in njihove nikakršne nravi. Po  toliko letih pač odrasel človek vzame na znanje, da mama ne more iz svoje kože in podpira neko lenobo al kaj že pač je in itak to počne iz svojega žepa in le zakaj si bi kdo jemal pravico spreminjat odraslega človeka, ki mu takšno življenje ustreza. Če ni za biti, se pa raziti...in bo vsak živel v svojem malem raju, kakor bo želel. Nekako še razumem, da kdo napiše svojo zgodbo skozi svoje oči enkrat, dvakrat...ko pa to naredi prevečkrat, se začne porajati vprašanje, če so res tisti tanikakršni tako nikakršni in če si tisti tasuperski morda le ne domišljajo, da so tako superski...

Kar se tiče vlačenja fanta domov in mene: mnogo prezgodaj sem to naredila! Ampak vsako zlo je za nekaj dobro in tako sem zdaj mlada babica prelepi vnukinji 

Ognjič

13. feb 2013 10:35

Fajn bi bilo, če bi imel slehernik med svojimi pripomočki tudi tisto cedilo oziroma Sokratovo sito...:

- resnica?

- dobro?

- koristno?

 

                                                            

 

                                                           

 

Mygrace

13. feb 2013 15:03

Ognjič je napisal/a:

........ in tako sem zdaj mlada babica prelepi vnukinji  Ognjič

Vnukinja je res cukrček, da bi jo člouk kr pojedu, ampak ostalo....... khm, khm......

lp

cervus

13. feb 2013 17:14

Očitno so taki "zgrešeni" primeri niso zgolj stvar sedanjosti ... 

En primer iz romana Njeno življenje (1914) Zofke Kveder, ko tašča govori novopečeni snahi o svojem sinu:

"Komaj je prišel na Dunaj, se je že začelo. Ti ne veš, koliko je zapravil in zalumpal! Kako sem se bala, da se bo že takrat izgubil. Ampak k sreči se je vendar nekako izmotal iz tistih zank, naredil je izpite. Oh, sem si mislila, zdaj je rešen. Toda vedno iznova se je začelo. Dobil je lepo službo na Štajerskem. A pomisli, prišel je v slabo družbo, kvartati je začel, ves zaslužek je zapravil in še iz graščinske blagajne je vzel denar. Telegrafski sem morala obljubiti, da vse poravnam, drugače bi se mu bilo slabo godilo. In službo je izgubil, seveda. Nekaj mesecev je bil pri meni doma. Kaj mi je vse delal, se ne da v kratkem povedati. Na vse strani je bil dolžan; na menico je podpisal moje ime in morala sem plačati. Potemje zopet našel službo. Poldrugo leto je bil mir. Pa se je zopet pripeljal k meni. Mama, daj mi toliko in toliko, če nečeš, da bom izgubljen! In dala sem. Rada ga imam, saj je dober. Samo druščina ga zapelje. Kakor otrok je slab. Nekaj časa strpi, premaguje se, pa ga spet dobijo in zvabijo. Če ima dobre prijatelje, je dobro z njim, če ima pa slabe, je izgubljen. In to veš, da je pokvarjenih ljudi več kakor dobrih. Devetindvajset let je star, pa se ne moreš nič zanesti nanj. Če bi ga človek držal za roko in vodil, bi bilo vse dobro, najboljši bi bil, ali kako more človek paziti na odraslega moškega?! Enkrat sem bila pol leta pri njem nekje na Gorenjskem. A kaj bo mati? Jaz sem že bolehna in stara, jaz ne morem za njim po gostilnah in v njegovo tovarišijo. Še huje je bilo. Vsak drugi dan je hotel denarja od mene, pa sem se rajši vrnila. /.../  No, zdaj, zdaj bo vse drugače. Samo da se je oženil. Kar opisati ti ne morem, kakšen kamen se mi je odvalil od srca, ko mi je pisal, da se oženi. /.../ Ti ga reši! Vem, da ga rešiš. Ti si tudi zame še edino upanje. Saj je dober. Tako mehko srce ima, da bi kožo dal s sebe za drugega. Kolikokrat se je jokal pred menoj, se kesal. Vidim, da je dober."

fleur