5. feb 2013 14:45
mamaF je napisal/a: |
Ko ravno omenjaš "mlade, ki visijo na starših", danes je bil v Tedniku ravno prispevek na to temo. Enega od vzrokov so predstavili v prvem prispevku: http://tvslo.si/#ava2.157689281;; Govorijo o visoko izobraženih mladih ljudeh, ki že leta ne dobijo službe, niti dela, predvidenega za nižjo izobrazbo ne. Tem ljudem očitno ni preostalo drugega, kot da (ker so pač brez lastnih dohodkov) živijo še zmeraj znotraj matične družine in "visijo" na starših. Mojca
|
Na žalost sem tudi sama ena izmed njih. Čeprav imam VII. stopnjo izobrazbe, ne dobim službe niti za V. stopnjo. Lani sem sicer delala čisto izven moje stroke preko javnih del, ampak pogodba je bila na žalost le za 8 mesecev.
Moj študij je šel očitno čisto v nič, ker ne dobim niti pripravništva (vsako leto je za 400 diplomantov razpisanih 150 pripravništev), da bi naredila strokovni izpit. Zato me zelo zaboli, ko berem o raznih lenuhih, ki pri 30 živijo pri starših. Z velikim veseljem bi hodila v službo (kakršnokoli, le za pošteno plačilo), živela v svojem gospodinjstvu in si ustvarila družino, ki si jo sedaj zaradi finančnega stanja na žalost ne morem. Čeprav nimam več veliko časa.
Tako pa s fantom živiva pri mojih starših. Ko sem imela službo, smo si razdelili stroške, zdaj sem jaz tega "oproščena", je pa res da naredim veliko večino gospodinjskih del. Zavedati pa se morate, da ta gospodinjska dela nikoli ne bodo vrednotena toliko, kot če hodiš v službo, pa čeprav je doma veliko dela.
Da ne bom čisto skrenila s teme... Domov sem pripeljala in uradno predstavila (kakšnega sem tudi prešvercala hehe) le svojega prvega fanta pri 17ih letih ter svojega zdaj bodočega moža skoraj 10 let kasneje. Kaj se je pa vmes dogajalo, pa nihče ne ve
Moram reči, da sta starša oba lepo sprejela, čeprav se s prvim nisva zadrževala pri meni doma. Večinoma sva bila zunaj ali pri njemu (bilo je pač poleti). Mojega bodočega moža sem doma predstavila že po 10ih dneh najinega poznanstva (res je šlo skoraj prehitro, ampak se je dobro izteklo) in glede na to, da sem pač odrasla oseba, ni nihče kompliciral glede spanja pri meni oz. spanja pri njem. Tudi njegova mama me je zelo dobro sprejela, že takoj brez kakšnih ceremonij in čisto po domače. Kar dolgo časa je trajalo, preden se je preselil k meni, tako da sva se dve leti menjavala - en vikend tukaj, drug vikend tam. Tako da se je glede hrane in ostalih stroškov vse lepo izenačilo, se mi je pa zdelo samoumevno, da če pri njem mati skuha kosilo, jaz pomijem posodo in podobno. Tudi on je vedno pomagal, če je bilo potrebno. Se pa ne sprehaja v gatah po hiši, ker v hiši nismo sami in bi tisto gospo verjetno kap zadela
JJ