Podražitve...

4. sep 2012 9:15

Meni so se moje znanke  malodane  posmehovale, ker nimam geliranih nohtov, ampak vrt, ker ne kupujem jajc, ampak sem si omislila kokoši ,ker sama pečem kruh in vlagam papriko... ker ne hodim po svetu kot reklama za  to ali ono znamko ...ker ne zgledam vsaka dan mlajša...ker  ne kupujem obupno dragega in  brezveznega "podperja",   beri linžerije ,  ampk  čisto spodobne cunje, letom primerne, kajpada. !

Ker sem sicer rada lepo oblečena, ampak hvala bogu ne dovolj neumna, da bi zaradi mene bogatele "firme".

Tudi jaz sem rojena na kmetih in počasi se spet  vračam tja.   Z bolj preprostim in  zadovoljnim načinom življenja, spoštovanjem do narave in  do ljudi. 

Če morem, pomagam. Tudi tako, da na glas povem, da imamo v glavnem kar vsi še vedno vsega preveč.

Ko bomo imeli le tisto, kar ZARES potrebujemo , ko bomo začeli uporabljatii to, čemur smo včasih rekli zdrava pamet,  ko ne bomo več sužnji imidža in potrošništva, takrat nam bo zagotovo bolje.

 

O sramoti, da nekateri kljub poštenemu delu nimajo niti za dostojno preživetje, pa ne bom rekla nič. 

To je huda krivica in boli.

 

 

lp lučka

4. sep 2012 9:17

Jamranje še nikoli ni nobene stvari rešilo.

Dokler je človek zdrav, mora znati to ceniti. Pa mora znati ceniti, če ima streho nad glavo (tudi če je površina malo manjša) in za položnice. To je baza in to zmagovalna. In tega se je treba zavedati v dobrih in slabih časih. In tu je pomembna glava: kdor se zaveda, da je s tem, ko ima za položnice in da je zdrav, že na zmagovalni strani, ta bo preživel slabe čase in tudi nekaj iz te izkušnje potegnil za dobre čase. Kdor pa te zmagovite kombinacije zdravje in kritje za položnice ne zna ceniti, se zelo hitro spotakne.

Kmetovanje, vrtički - to so vse individualne rešitve in na individualnem nivoju. Ampak kolektivno gledano naj pa vsak vseeno premisli, kje je njegov/njen prispevek k družbeni blaginji večji: pri tem, da energijo vlaga v zalivanje sočivja ali pri tem, da družbi z znanjem vrne tisto, kar je vanj vlagala. Konec koncev, če bomo vsi vrtnarili, kaj bodo pa počeli kmetje? Komu bodo pa oni prodajali? In kaj bo potem s samooskrbo s hrano na nacionalnem nivoju?

Vendelina jr.

4. sep 2012 9:32

Ne skrbi, ne bomo vsi vrtnarili, mnogim se ne da, mnogi nimajo možnsoti. In do 100% preskrblejnosti s hrano smo v Sloveniji hudo, hudo daleč.

Verjemi, mnogi, ki vrtnarimo, imamo še energijo in čas za družbeno koristne reči, da o tem, da 100 in več % opravljamo svoje delo (če hočeš: službo) ne govorim. Ne bojim se, da bi zaradi vrtičkarjev kmetje ostali brez dela. Bolj se bojim, da bomo ostali brez kmetov zaradi odnosa do njih in odkupnih cen, ki jih diktirajo tisti, ki nam dražijo hrano.

Podpišem pa tudi zapisa lučke52 in Loni.

rimljanka

4. sep 2012 9:42

Mislim, da mora biti prostor za kmete, vrtičkarje, šolane ljudi, le za barabe, ki se mimo vseh vzpenjajo in se jih euri primejo na vsakem koraku.. Se strinjam tudi z Vendelino, potrebujemo zdravstvo, šolstvo, potebujemo znanje, saj naša država nima nafte, zlata, ima pa pridne in delovne ljudi. Ampak nad vse to so se povzpeli lenuhi, prevaranti, manipulatorji. Kako to urediti? Težko bo. Veliko zakonov je tako napisanih, da je vse zakonito, nihče ni nič kriv, vsem se dela krivica. Če bi doma tako gospodarila, bi že davno bankrotirala. In jaz trdim, da je gospodinjstvo kot država, čeprav se mnogi ne strinjajo. Porabiš lahko le kolikor zaslužiš. Kar porabiš več, gre na račun zadolževanja. In sčasoma se zapleteš, saj ponujajo(so ponujali) z vseh strani. Zdaj je tega konec. Leasingi, krediti, dolgoročni, kratkoročni. Žica se je napenjala, zdaj je počila. Čudim se, koliko je trgovskih hiš, kaj ljudje vse ven vozijo, kaj vidiš v kantah za smeti. In si rečeš, kako dolgo še? Evo, nič več. Konec. Zdaj bo treba vzeti pamet v roke in živeti s tem, kar imaš.

Islandija je pred leti bankrotirala. Zdaj je znova na konju. Pa je bilo precej hudo. Zato imam še upanje za nas. Čeprav upanje ni najbolj trdno, ker ni prave volje. Na Islandiji je bila. Že dolgo se odpravljam tja.

P.S. to pisanje je moje splošno opažanje in ne leti na nikogar posamezno. Sicer pa vam nisem povedala nič novega, le malo sem se razelektrila. 

 

 

 

naor

4. sep 2012 9:57

Okej, da ne bo nesporazuma, ne kritiziram vrtnarjenja in družinske samooskrbe.

Trdim pa (videno tam, kjer so ljudje še zaposleni), da preprosto ni zadosti ustvarjalnosti in energičnosti pri ljudeh, ki so salamensko dolgo hodili v šolo in ki jih delovni pogoji niso pretirano zdelali - pa nekako ni presežka. Pa vedno so "kao" krivi drugi. Saj velikokrat vso. Ampak ne za vse.

Primer: Slovenija je po poraščenosti z gozdom, tretja v Evropi. In kje, prosim lepo se to pozna na družbenem bruo produktu? Kvečjemu v delu, ko se izvaža sekan les, predelave pa nobene. Je vrsta pohištvenih tovarn zaprla svoja vrata. In ja, v devetdesetih odstotkih so zaprli svoja vrata zaradi pobesneli skorojevičev, ki so lomastili in grabili po ekonomiji in za sabo pustili prazne tovarne. Ampak kaj je pa z 10%. Kje je pa bila kakšna znosno dobra ideja?  Se spomnim pri nas, ko smo menjali parket. V trgovini smo določili parket (ni da ni, vse parkete na svetu se da narediti, od hrasta do tika) in potem je v desetih dneh prispel lep kargo iz Avstrije (tam nekje blizu Amstetna, to je tisti kraj, kjer so imeli Fritzla) in so lepo zložili ljubke zabojčke, v katerih je bil parket po naših željah, že lepo polakiran (tako kot naročeno) in potem je polagalec v naslednjih dneh zadevo lepo položil. Jaz sem vmes malo kontaktirala z izdelovalcem tega parketa in so mi lepo razložili da

- večino lesa itak uvozijo, precej tudi iz Slovenije

- in da potem tisti les posušijo, spustijo skozi CMC mašino, polakirajo in naredijo personalizirane zabojčke (na zabojčku je tvoj priimek) in pripeljejo na lokacijo do 500 km

- to delajo s plusom in se širijo, ker so odkrili tržno nišo.

Ergo, onim v Amstetnu se splača, pri nas pa se nobena stvar ne splača, se večina idej toliko časa razdeluje, da se ugotovi, da se ne da izvesti....in potem se jamra in pri tem sladostrastno uživa.

Vendelina jr.

4. sep 2012 10:40

Po zadnjem potresu v Emiliji Romagni sem se pogovarjala s svojo italijansko insegnante o posledicah, in mi je razlagala, kako bo začasno prenehalo obratovati kup malih high-tech produkcij in se že tresejo hlače medicinskim dobaviteljem, ker na primer eden od tistih obratov zalaga pol Evrope z dializnimi kompleti in drugi drugo polovico z umetnimi srčnimi zaklopkami. In sem pomislila, kako so v časih socializma prisegali na tako imenovani policentrični razvoj, in kako je v dvajsetih letih iz tega policentričnega razvoja preostala le še masovna migracija meščanov na deželo, iz katere je nastalo eno samo ogromno spalno naselje, odkoder se vsako jutro orjaška masa vozi v mesto in popoldne nazaj. In kako pravzaprav zadnjih petnajst let pred vsakimi volitvami poslušamo razne neslanosti o partizanih in domobrancih, nihče pa ne zna ali noče sklicati sveta modrih, ki bi naredili en brain-storming za novo paradigmo, in vsaj zadnjih petnajst let je jasno, da s staro enostavno ne bo več šlo. In tukaj niso krive niti štruce v smetnjakih niti polni vozički v nakupovalnih centrih, to je samo simptom. Še najmanj so krivi tisti, ki so polnili vozičke, zdaj jih pa ne morejo več; vzbujanje krivde pri končnih potrošnikih samo zamegli dejstvo, odkod je ta kriza prišla (in odkod bo prišla spet naslednjič čez 20-25 let, ker je cikličnost v naravi trenutno prevladujočega ekonomskega sistema, ki samega sebe imenuje kapitalizem, se pa v resnici spet približuje fevdalizmu, če že ne sužnjelastništvu - kar preberite si kakšen starejši učbenik zgodovine, ki ga še ni sram marksistične analize o proizvodnih silah in proizvodnih sredstvih, kaj pomeni imobilnost delovne sile in mezde, ki so na meji preživetja ali tik pod njo). Nimam ravno časa naprej razlagat, ampak najbolj me nemočno jezi, ko gledam parlament in razmišljam, da celo z žrebom med celotno polnoletno populacijo z narejeno srednjo šolo in opravljenim šoferskim izpitom (kar za moje pojme pomeni približno kompetenco za spopadanje z vsakdanjimi problemi) ne bi mogli najti jagodnega izbora takih kretenov, z zastrašujočim trendom zadnjih let navzdol. In da bi iz vrst kulinarike za moje pojme najbrž dobili svet modrih, ki bi po brain-storming kapaciteti odločno presegel zbor včeraj na Bledu sami-sebi-lepe-pesmice-prepevajočih. Ko ga bo kdo hotel sklicati (namreč svet modrih), se javim; to, da sem zagovornica prosvetljenega absolutizma, sem pa tudi že kdaj povedala. (da mi je v Kopru najbolj všeč novi zapor in da bi vsako mesto moralo delati na teh kapacitetah, pa tudi.) lp, proxima

4. sep 2012 10:46

Tukaj si me pa dobila. Kar najbolj sovražim, največkrat slišim, namreč, saj se ne splača. Včasih se moramo žal posuti s pepelom in priznati, tudi sami smo čisto majčkeno krivi. Čisto majčkeno smo se zazibali v udobje, kateremu je zdaj nepreklicno konec. Slučajno tudi v mojem mini gozdičku sekajo nekaj bukev, zato sem se družila z logarji in gozdarji in marsikaj slišala, kar je napisala Vendy še kako drži. Škoda. Imamo pred nosom pa pustimo, da drugi kujejo dobiček. Samo v Bauhaus je treba iti, pa ti je vse jasno.

 

 

 

naor

4. sep 2012 10:47

Ja, sprijaznit se bo treba, da "Jazbinškovega zakona" ne bo več :)))

Maxi25

4. sep 2012 11:14

proximo za predsednico................ ma kaj predsednico, saj je carica!.

ežoj

4. sep 2012 11:20

Proxima, imaš moj glas!

 

Tista o vzbujanju krivde pri končnem potrošniku je pa itak.....

Včeraj nekje zasledila naslov.: Bogati za krizo krivijo revne. Želodec mi ni dovolil, da preberem (zaupam svojim prebavilom)...

Bom poskusila danes.

 

Mygrace