12. sep 2012 15:23
Se strinjam Rimljanka, da ni vsakogar čakala služba. Odvisno od regije in profila. Vendar, ko si jo enkrat imel, si jo zelo težko igubil in tudi iz dodeljenega stanovanja se te praktično ni dalo deložirat. Mogoče smo ravno zaradi tega občutka varnosti imeli več poguma za reševanje problemov. Danes se mi zdi vse precej bolj nevarno. Že pri samem kreditu je zelo jasno, da ga boš odplačal v celosti skupaj s profitom banke in na drugi strani je že kar majhna verjetnost, da boš obdržal službo (četudi za nedoločen čas) vseh trideset let odplačevanja. Nekaj neplačanih obrokov pa pomeni že kar deložacijo, otroci v rejo in ti (vidva) kamorkoli. Je mogoče to eden od vzrokov, da mladim manjka poguma?
Strelka, ker delaš na področju zaposlovanja, mi mogoče lahko nekaj pomagaš razjasnit. V prvem prvem prispevku sem ne kar tako dal eno ponudbo maldim ekonomistom. Brez kakšnega presenečanja lahko ugotovim, da ni popolnoma nobenega zanimanja. So res tako prestrašeni in pridejo iz šol tako nesamozavestni, da si nič ne upajo?
Rešitve ostajajo neizkoriščene, ker enostavno ni volje in neke skupne energije za realizacijo. Kamorkoli pogledam, se mi zdi, da vlada ena sama totalna apatija. (še kritika mladim) Stanovanjski problem se recimo kar vleče skozi temo. Problem je dokaj enostavno rešljiv, če samo oživimo neko staro idejo, ki se je v osemdesetih letih zavrgla, ker bi po takratnih ocenah preveč prizadela gradbince. Hočem povedat, da so problemi in to resni, da mladim nikakor ni lahko. Vendar, če so problemi, so tudi rešitve! Dve možnosti imamo. Prva je, da spet stopimo skupaj in jih začnemo reševat. Druga je, da vijemo roke, pustimo, da se problemi kopičijo in SM uživamo v svoji ali tuji nesreči.
LP
Sergej