24. avg 2012 13:07
Imeli smo novofundlanca, ki je po konstituciji kar precej podoben bernardincu. Bil je isti zbirčnež kot bernardinec z začetke te zgodbe. Smo mu kuhali (tudi boljše kose mesa z zelenjavo), kupovali brikete, dodajali vitamine - ampak nič. Ko se mu je zljubilo, je kaj pojedel, sicer pa ne. Prav, kakor hočeš. Poskrbeli smo, da je dobil dvakrat na dan (v starejših letih samo enkrat) polno skledo hrane, ki smo jo po kakšni uri umaknili, če se je ni pritaknil. Dočakal je za novofundlanca častitljivih 14 let, mislim, da precej pasje srečnih, pa tudi za nas je bilo to srečno obdobje pasjega prijateljstva. Zato ne preveč skrbeti o prehrani!
Še to v potrditev, da nekateri psi potrebujejo več, drugi manj hrane. Zdaj je pri nas že deseto leto psica francoske pasme bavceron. Ona pa bi pojedla vse živo, pri čemer sploh ni debela. Ko se ji zazdi, da je bilo v skledi premalo, pride in te pocuka za rokav in te pelje pred omaro, kjer so shranjeni briketi. Tam odpira gobec, kot da bi jedla. Včasih se ji do solz nasmejimo. Vztrajamo pa pri hranjenju dvakrat dnevno, kar je pri tej starosti že skoraj preveč. Seveda pa s svojim "fehtanjem" mnogokrat dobi še kakšen priboljšek.
Pravim, ne skrbeti o prehrani, dokler je prehrana polnovredna. Pes že čuti, koliko hrane potrebuje.
In še to. Pes takšne konstitucije kot je bernardinec, ni za maratonske sprehode. Tudi naš novofundlandec pri osmih mesecih ni naredil celega kilometra, če ga nismo zabavali z metanjem žogice, sploh ne v taki vročini, kakršna je letos. Tudi kasneje ni bil velik ljubitelj sprehodov. Kakšen dve- ali triurni izlet v sredogorje je še prenesel, več ne; pa seveda dva redna dnevna sprehoda po cca. kilometer. Za popotnega tovariša, ki bi vas spremljal po celodnevnih poteh, bi bilo treba izbrati drugo pasmo psa.
Vse je napisano na podlagi izkušenj in z dobrimi nameni. Prijazen pozdrav!
booris