3. avg 2012 19:09
Še sem prilepim, se boj nanaša na OI London 2012 kot na temo Kaj poslušamo:
http://www.youtube.com/watch?v=66molzUEkWI&sns=f
Legende, legende!
mamamia
3. avg 2012 19:09
Še sem prilepim, se boj nanaša na OI London 2012 kot na temo Kaj poslušamo:
http://www.youtube.com/watch?v=66molzUEkWI&sns=f
Legende, legende!
mamamia
3. avg 2012 21:01
A nam ni lepo, vlada na dopustu, TV, radio in časopisi polni lepih , veselih novic iz Londona. Klinc gleda znižanje bonitetne ocene, kdo jo pa jemlje resno. Glavno, da imamo že 3 medalje, kot se kaže pa bo še katera.. Vedno smo nekje v ospredju, pa samo za eno malo velemesto nas je, no ja če ne štejemo Kitajcev.
4. avg 2012 9:13
Sicer ne vem, koliko komu, ki zanemarja zdravje in nič ne športa in giba, pomeni tale statistika medalj na milijon prebivalcev - ampak vseeno bi iz tega veljalo potegniti eno pozitivno sporočilo. Ker je stvar taka, da so vrhunski športniki (in zlasti konstatnost doseganja medalj na olimpijskih igrah) posledica tega, koliko je široka baza spodaj. Ni vrhunskega športnika, če ni začel v otroštvu in če ni niso doma videli enega smisla v tem, da se otrok nekaj s športom ukvarja. In večini tistih, ki smo nekaj skakali in tekli ipd, je zavedanje o nujnosti redne vadbe ostalo v odraslih letih. Jaz sem že od mnogih tujcev slišala, da "a tule pa vsi delate kak šport" in se mi ni zdela ta ugotovitev kaj posebej izvirna. Ker, jasno, da se gre malo na kolo, pa jasno, da se gre na fitness ali pa kaj tretjega. Iz tega velikega prepričanja, da je treba nekaj gibati se dela baza tako za vrhunske športnike in tudi za vseživljenjske rekreativce. Tudi upam, da bodo vrhunski športniki še naprej vzor otrokom, ker se bodo tako najlažje naučili, kaj so disciplina in vztrajnost.
Vendelina jr.
4. avg 2012 9:40
J, Slovnci se radi rekrearijao, drži.
A jaz bi rekla, da naši uspehi v športu ŽAL niso posledica široke baze, iz katere bi črpali najbolj perspektivne, pač pa vztrajnosti posameznikov in njihovega ožjega okolja: družine in posameznih športnih klubov ter športnih zvez.
Dokaz je tudi današnji intervju z Iztokom Čopom v Večeru, saj je povedal, da v slovenskem veslanju zeva generacijska vrzel in da uspehi veslačev očitno niso bili dovolj, da bi več mladih pritegnili v ta šport.
Podobno je v strelstvu, v judu je situacija nekoliko boljša, ker na širškem celjskem pač imajo nekaj neverejtnih entuziastov (Fabjan) in tudi pomoč še od kod drugod (Slovenska Bistrica na primer - Očko).
Smučarija je zgodba zase.
Nogomet je bila zgodba o uspehu - včasih so se Slovencem le posmihali, danes veljamo za ugledno reprezentanco. Toda, nekaj klubov ima močne mladinske selekcije, v katerih skrbno delajo z mladimi, in iz te baze potem izhajajo najboljši. Že kot mladince jih vabijo v klube kot so Bayern, Inter in še kak ugleden klub bi se našel.
Žalostno je to, da je včasih imela Slovenija izjemen selekcijski sistem za odkrivanje nadarjenih športnikov (vem iz prve roke). Področna osnovnošolska tekmovanja za bazične športe, najboljše so takoj povabili trenirat v klube. Potem so uvedli testiranja po osnovnih šolah (in pomislite, staršem celo ni bilo treba podpisat, da se strinjajo s tem in da se smejo podatki uporabiti za obdelavo; ajaja, kako preposto je bilo včasih ...) in so tam okoli dvanajstega leta ugotavljali, kateremu otroku kak šport ustreza. Če so otroci želeli trenitati, so bili dobrodošli, če ne pač ne. In imeli smo generacije atletov, košarkarjev, odbojka je bila močna, rokomet, gimnastika. Tudi če niso nosili medalj z največjih tekmovanj, so nekaj čudovitih mladostniških let preživeli športno in marsikaj iz tega izvlekli za življenje.
Danes so široke baze mladih športnikov redkost. Uspehi so bolj posledica naključnih odkritij in potem dobrega dela v okolju - pa smo na začetku zgodbe.
Je pa res, da se Slovenci spoznamo na vse športe in za vsakega športnika, sploh ko mu ne uspe, takoj najdemo vse razloge in nam je takoj jasno, da itak brez veze, da smo sploh pomišljali, da bi kdo lahko uspel. No, sebe iz te zgodbe izvzamem. Ker v vsaki tekmi je samo en tisti, ki se mu vse okoliščine tako "poklopijo", da zmaga ... Komur se to zgodi večkrat - kot je rekel veslač Jani Klemenčič: Kdor zna, zna!
In zato so vse medalje naših športnikov vredne toliko več.
mamamia
4. avg 2012 13:35
Jaz pa že zadnjih nekaj desetletij opažam, da športa za netalentirane, debelušne in zaležane sploh ni. Osnovnošolska leta sem preživela v Ljubljani, Narodni dom je bil takorekoč obvezen za čisto vse, jaz sem padla tja šele pri sedmih letih, drugače so pa iz Centra tam telovadili vsi od trenutka, ko so shodili pa dokler se niso zvrnili v grob. Stalo je pa to, če prevedem v trenutno valuto in če se prav spomnim tako ene dva evra letno.
In so organizirali tudi plavanje, za tiste, ki so pokazali troho talenta in volje v bazenu (precej manjšem, kot ga ima dandanes že vsaka spodobna vila) ob študijski telovadnici v Tivoliju, seveda spet vse neobvezno in brezplačno.
Tudi smučarski tečaji so bili za vse, napol zastonj, na skupnih ležiščih na Krvavcu smo bili skupaj vaditelji in tečajniki, karte pa seveda tudi napol zastonj.
Na FF v Ljubljani (gotovo pa tudi v vseh drugih mestih, to omenjam, ker se tega osebno spomnim) je bil navtični in jadralski tečaj, kdor je želel, se je za cca 2 evra včlanil v LBD (Ljubljansko brodarsko društvo) in je že prvo poletje lahko začel prakticirati na eni od Lpetk ali stel, ki so bile zasidrane v piranskem mandraču. Spalo se je pa tudi zastonj, v gojišču bolh na enem piranskem podstešju.
Enako je bilo s potapljanjem, tudi jaz sem se udeležila tečaja, ki je trajal teden dni, ampak v okviru pouka smo tudi veslali od Pirana do Savudrije.
Če se prav spomnim, je bilo edino, kar je bilo treba plačati v tistih letih teniški tečaj v Tivoliju. Pa belo kiklo ali hlače si moral imeti, lopar in žogice seveda vsak svoje. Ma tudi to niso bili kakšni resni denarji.
Danes je seveda vse drugače, do tekmovanj na najvišji ravni seveda pridejo tisti najbolj talentirani in pridni, pogoj je pa gotovo tudi finančna in drugačna motivacija družine.
Pa smo spet pri gladiatorstvu, oziroma resničnostnih šovih.
nola
4. avg 2012 14:38
Sem že v pravih letih, da se strinjam z Nolo in Mamamio. In zelo mi je žal, da smo prišli kamor smo pač prišli. Kjerkoli so za šport potrebna večja vlaganja, del otrok - morda celo najbolj nadarjenih, odpade. Starši pač ne zmorejo. Naslednji osip pa pride z resnim delom, saj del otrok ni pripravljen na trdo delo, odrekanja. Kot sem prebrala v enem časopisu (presneto da se ne spomnim avtorja), sedaj odraščajo razvajeni otroci razvajencev. Če bo entuziastom uspelo vzgojiti še kakšne šampione, bodo presneto dragoceni.
Lisa
5. avg 2012 9:29
Lisa:
"Kjerkoli so za šport potrebna večja vlaganja, del otrok - morda celo najbolj nadarjenih, odpade. Starši pač ne zmorejo. Naslednji osip pa pride z resnim delom, saj del otrok ni pripravljen na trdo delo,odrekanja."
Delam 23 let v šoli, oboje mi je dobro znano.
Še vedno me pa zanima vaše mnenje o oblačilih olimpijcev???!!???
marjja
5. avg 2012 11:01
marjja je napisal/a: |
Še vedno me pa zanima vaše mnenje o oblačilih olimpijcev???!!???
|
No ja, moje mnenje je, da so oblačila slovenskih olimpijcev povsem v skladu z oblačilno kulturo našega naroda in da prav dobro izkazujejo nacionalni kolorit. Pa če si to priznamo ali ne, je pač tako, da bo en Taljan znal lepo ponositi vsako kitajsko cunjo za pet evrov, slovenski politik pa še v Armaniju že na daleč diši po hlevu...
nola
5. avg 2012 12:43
rrrKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | johana |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Rižota brez filtra
Tajski rdeči curry