21. jul 2012 10:17
Sem sicer po ZS poslala kolegici eno daljšo razlago.
Ampak si pa mislim takole, če nekdo po treh tednih bolećin in enem obisku zdravnice (pa terapija ni pomagala) ugotovi, da mu zdravnica ne more pomagati in da zato, ker ta zdravnica ne more pomagati, ne morejo pomagati niti drugi...in če se po treh tednih bolečin nekdo sprijazni s tem, da je pač tako in da mu ni pomoči, se tako obnaša zaradi enega samega razloga. Ker je v osnovi eno ne do konca odraslo bitje, ki ni ukapiralo, da je prvenstveno odgovorno samo do sebe. In da naj se zbere in nekaj naredi samo zase. Ne pa da jamra, najeda ženo, zanika svoje težave in se v času, ko bi moral biti aktiven in morda tudi skrbeti za otroke, obnaša kot nek mentalni kripelj. Ker bolečine v ramenih po treh tednih so ozdravljive in obvladljive, če se pa to nekako potlači in zanemari, se pa s tem človek spopada dlje časa.
Smo vsi kdaj bolani in imamo takrat vso pravico, da pričakujemo, da nam bo družina stala ob strani. Nima pa čisto nobeden od nas pravice, da zanemarja svoje zdravje, da opušča zdravljenje, da razlaga, da mu ne more nihče pomagati...in s temi žalopojkami najedati familije, da si potem pleme še po stanovanju ne bo upalo hoditi.Tudi nima pravice igrati večne zdravstvene žrtve in "glumatati tiho patnju". To je ena čisto navadna pasivna kontrola in ena pasivna tiranija enega člana družine. Ki je popolnoma nespoštljiva. Nespoštljiva do familije. In nespoštljiva do vseh tistih, ki se leta in leta spopadajo z boleznimi in bolečinami in jih hočejo premagati in hodijo na terapije in kontrole in po treh tednih ne mečejo puške v koruzo. Ker jim kaj takega ne pride na misel. Pa jih je večrkat in dlje časa bistveno bolj boleleo.
Drugače pa, kdor ima tri tedne bolečin in se ne msisli s tem spopasti je ali ena čisto navadna reva ali pa ga ne boli zadosti.
Vendelina jr.