Hehe, srčkano

7. jun 2012 19:26

7. jun 2012 19:41

Upam ,da kakšna mama s tako vzgojo prebere in se malo zamisli.

7. jun 2012 21:44

7. jun 2012 22:15

ahmmmm!Moj otrok ni rascrkljan in razvajen!Sicer še nikoli ni z vozičkom butal v kako gospo!Ampak enostavno včasih mu nikakor ne moreš dopovedati ,da je dovol,da naj preneha, da to ni vredu,da to se ne sme!...... včasih pa sem res že čisto nemočna.Ravno zadnja dva dneva ima spet neke napade upam da luna pojenja.

BITI STARŠ JE NAJLEPŠI AMPAK OB ENEM NAJTEŽJI POKLIC!

7. jun 2012 22:37

hja, Nejčica, ne obupaj! Problem v mamamiini zgodbici ni v mulotu, problem je v mami, se mi zdi (ok, v staršu - čist lahko bi bil tud ata). In to, da so muloti včasih neobvladljivi, je normalno - starši jim mora(m)jo začrtati meje - če ne uspe prvič, ponavljaj vajo!

lp

7. jun 2012 22:53

Zgodba je luštna in poučna na zabaven način, je pa vprašanje, koliko se ljudje dandanes zavedamo, da so naši otroci ali pa mi razvajeni. Če starš ve, kaj je prav in kaj ne, kje so meje...ne bi smel bit proble, samo res ne vem, koliko staršev ima to razčiščeno pri sebi. Ko poslušam nekatere mamice, katerih otroci v šoli "strašno" trpijo, že samo zaradi neznanskih zahtev šole, kaj šele zaradi nepravičnosti učiteljev...Potem se vedno sprašujem, če sem preveč naivna in popustljiva do svojih otrok, če jih bom vzgojila v razvajence, ker to je pravzaprav najslabše, kar lahko narediš lastnemu otroku...

8. jun 2012 11:05

Bi rekla, da je vzgoja dolgotrajen proces. Zdi se mi, da je najbolj pomembno, da uspemo najti ravnotežje med nenehnim izkazovanjem ljubezni do svojih otrok in avtoriteto do njih, da jim torej začrtamo meje in jih naučimo te meje spoštovati. Za to je pa potrebna strpnost in včasih tudi močni živci, pa še kakšna okoliščina vpliva na vse to. Izakzovanje ljubezni in crkljanje zame ni razvajanje, razvajanje otrok je, da jim pustiš početi vse, kar si namislijo, brez da čutijo posledice svojega ravnanja, sploh če gredo dejanja na škodo drugega.

Nam je nekako uspelo. Sva pa z otrokoma preživela ogromno časa. Je včasih kakšno delo počakalo, samo da smo lahko bili skupaj. Včasih se mi zdi, da starši otrokom popuščajo tudi zato, ker z njimi preživijo premalo časa, pa se potem tako skušajo odkupiti.

Se mi zdi, da se da v življenju marsikaj nadoknaditi, le srečnega in sproščenega otroštva ne.

8. jun 2012 11:15

mamamia - to zadnje, kar si napisala, je zelo res.

8. jun 2012 12:31

Nič ne bom citirala – upam, da avtorji gornjih prispevkov sami prepoznajo bistvo v naslednji resnični zgodbi iz juga Italije:

V mestu na križišču Italijanki crkne avto. Poizkuša in se trudi vžgati avto, a ji ne uspe. Italijani za njo trobijo ... saj si predstavljate to sceno ... No, Italijanka stopi iz avta in gre do voznika za njo in mu predlaga, da bo ona držala njegovo hupo, če jih on vžge avto.

8. jun 2012 12:40