9. jun 2012 19:48
Ena mojih top epizod tega tipa: na letalu smo v trojčku sedeli jaz, dekle(tce) nekih švoh 15 let in mulo, dekličin brat, pod 5 let, on med nama. Lahko si ga predstavljate med tacanjem v tenisicah po sedežu, visenje iz sedeža, skakanje iz sedeža, plazenje pod sedež, brcanje levo, desno, gor, dol, kričanje, udarci, ki so padali tudi po meni. Ubogo dekle mi je v polomljeni angleščini celo uro razlagala, da je tamali terrible, terrible child, pa sorry, sorry, soooo sorry. Ko mi počil film sem malega počila po roki, jebiga, ni v moji mentaliteti niti navadi to počet, sem kvečjemu nasprotnik "vzgoji" s tepežem, ampak ni bilo druge. Vse to skakanje je potem zamenjal huronski jok in vrišč, kar je prebudilo tudi gospo mamo, ki je sedela par sedežv stran. Sledila je menjava mest mame in sestre, kar je itak mulota napumpalo do neba. Spet je veselo razgrajal na vse pretege, sicer je malo pazil, da ni po meni preveč letelo, ker sta klofuta+ubijalski pogled ipak malo zalegli. Ko je pošteno zbutal še mamo, ga je klofnila tudi ona, sledil je nov val joka, čez minuto pa ga je že objela, poljubljala roko in mu govorila kako je on krasen fantek in podobne budalaštine.
Takim staršem jaz ne bi zlila kozarčka marmelade na glavo, ampak bi, v 10 litrskem loncu, naredila marmelado iz njih, ker edino kar počnejo je to, da skrbijo za razplod totalno nevzgojenih, nefunkcionalnih in nesocializiranih ljudi. In če bi se dalo pač od takega tipa ljudi lepo odkorakati, kot po koncu leta, me ne bi motili sploh. Ker pa je s takimi ljudmi treba delat, komunicirat, sodelovat, včasih celo živeti, mi pa dvignejo pritisk do neba. S takim kričačem, arogantnežem in "jaz-sem-najboljši-zato-se-mi-klanjajte" osebkom je izbiranje fonta za Powerpoint predstavitev težje, kot dokončati medicinski faks
Viva Meier