Hehe, srčkano

Vrtejbenka  

član od: 15.2.2011

sporočila: 4005

8. jun 2012 21:22

Meni pa se je nekaj podobnega zgodilo v službi..delalm v trgovini..pride družinica,starša si v miru ogledujeta po trgovini,tamala dva pa "pospravljala" po policah..nekaj časa ju gledam,potem pa (seveda prijazno) opomnem,da bo te knjige kakšna mamica kupila svojim otrokom,pa naj pazita..kar mi njuna mamica reče,da je moje delo pospravljat za strankami...odvrnila sem ji da ja..zato sem plačana in še v pokojninko dobo mi gre...žal si ji nisem upala rečt,da račun bo pa ona dobila kasneje..čez leta.



Vrtejbenka

Sporočilo je spremenil(a) Vrtejbenka dne 08. 2012 21:24

silven  

član od: 26.8.2009

sporočila: 130

9. jun 2012 8:37

Super Mamamia!!!  Se v celoti strijam z Dragičko

silven

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

9. jun 2012 15:05

Ne poznam nikogar, ki se mu še ni zgodila situacija, da je "vanj razigran otrok kaj suval ali počel nekaj podobnega, zraven pa sta starša - večkrat mati - bojevito razlagala, da se ne sme noben vtikati v princip vzgajanja". Vprašanje je, kaj naj človek stori, ko se mu/ji kaj podobnega zgodi drugič, pa še tretjič. Ker stvar je taka, to se nam ne bi smelo dogajati niti prvič (pa se), ampak v resnici nimamo čisto dobrega odgovora na to, kaj storiti, da se to ne zgodi drugič. Ker imaš možnost da narediš "marmelado" ali pa da se zapleteš v nek disput z bojevitim roditeljem, trenutek je pa vsekakor pokvarjen.

Danes sem nekaj iskala po nakupovalnem centru in tam je treba prav paziti, da na glavnih promenadnih hodnikih ne stopiš na prstke kakšnemu otroku, ki se tam plazi po tleh, medtem ko starša na klopici ali pri mizi pijeta kavo in malo od daleč gledata, kako se junior kobaca. Poleg kobacajčkov sem opazila tudi dvoletnike, ki so malo iz fore ležali na tleh in so jih starši lepo prosili, naj vstanejo, pa otroci niso hoteli (jasno da ne, saj si organizirali neverjetne užitek: imeti  starše v šahu onadva pa vsako sekundo bolj izgubljata zadnje koščke avtoritete....) pa triletnike in štiriletnike, ki se lovijo med stalažami in jim noben ni rekel, da se to prerposto ne dela v trgovini..... Ker je slabo vreme in se ne da igrati v park, so navalili na nakupovalne centre.  Pa dobro, a teh staršev ni čisto nič strah da ne bi kdo po nerodnosti poškodoval deteta? Pa a teh staršev do sedaj ni nihče naučil, da so prostori za igro in kobacanje in so prostori, ki za take stvari preprosto niso.

Razen, če se klub tistih, ki iščejo gostilne, kjer se da sedeti na tleh....obupno povečal.

Vendelina jr.

tanca  

član od: 13.6.2004

sporočila: 76

9. jun 2012 15:37

To je verjetno malo po principu, ki se je meni zgodil zadnjič... se peljem s kolesom in nasproti mene sem in tja, levo in desno šviga že malo večje dete na kolesu. In ker je zasedel celo cesto in se ni dalo mimo, mama na koncu vendarle reče, naj se umakne in me spusti mimo. Odgovor otroka pa: "Saj se morajo drugi meni umakniti."   Se mi je zdel kar dober pokazatelj splošnega stanja vzgoje otrok dandanašnjega časa...

tanca

silven  

član od: 26.8.2009

sporočila: 130

9. jun 2012 19:26

Že pred leti me je takrat ena starejša gospa opozorila, da je potrebno pričeti otroka vzgajati pri dveh mesecih ne pri dveh letih.Povdarila je, da ima do tedaj otrok že izoblikovano svoje mnenje kako dresirati starše. Mnenje gospe sem upoštevala. Moram reči, da se je res obrestovalo. Težav ni bilo ne v trgovini,ne v gostinsem lokalu.  Kar žalostno sem  gledala starše, ki so se jim otroci trmali in metali po tleh ter tulili kot gasilska sirena, če niso dobili kar so hoteli.

 

silven

Viva Meier  

član od: 20.12.2009

sporočila: 673

9. jun 2012 19:48

Ena mojih top epizod tega tipa: na letalu smo v trojčku sedeli jaz, dekle(tce) nekih švoh 15 let in mulo, dekličin brat, pod 5 let, on med nama. Lahko si ga predstavljate med tacanjem v tenisicah po sedežu, visenje iz sedeža, skakanje iz sedeža, plazenje pod sedež, brcanje levo, desno, gor, dol, kričanje, udarci, ki so padali tudi po meni. Ubogo dekle mi je v polomljeni angleščini celo uro razlagala, da je tamali terrible, terrible child, pa sorry, sorry, soooo sorry. Ko mi počil film sem malega počila po roki, jebiga, ni v moji mentaliteti niti navadi to počet, sem kvečjemu nasprotnik "vzgoji" s tepežem, ampak ni bilo druge. Vse to skakanje je potem zamenjal huronski jok in vrišč, kar je prebudilo tudi gospo mamo, ki je sedela par sedežv stran. Sledila je menjava mest mame in sestre, kar je itak mulota napumpalo do neba. Spet je veselo razgrajal na vse pretege, sicer je malo pazil, da ni po meni preveč letelo, ker sta klofuta+ubijalski pogled ipak malo zalegli. Ko je pošteno zbutal še mamo, ga je klofnila tudi ona, sledil je nov val joka, čez minuto pa ga je že objela, poljubljala roko in mu govorila kako je on krasen fantek in podobne budalaštine.

Takim staršem jaz ne bi zlila kozarčka marmelade na glavo, ampak bi, v 10 litrskem loncu, naredila marmelado iz njih, ker edino kar počnejo je to, da skrbijo za razplod totalno nevzgojenih, nefunkcionalnih in nesocializiranih ljudi. In če bi se dalo pač od takega tipa ljudi lepo odkorakati, kot po koncu leta, me ne bi motili sploh. Ker pa je s takimi ljudmi treba delat, komunicirat, sodelovat, včasih celo živeti, mi pa dvignejo pritisk do neba. S takim kričačem, arogantnežem in "jaz-sem-najboljši-zato-se-mi-klanjajte" osebkom je izbiranje fonta za Powerpoint predstavitev težje, kot dokončati medicinski faks

Viva Meier

proxima  

član od: 21.10.2003

sporočila: 2514

9. jun 2012 20:08

Jap; midva sva se na zadnji poti iz Londona tudi "zabavala", ko naju je približno petletni sonček s sedeža za mano brcal, polagal noge na naslonjalo za glavo, vreščal do nebes, polival sokove okrog, kljub temu, da je njegova roditeljica sedela zraven njega. Nič ni pomagalo - niti grdi pogledi preko naslonjala nazaj, niti namenoma glasen razgovor, med katerim sva z mojim najdražjim fantazirala, kako bi bilo fino, če bi letalo zasilno pristalo na vodi, pa bi potem lahko midva odplavala do smrkovca in mu spustila zrak iz reševalnega reklca, niti - nazadnje - vljudno direktno vprašanje, če se lahko malo zamenjamo, pa bova potem še midva malo brcala v naslonjalo njegovega sedeža (nesrečna mati je ob tem samo zavila oči in pogledala v luft). K sreči je polet iz Londona dovolj kratek, ampak še vseeno dovolj dolg, da se človek vpraša, kaj lahko ob taki familiji sploh še naredi, slejkoprej ti namreč tudi vaje iz asertivnosti do konca presedejo. lp, proxima

Pika Nogavička  

član od: 1.10.2005

sporočila: 75

9. jun 2012 20:36

Mislim, da imamo tu več skrajnosti. Tako je sicer moje osebno mnenje, ampak ob zadnjem aktualnem dogajanju imam vtis, da so ljudje, ki naj bi bili tako eminentni strokovnjaki, da jih povabijo tudi na TV, mnenja, da se recimo 6. letnik ni sposoben zlagat in da je vse otroke potrebno samo ZAŠČITIT. jaz sem mnenja, da se otroci znajo še kako lagat, že zelo majhni, še zlasti, če so zmanipulirani s strani staršev, pred katerimi bi jih pravzaprav morali zaščitit.

Druga skrajnost so zame ljudje, ki so dokaj mladi, sami nimajo otrok in jim gre na živce skoraj vsaka otrokova aktivnost. Otrok pač ne more sedet samo pri miru, vsaj ne zeloo dolgo, čeprav je včasih bilo tako. Meni bi se zdelo, da je z mojim otrokom nekaj zelo narobe, če bi več ur sedel nepremično in bil tiho... in me včasih res motijo izjave ljudi, ki imajo izkušnje samo z vzgojo psov, pa jih motijo zvoki otroške igre na dvorišču...določene zvoke in dogajanje v svoji okolici pač moramo sprejeti, ker je to življenje. Pa naj bo to otroška igra, pasji lajež ali zvonenje iz bližnjega zvonika. Jaz imam vse to rada, ker si sploh ne znam predstavljat življenja, v katerem vseh teh zvokov ne bi bilo...

Pika Nogavička

Viva Meier  

član od: 20.12.2009

sporočila: 673

9. jun 2012 21:01

Se delno strinja Pika, konec koncev niti od odraslega se ne pričakuje, da bo sedel kot kip. Se pa hkrati še predobro spomnim svojega otroštva, recimo, da mi dokaj jasen spomin nese tam nekje do 5ega leta starosti. Ko so me starši peljali na kak sedeč event, ki sem mu bila vsaj približno dorasla, sem JASNO vedela, da je kraval out of question. Od gibanja je bilo dovoljeno "miksanje" z ritjo po stolu, slačenje/oblačenje jakne, odvisno od vremenskih razmer v prostoru in, dokler sem bila dovolj nizka še mirno stanje pred stolom, če me je rit bolela od sedenja. Kar se glasov tiče zgolj in samo občasno šepetanje v očetovo ali mamino uho, če česa me je kaj zanimalo/nisem razumela. In podobnega obnašanja je sposoben že tudi mlajši otrok, videno na par redkih diamantih, ki se bolje obnašajo pri treh kot se velika grupa otrok pri desetih. Če dodaš k solidni vzgoji še malo osnove animiranja otrok, se da z relativno majhnim otrokom preživeti pri miru relativno veliko časa - da naročiš otroku, naj preštej koliko lustrov je v prostoru ni ravno vrhunec inteligence, pa da naj na lokalni prireditvi pogleda, če "je kdo od poznanih med gledalci" prav tako ne, da o tem, da naj seštrika malo dolgčasa s prsti sploh ne govorimo. Aja, pa kak koncertni list je super poligon za zlogovanje/branje in še in še in še. Moj oče je imel vedno kako tako zaposlitev zame v rokavu, pa preden sva kam šla mi je itak razložil kam gremo, kako se bomo tam obnašali in podobno. In nek hud dolgčas, ki bi mi dal inspiracijo za demoliranje celotne okolice me je sila redko prijel. Danes je pesem POPOLNOMA drugačna.

Viva Meier

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15833

9. jun 2012 21:03

Tukaj nihče ni govoril o skrajnosti v smislu, da bi otroci morali biti nenehno tiho in pri miru. tega nihčenormalen ne pričakuje.  Kot nihče normalen ne pričakuje, da ga med vožnjo po letalu nekdo nenehno brca v hrbet, mu zlije sok po krilu, ga kresne po glavi in se niti ne opraviči, ko p starša prosiš za ukrepanje, pa zavije z očmi in te ima za tečnobo.

 

Jaz imam rada razigrane in živahne otroke, ne maram pa otrok, ki so nevzgojeni in počno stavri, ki druge motijo. V tem je razlika.

Me na letalu ni motil cel razred razigranih in razposajenih francoskih šolarjev, starih kakih 13 do 15 let. So se med čezoceanskim letom nenehno presedali, glasno pogovarjali, klicali drug drugega, se sprehajali in vmes tudi koga butnili, a ob tem tako iskreno pogledali z očmi in se nasmehnili, da nisi mogel biti jezen na njih. In ko je učitelj na dva malce bolj zarohnel, je bil v sekundi mir.
 Je očitno imel avtoriteto. Sicer verjetno s celim razredom ne bi ptoval v NEw York (vem kam so šli, ker je bil ta učitelj tako zmeden, da je še nama s hčero dal v roke celotedenski program njihovega obiska v Big Applu ...).

 

Tudi me motijo obiski otrok, ki so  živahni in hodijo po stanovanju sem in tja in četudi kaj polijejo ali jim kaj pade iz rok. Moi pa me, ko iz predlal izvleče velik nož in rirohni v sobo, kjer s z njegovimi starši in ga vihti, mamica se pa nasmiha, kako pogunega otroja ima, da se niti noža ne boji. No, jaz sem ji rekla, da ta pogum niti mene ne moti, moti pa me, da odpira predale in stika po njih v tujem stanovanju. Je razumela namig.

mamamia

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti