Dober dan,
sem nov. Zato najprej vsem lep pozdrav. Potem pa takoj popravek; nisem nov, sem samo nov član. Nisem doma in ne morem kuhati, kar me strasno prizadane. se bolj kot dejstvo, da ne morem kuhati pa me prizadane dejstvo, da mi kuhajo drugi!! Moj moto je vedno bil "kiuhaj sam-jej dobro". sem pomorščak in se celo življenje borim s kuharji.
Tokrat pa je šlo vse skupaj predaleč. Moja nova posadka so Indonezijci. MOja nova bolezen je nekaksna pepsioza ali nekaj podobnega. Skratka stiska me v želodcu in se počutim kot bi mi kdo vzel baterije ven in sem kot kaksen avtomobilček na daljinsko upravljanje brez baterij. Za nas pomorščake se skozi celo zgodovino ve, da smo bili žrtve prehrane. Potem so vrli nasi predniki pogruntali limone in kislo zelje in je bilo konec s skorbutom, a je od tega davno- stoletja. Jaz pa se počutim kot bi se vrnil na galeje in navigal ob zvoku bobnov in stoku veslačev.
Naj pustim to, da ne zamorim koga. Indonezija, kjer se trenutno tudi nahajam. Sicer sem Pirančan. Najprej in najbolj zobde v oko higiena. In sedaj naj bo tole smešen del. Ker sicer ne bo za branje. Torej Indonezija je največja muslimanska država na svetu. Z 240 mil. prebivalcev. Bil sem na vseh koncih te države a nikoli na nobenem wcju nisem videl paprija, samo male priročne majolkice, s katerimi se popoterbi perejo tam dalo in tam zadaj. HA! Torej operejo roke in potem meni mesijo testo za pizzo. Hmmmm... te pizze ne jem. In ostalih stvari, kij ih pripravljajo z rokami tudi skoraj, da ne. Ko odstranite vse kar je narejeno z rokami vam ostane iz ladijskega izbora tuna v konzervi in diljen salmon, če ga uspete odpreti sami in če vam ga vrli nas kuhar ne vrže še preden ste prišli blizu kuhinje na žar. Da dobro ste prebrali, dimljen salmon na žaru?!?! morda sem jaz ignorant, a česa tako nezaslišanega še nisem slišal. (se opravičuejm sa šumnike v tekstu) druga izbira tega nesrečnega menija pa je pohana dimljena šunka?!?! tudi tega še nsiem slišal kaj šele jedel. IN naslednje dni so golaži in to vsak dan z različnim imenom, ker je to pogoj, da sploh lahko kuhate na ladji. (se pravi mednarodni minimum za ladijskega kuharja je 7 menijev) in to se ponavlja in ponavlja in ponavlja tri moje mesece na dolžnosti. Ostal sem pri golažu- ko sem ga prosil da preneha z moko v golažu in se potrudi s hitrim vrenjem za zgostitev oziroma približa z 1vs1 meso in čebula ali doda nariban krompri ali vsaj vsuej drobtinice namesto moke (te so vsaj že pecene enkrat) mi je rekel, da ne daje moke v golaž, in dela bešamelo za v golaž?? On ne ve kaj je bešamela in jaz ne želim vedeti s čim me je zastrupljal do sedaj.
Med tuno in tuno ter odmrznjenim kruhom pojem se piščanca iz pečice. Pojem "juho z govejim repom?" IN špagete s čimerkoli so. Bolognese, milanese, tuna. In to je moja usoda še naslednji mesec.
Želja vsega skupaj pa je ena. Rad bi vse, ki se ne bodo ustrašili dolžine in dolgočasnosti tega prispevka in se bodo prebili do konca tega skrpucala, da se zavedajo, koko je pomembna higiena in kultura, ki jo imamo mi slovneci, in širše čez bližnje meje, v krvi. Kako pomembno je dejstvo, da vemo, da riba iz pečice ne more biti servirana s kislim zeljem. (ja tudi to mi je pripravil)
In z akonec naj se še pohvalim, da so mi od doma sporočili, da so nareidli kosilo in ni bolo kot običaejn dan in je moj triletnik, ko je zavohal kosilo, vprašal, če je tata doma in on kuha! Dišalo je po meni.
Čisto za konec pa bi vas kot člane in uredništvo želel še enkrat pohvaliti in povedati, da se velikokrat znajdem pri vas in ukradem marsikakšno idejo, osnovo, podrobnost, nasvet in sem vesel, da sem med vami tudi ko sem na drugem koncu sveta in se borim s stvarmi, ki mi vzamejo preveč časa, da bi lahko še kuhal.
Lep pozdrav v domovino
Aquarius