Kuhanje z eno roko

24. maj 2012 16:56

Aha, spodnji del je v bistvu varianta "rumovih kroglic" . Ne vem zakaj mi še ni prišlo na misel, da bi to naredila kot kolačke in ne vedno kot kroglice.

No ja, meni je vsaj Nutella padla na misel, če že nič drugega.

24. maj 2012 20:43

Magnolija, sem se pa nasmejala tvoji opazki. Se ti pridružujem!

24. maj 2012 23:10

uaaaaa, tole pecivo izgleda super in tudi  jaz mislim, da ga ne spravim skupaj z obema rokama :)))

no, jaz pa sem danes res naredila zelenjavno rižoto. gobe iz skrinje....tako je bilo vse narezano in ni bilo težav. :)

25. maj 2012 8:06

Super Maxi25,

samo pogumno naprej!

25. maj 2012 14:56

Maxi25, jaz ti želim predvsem dobro okrevanje. Če roka doupšča, lahko medtem malo bereš Rožanca....

Drugače je pa moj odgovor na osnovno vprašanje, kaj se kuha, ko je roka poškodovana, odgovor zelo enostaven. Karkoli paše. Ker kuha nekdo drug.

Ker stvar je taka, človek mora najprej poskrbeti zase in za svoje zdravje in šele potem je kolikor toliko kvalificiran za vse ostalo. In ko pride poškodba, se dela najprej na okrevanju, vse ostalo je pa na HOLD.  Imaš samo eno desno roko, ne da se je zamenjati, ergo pazi na to edio, ki jo imaš. In se lepo emancipiraj od tistega "da vsaj nekaj bom pa ja počela" pa da "ne bom breme".  Taki bolniki, ki hočejo na vsak način nekaj početi, pa je popolnoma jasno, da tega fizično trenutno ne morejo so ali a) zoprni ali b)živijo v zanikanju, da je nekaj narobe in hočejo na vsak način dokazait, da še vedno lahko nekaj počnejo.  Kot da jih bo ostala ekipa kar pozabila, če ne bodo ves čas nekaj počeli.  Pa da če oni ne bodo, ne bo nihče drug. Pa kaj še....

Imam znanca, ki je bil star devet let, ko je njegovo mamo povzoil avto. Gospa je bila v bolnišnici in potem precej časa tudi doma v bolniški in oče je njemu in leto dni mlajšemu bratu razložil, da je sedaj drugačen red, da bo vsak od njih treh prevzel nekaj tega, kar je počela mama in da bodo vsi pomagali mami, da ozdravi. In so potem naslednje leto točno tako počeli, nobeden ni rekel, "jaz pa tega ne bom"....in so se naučili naslednjega a) vseh gospodinjskih opravil b)bolj so cenili tisto, kar počne mama in c) tudi, ko je mama ozdravela, so še vedno počeli večino gospodinjskih stvari, ker se jim je zdelo neprimerno, da jih ne bi več počeli.

Morala te zgodbe: je čisto koristno, da človek včasih pri kakšnem opravilu manjka, pa magari zaradi poškodbe. Se ga vsaj naučijo ceniti.

Plus še nekaj: okončina (pa v bistvu katerakoli poškodba), ki se ne sanira dokončno, se potem vleče v preostanku življemja. Poškodbe roke v prvih tridesetih se, če ne prej oglasijo dvajset let kasneje. IN to zelo intenzivno. Vmes se pa oglašajo vsakič, ko se spremeni vreme, pa vsakič, ko je treba kaj dvigniti, pa tudi vsakič, ko se na rame da kakšna dobra torbica..... A res hočeš imeti vseživljenski opomnik z bolečo roko zaradi tega, kersi  si, takrat ko si imela poškodbo, kuhala govejo župco z nudlni? Tako dragocena pa ni nobena juhica.

25. maj 2012 15:18

Imam mamo iz te točke: natrgane kite v ramenskem sklepu, ona pa prototip opisa spodaj:

b)živijo v zanikanju, da je nekaj narobe in hočejo na vsak način dokazait, da še vedno lahko nekaj počnejo.  Kot da jih bo ostala ekipa kar pozabila, če ne bodo ves čas nekaj počeli.  Pa da če oni ne bodo, ne bo nihče drug.

Mamina poškpdba je posledica tega, kar Vendy piše:

okončina (pa v bistvu katerakoli poškodba), ki se ne sanira dokončno, se potem vleče v preostanku življemja. Poškodbe roke v prvih tridesetih se, če ne prej oglasijo dvajset let kasneje. IN to zelo intenzivno. Vmes se pa oglašajo vsakič, ko se spremeni vreme, pa vsakič, ko je treba kaj dvigniti, pa tudi vsakič, ko se na rame da kakšna dobra torbica..... A res hočeš imeti vseživljenski opomnik z bolečo roko zaradi tega, kersi  si, takrat ko si imela poškodbo

Torej, Maxi, niti vode za čaj v grelec ne pristavi. Vsi vse zmorejo tudi brez tebe. In ne razmišljaj v smislu, da moraš nekaj početi, ker ti oni pri vsem drugem pomagajo .... A nisi tudi ti njim vedno pri vsem pomagala?

Veš, mene je tudi bolezen naučila drugače razmišljat, kot sem včasih. Zdaj mi nič ne manjka pa si pruvoščim, da drugi veliko storijo namesto mene. In verjemi, z velikim veseljem to počno!

25. maj 2012 18:09

hehe, punce - super ste. Sem vesela takšnih mnenj. Tudi moji domači imajo enako mnenje kot ve in izredno lepo skrbijo zame. Tukaj sem bolj jaz težava, ki nočem nič dokazovati, ampak si želim zapolniti čas. Sama sem bolj kot ne deloholik, sicer pa najdem čas za glasbo in inštrumente, pa seveda šport. Sedaj pa ne morem nič od tega. Potem grem pa sama sebi na živce in ostaja mi kuhanje, ki mi je res pri srcu.

Oče, ki je zdravnik, se mi samo smeji.  pravi naj ležim in počivam, hkrati pa je rekel, da je fino kdaj delati samo z eno roko tudi takrat ko sta obe zdravi, da dobiš občutek koliko so roke vredne....in seveda potem ne počneš takih adrenalinskih bedarij kot jih jaz. :))))

25. maj 2012 19:31

Maxi25, kar lepo uzivaj v razvajanju Pa magari zapolniš čas z dobrimi knjigami, najdeš kak kulinarični blog na internetu, urejaš fotografije, za katere "nikoli ni časa" - tudi če ne bo "adrenalinsko", bo pa čas hitreje minil. Srečno!