Ljubezen, marjan rožanc

21. maj 2012 23:02

Aja sonce51, kolikor lahko pri svoji trenutni starosti in izkušnjah, razumem tvojo materinsko skrb, a poskusi se zavedati ene zadeve: popravci sploh niso slabi in če juniorju ne potegne drugače, naj si pač malo podaljša šolsko leto. V mojih srednješolskih letih je bil procent opametenih po prvem popravnem roku sila visok. Dejstvo, da je klapa na morju in da če se ne prime sedaj, obstaja možnost, da bodo drugo leto s klapo v različnih razredih, dela svoje. Malo boleča lekcija, ampak uspehi so veliki. Tako, da nikar se ne pretrgaj z siljenje in prošenjem, če ne zlepa pa malo manj lepa.

22. maj 2012 8:45

Drago sonce51, a če so tebe pri 16-ih sili v nekaj, v kar te pred tem, ko je bil čas za to, niso motivirali - a to si ti kar s pesmijo na ustih počela? Bi rekla, da ne.

No, vidiš, tvoj sin tega tudi ne. Ne bere. Ker evidentno ni razvil potebe po tem početju. Sedaj lahko preigraš film o tem, kolikokrat ste brali otroku pravljico pred spanjem in kolikokrat ste ga sprehodili pred tevejko, da je gledal risanke ali morebiti poslušal Mačka Murija in lahko se tepeš po glavi, ker ste premalokrat brali in ker otrok tudi drugače ni čestokrat videl svojih staršev dovolj s knjigo v roki. Otrok posnema tisto kar vidi, tistega, česar pa ne, pa ne more. In posledično je junior še vedno na 42 strani. 

Ampak ne glede na to, kako ga branje veseli ali ne - to bo moral. Ni olajševalnih okoliščin, ni nagrad za to, če se nekaj prebere in ni neke mame zadaj, ki bo juniorja varovala pred popravci. So stvari, ki jih v življenju moramo narediti. Pa nam ne dišijo. Pa bi vse naredili, da ne bi bilo treba narediti - pa ne gre. In glej ga zlomka, včasih nam potem tisto celo postane všeč.

In sedaj, če že niste dovolj brali takrat, ko je bil čas za to,  ne delajte no še drugega kiksa in ne zavijajte juniorja v vato v obliki povzetkov od povzetkov knjige.  Naj otrok tole sam prebere. Ker tega, da ne razume - tega ne gre verjeti. Tudi sem prepričana, da bi glede na tematiko knjige fantje pri šestnajstih to prebrali. Če je le še kaj hormonov v generaciji.

In je seveda tudi to, da se nemotivirani juniorji, ki se pri šestnajstih ali skrivajo za mamo ali pa nepopisno težijo, strahovito motivirajo, ko dobijo inštrukturja. Študentje, študentke so za srednješolce carji in carice. In srednješolci se hočejo za njih potruditi - medtem ko se za starše ni treba, ker staršem se evidentno lahko proda vsaka neumnost in jo kar sprejmejo.

 In ob inštrukturici kolikor toliko simetričnega videza je že marsikateri šestnajstletnik zelo napredoval v šoli.

22. maj 2012 9:40

No, jaz mislim, da je treba vzgojo otroka prepustiti avtorici teme in nekako ni smisla, da posegamo vmes. Sama otroka najbolj pozna, tudi ve kje ga je sama polomila in sedaj biti pameten, ko je že prepozno nima smisla.

Sama sem prebrala esej otroka avtorice in iz njega razberem, da je fant prebral knjigo, ve kaj je poanta knjige, vendar je težava v samem slogu pisanja. Težko izloči bistvo, opisuje površinsko in res dobesedno odgovarja na vprašanja, ki so bila navedena v navodilih za interpretativni esej.

Dejstvo je tudi, da se knjiga dogaja med 2.svetovno vojno, ima velik povdarek na razhajanju ljudstva na domobrance in komuniste in roko na srce - to ni tako lahka tema za 16.letnika. Sam opis o spolnosti, doživljanju dogodkov med zgodbo je mačji kašelj in fant je to dojel. Huje je, da se vživiš v vlogo avtorja v tisti čas. To je mojstrovina in ko ti to uspe je esej odličen. Poleg tega je treba pisati v slogu, da kdorkoli prebere esej ( četudi ni prebral knjige) ve zakaj se gre. Ali so mu bila dana ta navodila ali ne - vprašanje. Če jih je veliko pisalo porazno, morda navodila niso bila dovolj jasna. Dejstvo pa je, da niso vsi za vse. Sama inštruiram 10 let več predmetov in verjemite mi, da ni vedno otrok kriv. Včasih je treba kak predmet bolj po domače razložiti, da se otroka prime.

In ta knjiga bi se ga morda bolje prijela, če bi imel v ozadju razlago kaj pomeni sploh čas v 2 svetovni vojni v Sloveniji. Kaj je pomenilo, če si bil tiho, če si na glas karkoli rekel, si se zameril sosedu in zginil čez noč. To je bistvo knjige.

22. maj 2012 10:22

Mal vas berem, pa se mi aktivira una žleza, ki izloča hormon žlehtnobe: a hočete rečt, da sedaj imamo tak šolski sistem, da gimnazije ni mogoče končat brez velike pomoči staršev, inštruktorjev, kulinaričnega ( in verjetno še kakega ) foruma? Tega vam enostavno ne bom verjel. Fant noče brat! Pa kaj pol, naj ne bere, tako bo med večinsko populacijo ki itak bere edino televizijski spored in podnapise na butastih filmih. Zakaj ga siliti v gimnazijo, če noče brat? Naj lepo konča kakšno poklicno šolo, verjetno bo od njega kak dober avtomehanik ( ki mu itak ne bo treba kaj prida brat, morda kakšna navodila za kak pripomoček v delavnici........... ah, pa tudi tega nihče ne bere ).

Če pa ste hoteli vzgojit intelektualca, a se vam ne zdi, da je pri šesnajstih letih mal prepozno, da s tem začnete. Če do sedaj nima bralnih navad, je že prepozen in ne bo nikoli mogel dohitet sošolcev, ki te navade imajo še iz časo ko še v šolo niso hodili.

Saj vem, da hočete otroku vse najboljše, zdi se mi, da mu na tak način sam povečujete težave. Kaj se bo rešilo, če boste nekak spetrigali ta esej, trenutno aktualen? Namen tega eseja ni, da se dijaki za*ebavajo, ampak, da se naučijo analitičnega mišljenja ( recimo ) in še česa, in, če to sedaj spetrigate, za njegov način razmišljanja niste naredili ničesar dobrega. A bo pol skozi celo življenje preskakoval od problema do problema ( sam še tole da spalamudim, pol bom že kako........ ). Kaj pa če bi mal razmislili o svojih postopkih, kakšne usluge mu resnično delate.

Tole je bilo splošno, za konkreten primer bi moj nasvet bil, da se mu pove nekam v stilu: v šolo hodiš za sebe, ne za mene, naredi kar hočeš. Če ne izdelaš letnika gimnazije, bomo ti našli šolo, ki je boš lahko izdelal, če še tega nočeš, išči delo in skrbi sam za sebe, mi te šolamo kolikor hočeš, ampak, učit se moraš pa sam.......... nekaj v tem stilu.

Pa še eno retorično vprašanje: kaj naj naredi fant ( ali punca ) ki hodi v gimnazijo in nima okrog sebe nobenega, ki bo zanj naredil povzetek, spraševal okoli..........

22. maj 2012 10:38

Pa dejte zdej paniko delat nooo. Sama sem bila tudi bolj šrot v 1 in drugem letniku gimnazije. Potem pa sem končala gimnazijo in maturo z odliko. Nič ni prepozno lepo vas prosim.

22. maj 2012 10:39

ežoj, temu tvojemu eseju je pa skoraj za priklonit se! Upam, da ga nihče ne bo vzel kot napad na koga, ampak ga večkrat prebral. 

22. maj 2012 10:57

Obrnil se bo na sošolce in z njihovo pomočjo prišel do rešitve.

22. maj 2012 11:16

Maxi25, točno tako, obrnil se bo na sošolce in pričel problem reševati SAM!  Kar je bistveno! Ežoj

Tudi povsem razumem sonce51. Se pa dostikrat mame ne zavedamo, da s takšnimi ravnanji in uslugami otroku ne delamo takšne koristi, kot bi jo želele.

22. maj 2012 11:39

Ali ste vi vse naredili sami oziroma s pomočjo sošolcev? Bodimo iskreni...če bi vas starši usmerili, bi bili bolj uspešni v šoli ali ne?

22. maj 2012 11:55

Vsaj dva fanta poznam, ki jim je to uspelo! Prvi je imel mamo komaj pismeno, oče zidar, zmeraj na terenu ( pa tudi če ne bi bil, ne bi bilo od njega veliko haska ), drugi je moj sin.

Pa drugač, kaj ti pojmuješ pod " uspešan v šoli". Meni se zdi, da je veliko bolj uspešen nekdo s trojkami, ki jih je sam  zaslužil kot nekdo s spetriganimi ( beri mame za njega delale gimnazijo ) odličnimi ocenami.