Počitniška kosila za otroke in dijake

23. apr 2012 9:16

Daj, ne ubij vsake možnosti, da se otroka kaj naučita, s tem da jima vse prineseš k riti. Iz takih pogosto pridejo ven študentje, ki natepavajo makarone na makarone, tuno na tuno pa zamrznjene češpljeve cmoke. Z drugo besedo so to INVALIDI (običajno potem še nosijo perilo prat domov, čeprav živijo v stanovanju s pralnim strojem & balkonom)

Ker eno je kulinariko ljubiti, se ji posvečati, kupovati knjige, eksperimentirati - logično, taki ne moramo biti vsi, ker eni za eno drugi za drugo, se razume. Ampak ena čisto druga zadeva pa je, biti sposoben preživeti ob svoji lastni kuhi v primeru, bog ne daj, da se mami kaj zgodi, da na faksu pavziraš in nimaš bonov, da ti v kasnejši dobi finance zaškripajo in moraš pozabiti na kako zunanje prehranjevanje itd. To je pa OSNOVA in to pa naj bi imeli po mojem mnenju VSI. Ker to je ena silno dobra naložba, med drugim tudi v lastno zdravje.

S tem da, ne zadnjega (še manj pa prvega) ne dobiš v sistemu, da do 19ga leta mama nosi na mizo, potem s prvim oktobrom prešaltaš na bone, za vikend pa še kar mama nosi na mizo.

Dijakoma se lepo pove, da zaradi takih in takih razlogov je babi servis odpovedal, mama dela, ata itak sploh ni v zgodbi omenjen (moški princip je za mene en tak krasen način kuhanja, simpl in zabavno, očetje znajo to ). Se pravi, zaradi zgoraj omenjenega, v povezavi z njuno opravilno sposobnostjo, bosta lepo to poletje poskrbela za svoje riti. Daš jima nek budget, da se založita, oz. uporabita kake zaloge pa jasno poveš, da za kakršnekoli dvome, nesigurnosti, vprašanja, te konzultirata kadarkoli. Potem pa počakaš, prvi teden bo morda trma/upiranje/katastrofa, kasneje pa lakota naredi svoje.

Aja pa premisli, kakšen odnos do kuhinje si jima vcepila do sedaj. Če se prideta usest za mizo, ko tja položiš kadeč se krožnik, potem pa jo pobrišeta, ko je ta prazen, je zadeva že precej zgrešena

23. apr 2012 13:58

Na takšen način vzgoje in prelaganje odgovrnosti na druge, se bomo pač morali navadit. Lažje je kupit, kot pa skuhat. Ampak danes je pač tako. Velik vpliv na to ima pa prevsem družba. Ideal sodobne družbe sta poslovno uspešna moški in ženska, ki jesta po restavracijah, v hladilniku nimata ničesar, ne kuhata. Se mi zdi moderno, zadnje čase, da se ženska pohvali s tem, da jo kuhinja ne zanima in da ne kuha.

23. apr 2012 14:30

Ko pa se zaveš, kako je ta hrana v restavracijah pripravljena in še prej vzgojena in od kje pripeljana, pa raje kar doma kuham.

Drugače pa je kar prav da si otroci znajo sami pripraviti kakšne enostavne jedi.

Tudi tu na kulinariki jih je kar veliko. In ko bodo starejši bodo zadovoljni da so se kaj naučili skuhati.

Moji dekleti sta kar zgodaj prijeli za kuhalnice in jima ni prav nič škodovalo, čeprav je ena mislila da se makaroni kuhajo tako dolgo da voda povre, no pa je videla da to ni tako in naslednjič je bilo bolje.

Pa mama je stanovala v isti hiši, pa sta raje ustvarjale same in to veselje je ostalo, tako da naju skoraj vsak dan čaka kosilo ko prideva iz službe.

irena66

23. apr 2012 20:35

In jaz se zgražam, ko moje sošolke na faxu ne znajo kuhati

23. apr 2012 21:36

Meni se zdi to lepa priložnost, da se otroka naučita poskrbeti sama zase. Pokažeš jima kje imaš kuhinjske knjige, guglat sta znala verjetno še pred tabo , lahko pa jima tudi poveš za to spletno stran, malo ju usmeriš, malo pomagaš (skuhaš na pol, ostalo dokončata sama), itd... Morda bosta sprva malo težila, pa jima lepo povej, da je to za njuno dobro in da ti bosta nekoč še hvaležna.

Jaz sem mogla že v tretjem razredu dokončevat kosila in spomnim se, da sem bila že takrat hišni ekspert za kuhanje fižolove mineštre. Ni hudič, da ne bosta dijaka zmogla spacat nekaj užitnega.

24. apr 2012 8:24

A babi od teh dveh dijako se dosedaj še ni uprla konceptu, po katerem je ona zadolžena za kuhanje za juniorja?

24. apr 2012 9:54

Jaz sem sicer babi na daljavo, ampak kolikor poznam babice, se vse na vse pretege trudijo za svoje vnuke. Celo tekmujejo, katera bolje kuha. So pa tudi take, ki jih popeljejo v svet kuhanja. Ljubezen in hrana gresta z roko v roki. In to ni nič narobe. Jaz se  še danes pri svojih letih pogosto spominjam svoje stare mame in njenih štrukljev, pa boba v enolončnici, kruha, ki je dišal bolj kot vsak Chanel itd.

Naša vnukinja je tudi športnica in vem, kako izžeta pride od večurnih treningov, tako da verjamem, da ji ravno ni, da bi potem zjutraj takoj začela pripravljati kosilo. Če bi bila jaz mama v konkretnem primeru, bi precej stvari pripravila prejšnji dan, njima pa pustila, da si dokončata ali še kaj zraven skuhata, kakšno prilogo npr. Učenje kuhe pa prihranila za proste dneve.

24. apr 2012 10:21

Kar nekaj časa sem odlašala in bila tiho. Pa ne morem več. Kot mama odraslega sina, ki je bil tudi srednješolec, vozač in športnik težko pritrdim, da je restavracija najbolj primerna za hranjenje mladostnikov. Naše babice oziroma mame so takrat hodile v službo tako, da niso hotele in niso mogle biti gospodinjski servis. ( se popolnoma strinjam z njimi, saj smo svoja družina) Res je, da sem v tistih letih, ko je sin treniral večino časa porabila za usklajevanje urnikov in pripravo kosil, (tudi z možem nisva imela ravno usklajenih urnikov v službi), vendar se je izšlo in še danes sin velikokrat pove, kako je bil zadovoljen, ko je imel doma pripravljeno kosilo, malico. Pogrel ali pa dokončal jih je sam. Pa tudi roka očeta, ki je priskočia na pomoč ni zanemarljiva.

Prehrana je domena družine in ne babic in ne gostilne, preko načina priprave hrane, obrokov, kulture vedenja ob mizi se gradijo medsebojni odnosi v družin in za bodoče družine.

Pa brez zamere, take so moje izkušnje.