Izbira pasme psa-kmetija

16. apr 2012 21:51

Ma ne, saj sem po tistem dogodku srečala tudi prijazne pse take pasme. Je pa res, da ko vidim psa te pasme se še posebej prestrašim. In tudi tisti pes, ki me je napadel, je napadel tudi druge ampak lastnikom to ni mar ker je pač njihov "kuža".  Imam že na splošno strah pred psi in imam včasih kar precej problemov s tem, ker čisto zablokiram in se začnem tresti ipd. samo to je že za drugo temo. 

Glede psov iz zavetišča ja pa tako kot si ti napisala, takega psa nismo imeli še nikoli. 

16. apr 2012 22:17

Mamamia , res se nisva povsem razumeli . Najprej sem pomislila na vse otroke , ki hodijo vsak dan iz šole mimo naše hiše . Preventiva je boljša od kurative , a ne ?

    tega se ne bojim , ob pogledu na tvojega ( črnega ) mi pa gredo vse dlake pokonci  )

Lepo se imej !

16. apr 2012 22:28

pe3ca, jaz poznam več bernijev kot nemških ovčarjev s težavami s kolki

17. apr 2012 3:13

V vsakem primeru je ključna pravilna socializacija in vzgoja psa, ne glede za katero pasmo se boste odločili.

Moj inštruktor v pasji šoli je tudi vzreditelj nemških ovčarjev, skrbno planira vsa legla, zelo pazi na zdravstveno in karakterno "sliko" prednikov, vse njegove psice so strašno glasne, ko vstopiš na njegovo dvorišče, pa vendar cartaste kot mačke, ko vsako posebej spusti iz pesjakov in jo lahko od blizu spoznaš. V njegovi prisotnosti, seveda. Pravi, da tujca ob vdoru na njegovo dvorušče sicer ne bi raztrgale, ga pa tudi nikakor ne bi spustile - ne naprej, ne nazaj. Tako so šolane, reagirale bi le na povelje lastnika.

Kljub skrbi pri planiranju vsakega legla pa pravi, da se še vedno lahko zgodi, da se pojavi displazija kolkov in komolcev (najpogostejše težave NO), zaradi napačne ali ne-vzgoje pa tudi pretirana dominantnost, posesivnost ali agresivnost. In tako je tudi pri vseh ostalih pasmah.

Če iščeš čuvaja takega tipa, se da to lepo doseči prav z nemškim ovčarjem, ki ga ustrezno izšolaš.

Mi imamo doma mešančka, ki je bil pri 4 mesecih posvojen iz zavetišča. Malo plašno, negotovo, izjemno prijazno bitje se je pri pribl. enem letu začelo razvijati v obsedenega čuvaja, ki mi "kravžlja živce". Njegovo čuvanje je za naš način življenja pretirano, saj mirno sprejema zgolj ljudi, ki jih pozna že od "otroštva", ostale pa bi z največjim veseljem - kljub naši prisotnosti - pregnal z dvorišča. Toda ker je dvorišče in stanovanje naše in ne njegovo in ker smo mi tisti, ki sprejemamo ljudi in ne on, smo se znašli v situaciji, ko moramo zelo odločno prekinjati vse njegove čuvajske namene in vedno znova dokazovati, kje je meja oz. kdo pri hiši odloča.

To ni noben hec, je zelo naporno, ves čas je potrebno biti na preži, da se slučajno ne zgodi, da bi bila njegova "želja vsakega čuvaja" uslišana (beri: ugriz prišleka). Vsak dan "drilava" vaje poslušnosti doma, enkrat na teden na poligonu, v hiši in na dvorišču pa se ves čas dogajajo razne socializacijske aktivnosti in omejevanja "čuvajske svobode" če je potrebno.

S svojim primerom sem hotela povedati, da res dobro premislite, kakšnega čuvaja bi želeli in kako ga boste vzgojili, da bo na tujce samo opozarjal, ne pa tudi napadel. Po pravici ti povem, da bi v naslednjem psu iskala vse, samo "čuvaja" ne ... ker tak pes, pri katerem ne veš, ali bi napadel iz strahu ali iz posesivnosti (kot je naš) lahko zelo hitro poškoduje naključnega obiskovalca in povzroči nevšečnosti njemu in tebi.

Te pa nočem strašit, seveda ... ker imate že izkušnje s psi, verjamem, da boste znali pravilno ravnati tudi s tem novim :)

Pa veliko sreče pri iskanju pravega!

PS. Tudi jaz navijam za dobro vzgojenega Kraševca. Poznam dva (eden hodi z nami v šolo) in ju lahko samo pohvalim. Kljub "pregovorni trmi" sta ob doslednem pristopu brez grobosti krasna "študenta" in tudi doma čudovita sopotnika svojim ljudem. Seveda pa ju nikoli ne pustijo samih, brez nadzora oz. brez ograde okoli hiše, ker bi baje hitro začela "delati red" po zelo velikem teritoriju. In tudi zelo zdrava je baje ta pasma, ker na srečo še ni postala "modna" in tako žrtev površnih paritvenih kombinacij ali celo parjenja v sorodstvu, kot se je dogajalo pri nekaterih zelo priljubljenih pasmah nekoč (in verjetno na žalost tudi danes).

Kaj pa veliki švicarski planšarski pes? Si kaj razmišljala v tej smeri? Kar se kolkov in komolcev tiče je enako kot pri vseh velikih pasmah - je potrebna pazljivost, sicer pa tudi oni slovijo kot dober "alarm" ob prihodu tujcev, sicer pa so nežni in vdani družini.

http://www.pasme-psi.com/pasje_pasme/vSvicarPl

17. apr 2012 7:38

tamalura: povsem te razumem, če te enkrat v življenju ugrizne pes, se ga bojiš vse življenje. Tudi mene je ugriznil volčjak in vem kako je.  Pa ne misliti, da zaradi tega doma nismo imeli psičkov. Imeli smo pudeljčke in druge majhne sorte, ki so živeli v hiši in zunaj nje. Ampak nabavili smo že mladičke, tako da sem tudi jaz "rastla" skupno z njimi.  Še vedno pa se kar stresem, ko se prosto sprehajajo veliki psi in pa lastnikova tolažba: "saj ne bo nič naredil".  Najhuje pa je to, ko greš mirno po pločniku, pa ti  nenadoma na ograjo skoči veliki pes in imaš njegovo lajajočo glavo tik ob svoji glavi.  To pa je velik stres. Pa ograje so ponekod visoke samo meter.

Verjetno boste vprašali, zakaj pa ste imeli pse, če se jih tako bojiš? Imeli smo jih na željo otrok in prepričanju, da morajo otroci rasti v sožitju z živalmi. Sedaj sta otroka velika, imata svoje družine in  imajo tudi živali. Ko še niso imeli pogojev za psa, je hčerka z otrokoma hodila sprehajati pse iz zavetišča.

17. apr 2012 9:06

OT: Mi imamo takega lepega mešančka med zlato prinašalko in kokeršpanjelom in je super! Po enem tednu sliši fantov avto in ga loči od ostalih, saj pri njem divje maha z repom in ne laja. Pri ostalih pa se da v napadalni položaj. Včasih tudi malo zalaja. Ko mu rečemo "dobro je, dobro je" in ga pobožamo, pa gre do tujca in ga povoha. GOsebno bi raje imela nemškega ovčarja, ampak živim z babico in dedkom in smo zbrali bolj mirnega in vodljivega psa. Pa seveda manjšega.

Glede psa na kmetiji pa tako: ali imate gozd v bližini? Ker nemški ovčarji znajo klat srne. Naši sorodniki imajo bernardinca lepega da dol padeš ravno zaradi tega razloga. So imeli vse sorte lovske pasme, a so imeli potem z lovci probleme.  Priporočam pa bernskega planšarja, bernardinca ipd samo, če ste nad 1000m.n.v. in/ali imate ribnik v bližini hiše. Ker se mi zdi mučenje za psa, vzrejenega na mraz, da je v mestu ali nižini in poleti trpi.

17. apr 2012 9:34

No, ja, do moje polnoletnosti so 4 pasje mrcine pustile sledi svojih zob na moji koži, dva nemška ovčarja in dva mešančka. Ampak to ne pomeni, da se psov danes bojim.

Kar se tiče labradorcev, oni v osnovi niso psi čuvaji in jih je treba tega malce naučiti, naša kepa tudi lajati ni znala in smo morali doma organizirati šnelkurz lajanja, danes mimoidoči mislijo, da je v hiši vsaj 100kilska mrcina, ne pa običajni labradorec. Ta mala mešanka pa obvladuje kmetijo v nulo. Oblaja čisto vse, kar leze.

Drugače so lovci tudi nam pospravili enega psa, šicnili so ga, ko se je potepal po našem svetu, da ne bo pomote, bil je na travniku za hišo, enega so nam pospravili "dobri" sosedje, nastavili so strup, hoteli so se znebiti mačk, uspelo jim je fentati našega kužka (malo bitje s 5 kg). Enega so nam ukradli, to vemo zato, ker ga je bližnji sosed opazil v eni izmed malo bolj oddaljenih vasi, samo se ni mogel spomniti točno kje.

Sestrin in moj prvi pes je bil nemški ovčar, krasen kuža, samo prišlo je obdobje faksa, psu je postalo dolgčas in fant iz sosednjega bloka, ki ga je vozil na sprehode, ko pri nas doma ni bilo nikogar, je vprašal, če ga lahko posvoji, mu nismo mogli reči ne, tako da je Max odšel na kmete v tolminske hribe.

17. apr 2012 9:41

Larisa1 tako kot bi brala moje misli. Resno mi gredo na živce ljudje tipa "Saj ne bo nič naredil".... ko bi najraje zavpila:" Poskusi se postaviti v mojo kožo pa ti bom rekla, da ti ta "prijazen" kuža ne  bo nič naredil pa boš videl kako boš reagiral!" Starša sta se že navadila, da znata reagirati in povedati lastniku, da se zelo bojim ipd. Včasih si tudi z avta ne upam, ker vidim velikega psa. 

Pa da ne bom čisto zašla iz teme, bernski planšarji so tudi meni zelo všeč. Kot nekakšni veliki medvedki, sicer se jih na začetku bojim ampak na koncu ugotovim, da so praktično vsi zelo prijazni. 

17. apr 2012 9:56

Se strinjam glede varnosti. Mi imamo ograjeno dvorišče, le vrata pred garažo so drsna in pes je tako streniran, da meje ne prestopi brez dovoljenja. Sicer so tudi ta vrata vedno zaprta, pes pa zaradi ograje ob hiši sploh ne more na to sprednjo stran dvorišča.Tako da je varovanje pravzaprav dvojno. Pa še v slepi ulici smo,na koncu, in mimo nas hodijo le dvojni sosedje in njihovi obiskovalci. Zunaj je pa pes vedno na povodcu in četudi ga kak pes izziva, gre ob nogi in se ne odzove. Zato pravim, da je vse odvisno od gospodarja - kakršen je ta, tak je pes.

In verjemi, ta črni je večji mucek od tistega živahnega terierja. Ko smo doma je vedno z nami in samo da se koga dotika ...

17. apr 2012 10:15

V stilu tvoja noga je moja noga. Mi naši mrcini pravimo kar mucka, ker se tako zelo rad crklja.