10. apr 2012 15:33
V naši družini, po moževi strani je veliko sorodnikov. Prva leta našega druženja sem vedno delala predjedi in se namatrala z njimi, oni pa se skoraj niso dotaknili ničesar. Čakali so na glavno jed, meso, fižol v solati, krompirja, riža ni bilo treba pripravljati, je kruh zadoščal. Lahko je bila tudi kuhana krača, trdo kuhana jajca, skratka "trda" klasika.
Za moževega Abrahama sva veselo družbo povabila v znano in priznano gostilno, veliko plačala, ko pa smo gostilno zapuščali, so jamrali, da so takooo lačni. Kljub prepričevanju moža, da ni potrebno še posebej pripravljati mesa in fižola, je on to naredil in hvala bogu, da je. Vso veselo druščino smo nahranili s hrano, ki jo imajo radi in še danes , po toliko letih se sprašujem, kaj za vraga sem rinila v gostilno.
Eno leto sem moža nagovorila, da je skuhal konjski golaž, naredi namreč odličnega. Zraven sva ponudila sveže žemljice, imela sem pripravljeno tudi zeleno solato. Vsak si je vzel samo majhno šeflico in pol žemljice. Solata pa je čakala nedotaknjena. Vsi so vedeli, da je v pečici še pečenka.
S to anekdoto sem hotela povedati, da ti najbolje poznaš svoje sorodstvo in boš med ponujenimi jedilniki najlažje izbrala sama.
Tudi letos sem želela malo spremeniti ponudbo in sem malo potipala, kako in kaj. Ne boste verjeli, pogorela sem na celi črti. Pečenka, fižol s čebulo, fižol s črno redkvico, radič s krompirjem, svež kruh in vino. Siti, zadovoljni. Potem še kava in tortica.
naor