Ežojevo potovanje v peru

16. mar 2012 0:22

še nekaj fotografij iz ene druge vasi:

16. mar 2012 0:26

16. mar 2012 8:08

Ežoj, čist po pravici povej, če so se ti kaj hlače zatresle, ko si videl tiste krokodile, kako lezejo proti tebi

16. mar 2012 11:42

Jaz mislim, da se mu niso. In tele krokodilčke je pravi užitek pogledat v primerjavi z rečmi, ki so jih ponujali na tržnici.

20. mar 2012 10:00

Hehe, zalo zanimivo potovanje :)

Sem brala vsako jutro ob zajtrku in zvečer pred spanjem, da sem si nabrala dobro voljo pred začetkom dneva in za sladke sanje. Nasplošno je zelo zanimivo brati ežojeve dogodivščine, pa pogledat njegovo vsakdanje kosilo s tisto stekleno žabico   Te direkt pritegne, tako živo je vse opisano.

Btw. sem včeraj v eni trgovini za vrtnarstvo opazila tiste male bučke, pepitoje ali kako se jim že reče. Andske jagode (volčje jabolko) sem pa lani posejala, pa mi več kot 20 cm rastlina ni zrasla. Teti v Mariboru pa so, in so zelo dobre. Mogoče letos več uspeha...

20. mar 2012 13:06

@Blanchy: ni bilo strahu, sem bil za ograjo.

Ne, ni še konec, še nekaj besed sem dolžan glede perujske kulinarike.

Ko se kam odpravljam, prej zberem čim več informacij o deželi v katero se odpravljam, tudi kulinarično, da nekje vem kaj naj pričakujem. O perujski kuhinji se da izbrskat, da je to ena mešanica indoameriške-španske-azijske kuhinje, kar na koncu da nekakšno kuhinjo, ki ji rad rečejo kreolska ( criollo ). Glavna značilnost je močna začinjenost, predvsem v smeri pekočega ( s takšno kuhinjo se pohvalijo tudi na jugu ZDA, v New Orleansu ). Predstavniki te kuhinje so jedi, ki se imenujejo » anticuchos ( de corason ) », » aji de galina » in vsekakor ( moglo bi bit na prvem mestu ) » ceviche ». Prvo so nekakšni » ražnjiči », nabodala, koščkov govejega srca, večinoma marinirano v kumini, pekoči papriki in česnu. Aji de galina so kosi kokoške ali piščanca prelito s sosom od rumene ( pekoče ) paprike, krompirja, sira, oreščkov, česna.......... . Ceviche ( sliši se kot » čebiče » ), je surova riba marinirana v soku limone/limete od nekaj minut do dva dni, postreženo s veliko čebule......... Tole je pa teorija, s katero se pripraviš, ko prihajaš v Peru. Ko prideš, je treba le še ugotovit, kako je to videti v praksi.

Jaz sem startal v » elitni » četrti Lime, ki se ji reče Miraflores. Restavracij je veliko, tudi obiskane so. Od začetka sem se odločil, da čebiče poskusim na koncu mojega obiska, malo iz strahu pred kakšno stomačno težavo, malo zaradi moje nezaupljivosti do tako pripravljene jedi. Unih uličnih » kioskov » ali kar mizic, na katerih se nekaj kuha v tem delu Lime niti nisem videl, drugje pa so. Po parih dneh poskušanja tega in onega, sem ugotovil, da meni to vse skupaj nekam ne paše. Kakšne zveze s ceno jedi in okusom nisem uspel ugotovit, ravno tako ne s kvaliteto restavracije. Ta opevana kreolska kuhinja je meni bila videti kot da bi zmešali po eno žlico od vseh začimb, ki jih imate, in s tem izdatno začinili vsako jed ( no vsekakor pa pimeta mora bit še malo več ). Pri vsaki jedi postrežejo še tri skledice » salse », češ, če ti ni dovolj začinjeno, si pa še popravi okus ( ki ga je mimgrede, nemogoče popravit, ker so že vse zafurali ). Po nekaj dnevih take prehrane, meni je vse imelo enak okus. Tudi famozni čebiče sem poskusil, pa ne iz firbca, ampak ga radi postrežejo kot predjed, bodisi na majhnem krožniku, bodisi nekje na krožniku, zraven glavne jedi, okusa ( po moje ) nobenega, no, po limoni in čebuli že, riba ali morski sadeži ne prispevajo k okusu čisto nič. Tudi, če sem naročil nekaj, kar bi moglo bit v redu, recimo kakšna pražena riba, ti je prinesejo polito s nekakšno omako, ki ima že znan okus. Tako opevana » Aji de galina », pa je čisto enakega okusa, kot vse ostalo. Pa mimgrede, pravijo, da so to jed v Peru prinesli francoski kuharji, ki so izgubili službe v Francji, ko so za časa revolucije obglavili njihove gospodarje ( seveda je to zgodba za turiste, prava resnica je, da je to jed kuhala ruska priseljenka po imenu Galina, perujcem se je jed tako dopadla, da so vse kokoške začeli klicat galina in to se je s časom razširilo na ostale špansko govoreče kraje, to sicer nisem 100% ziher, vendar je čist logično ).

Po enem tednu take prehrane ( lačen sicer ne, sit pa tudi ne ) v Limi, se odpravim v Pucallpo. Tam sem takoj odkril » cestne ( ulične ) » restavracije, posebej na tržnici in v predelu pristanišča, tam so pekli ribo na žaru, postrežejo je s malo riža, po želji tudi krompir, nič niso komplicirali s kakšnimi salsami, pa se je dalo lepo jest. Tam sem bil le dva dni, pol je bila na vrsti ladja in potovanje v Iquitos.

Prehrana na ladji je pa posebna zgodba: tri dni, za zajtrk, kosilo in večerjo je bil riž s piščancem, za kosilo in večerjo še banana ( una kuhana ), za zajtrk pa nekaj, kar ne vem kaj je ( mene je spominjalo na vodo v kateri se je kuhal ješprenj, malo posladkano ) riž in piščanec vedno malo ( ampak res malo ) drugače, le toliko, da ne moreš rečt, da je zmeraj enako. Ni bil nobeden kulinarični presežek, vendar užitno. Enkrat sem kupil na ladji od unih prodajalcev, pečeno ( na žaru ) ribo in yuko ( kuhano, če bi ne rekli, da je yuka, bi mislil, da je kuhan krompir ).

V Iquitosu pa že takoj drugi dan: nočno dežurstvo na stranišču, ki mi je pošteno nagnalo strah v kosti, pa, ko sem se spomnil higijenskih razmer v tistih uličnih » restavracijah » sem se prav bal hrane. Odkril sem juhe, ki jih nihče nikjer ne omenja kot nekaj dobrega, vendar so resnično dobre. To ni juha v našem pomenu besede, je jed » na temo ». » Sopa de polo » ( piščančja juha ), je krožnik s skoraj polovico piščanca, veliko zelenjave in morda en deciliter tekočine v kateri se je to kuhalo ( edina zamera je, da je zelenjava kuhana » al dente », *eblo jih al dente, kdo jih to nauči ). Za večerjo sem jedel ribe, na žaru pečene, brez kakršnihkoli omak s rižem....... Po nekaj dneh, sem rib imel dovolj ( skoraj ne bi verjel, da se mi to lahko zgodi, in mislim, da tudi ne s morskimi ribami, vendar so to rečne, večkrat mastne..... ). Ko sem kaj drugega poskusil, sem takoj prišel na okus kreolske kuhinje, že znane iz Lime. V Iquitosu imajo znano restavracijo ki se imenuje » kukuriku », dela le zvečer, imajo eno edino jed: pečenega piščanca ( ¼ ali polovica ali cel ) s pomfrijem. ( polo con papas fritas ). Restavracija zmeraj nabito polna, je sicer v redu, vendar je piščanec pred peko obdelan z onimi kreolskimi začimbami..................

Po vrnitvi v Limo sem imel dovolj kulinaričnih avantur: enkrat sem v samopostrežbi kupil polovico pečenega piščanca ( znanega okusa ), pol sem zadnja tri dni kupoval salamo, sir in sadje ( in pivo seveda ) in to jedel v moji sobi v hostlu.

Enkrat sem za pokušino kupil konzervo s nekakšnim piščancem: odprem, poskusim ( bil je piščanc s nekakšnim krompirjem ), vse znanega okusa ( skor nisem mogel verjet ) in sem vse vrgel v smeti.

Enkrat sem jedel v eni restavraciji v bližini Mercada ( tržnice ). Naročil sem eno ribo, ko so mi prinesli, po poskusu sem hotel zavrnit, češ jaz sem naročil ribo, to pa ni to. Pa poskusim spet: je bila riba, prelita s tako omako ( znanega okusa ), da je čisto vseeno kaj je: riba, piščanec ali kaj tretjega.

Pri vseh teh kolobucijah s hrano, meni večkrat pride na misel nekaj ( za marsikoga ) pregrešnega: vsaka riba, piščanec, vsako meso ima svoj okus, ki je unikaten in ( stvar okusa ) dober. Če bi bog hotel, da piščanci ( ali ribe ...... ) dišijo po pimentu ( v primeru Peruja ) bi to vsekakor znal naredit, če ni naredil, kdo smo mi, da se vmešavamo v božje dejanje in ga popravljamo?

To je moje osebno, subjektivno videnje perujske kulinarike. Raznovrstne hrane ( različne vrste mesa, rib, zelenjave ......... ) imajo dovolj in od tega se lahko kvalitetno prehranjujejo. Če to, kaj sem videl in poskusil meni ne ugaja, kaj pa pol? Koga briga? Samo Lima ima cca 7 milijonov prebivalcev in ne dvomim, da je med njimi veliko zelo dobrih kuharjev in drugih strokovnjakov za prehrano. Če je njima vsem skupaj všeč taka prehrana, jaz sem lahko le tiho. Tega se zavedam, podal sem le moje osebno mnenje, brez kakršnih koli pretenzij ( na recimo nekakšno resnico, oceno ali kaj podobnega ).

Bega pa me vseeno ena stvar: sedaj so v Limi popularne restavracije ( menda je trenutno odprtih 22, od istega lastnika ) kjer strežejo le piščance, in pomfri, oni skor vzdihujejo, ko se omeni čebiča ali aji de galina, zakaj potem drvijo jest piščanca, ali je to morda le modni trend........

No, pa še cene: v dražji restavraciji ( če hočete naj bo tudi » v boljši«, čeprav to ni ravno ( zmeraj ) povezano ), kosilo ( znanega okusa) stane nekje do 30 sol ( 1€= 3,4 sol ), v večini » ta boljših » restavracij, težko zapraviš 20 sol ( no, vino ne smeš naročat, kozarec ( pa niti ne vem kolk velik, manj kot 2 dcl ) je 9-10 sol ). Ostale restavracije, recimo 5- 15 sol . Samopostrežba je dražja varianta: 100g pršuta je 14 sol, kakšna šunkarica 7-10, obične salame cca 3-7 sol/100 gr, siri tudi nekaj podobnega, pivo v trgovini 3-4 sol/660 ml, grozdje 4 sol/kg............

20. mar 2012 13:29

Ežoj, vsa čast, ob teh tvojih zgodbicah in opisih na tvojem popotovanju sem se res od srca in včasih tudi do solz nasmejala. Ena od članic je predlagala, da ti v zameno za tvoje potopise na tvojih poteh vsak od nas nekaj prispeva in jaz takoj podpišem. Res hvala tudi za vse tvoje fotke saj si nam tudi s tem nazorno prikazal vse tvoje odisejade. Ja pa še nekaj, popolnoma se strinjam s teboj res ne vem ker bedak si je zmislil kar koli kuhanega al-dente, to je meni kar nekaj, kot da bi na pol surovo jedla zelenjavo ali pa testenine, bljek!      

Želim ti lep dan kljub temu, da si zopet v Slo, pa saj je tudi ta naša ljuba državica čisto fajn, če le ne bi bilo teh nekaj voslov tu, ki nam grenijo življenje!

20. mar 2012 13:57

Sicer se deloma strinjam s tabo, ampak je dejansko tako, da je hrana stvar okusa: meni osebno je bil ceviche v kombinaciji z ocvrto yuco in kuhano koruzo enkraten. Prav tako sem rada grickala koruzo - suha zrnca popečejo v ponvi, gor še malo soli (je posebna koruza, ki se pripravlja na tak način - sem jo tudi uvozila) in zraven hladen napitek; potem npr. lomo saltado (popečeno meso z zelenjavo in precej rdeče čebule, zraven ocvrt krompirček in obvezno riž (če ni drugega, to dobiš zmeraj); meni osebno je bil najboljši Papa a la huancaina (kuhan krompir, ki ga potem narežejo na 1cm debele rezine, čez polijejo z rumeno kremo iz perujskega ajija (pekoča paprika) in sira, jajčke in oliv. To pripravljam še doma!

Od pijač pa kraljuje chicha morada (samo, če ni preveč sladka) - napitek iz kuhane, rdeče koruze. Pogrešala sem npr. jedi iz kvinoje - edino v Cuscu sem jo jedla, pa še to v juhci.

Mi imamo McDonalds, oni te "piščanc" variante...

20. mar 2012 14:06

Ežoj, zelo lepo napisano. Vsakič ko sem na forumu preberem stran ali dve. Mogoče sem samo spregledala, kako je s perujskimi deklinami? 

20. mar 2012 15:27

Tale kulinarični prispevek me je prav očaral. Zame bi bilo enomesečno potovanje po Peruju prava priprava na poletje. Živela bi od kruha in vode. In prišla domov lepo rjava in vitka. Včasih premišljujem, koliko piščancev poje ta svet. Ubogi