31. mar 2012 7:22
Matr, a vi sploh veste kolk je naporno prevajat? Je en kup besed ( el, la, los, las ............ ), ki jih sploh ni v slovarju, pol ti vedi, kako in kaj. No, poglejmo kaj je esoh naprej zapisal:
Naslonim se na zid samopostrežne trgovine ( da mi kdo ne porine kakšen nož med rebra, ne da bi ga sploh videl ) , na trenutek zaprem oči, moram se nekako umirit in obvladat paniko, ki me je zajela. Takoj se spomnem vseh nasvetov, ki sem jih bil deležen pred potovanjem, kako so v Evropi zelo nevarni, spomnim so kaj so naredili domorodnim ljudstvom v širnem svetu, posebej v obeh Amerikah ( vse so jim pokradli, na koncu tudi zemljišča in pobili kolikor so lahko, pol so prodajali ( in to še kar počnejo ) nauke o etiki in morali, in kaj rinem med take divjake, naj lepo sedim doma........., vse to mi preleti skozi glavo v delčku sekunde. Po kakšni minuti se že malo umirim, drugi se na mene nič ne ozirajo, spomnem se, da hotel ni daleč, tam se vseen počutim varnega, moram priti do hotela, da razmislim kako in kaj.
V hotelu se popolnoma umirim: je pač kar je, če mi je določeno da tukaj končam, pa naj bo, do takrat pa bom poskusil vsaj kaj videt, in si ustvarit kakšno mnenje. Spomnim se kontinentalnega zajtrka, in kako še nisem nič drugega zaužil, spomnem se, kako nikjer nisem niti videl, da bi na cesti kaj prodajali za okrepčat se, in se odločim za kosilo v hotelski restavraciji. Mal pogledam po jedilniku in se odločim: goveja juha in dunajski zrezek. Računam, sem zelo lačen, goveja juha mora bit kak velik kos kuhanega govejega mesa, pa še dunajski zrezek, sicer ne vem kaj je, se sliši imenitno, to se pa bom najedel. Prinesejo govejo juho: sem kar zjal, saj nisem mogel verjet lastnim očem. Juha tukaj rečejo bistri vodici, v kateri neki plava, nekakšne kroglice, totalno brez okusa, nimaš kaj ugriznit. Sem mislil že, da to mene neki za*ebavajo, ko si tako sam, nekje daleč od doma, hitro postaneš paranoičen, pa pogledam pri ostalih mizah, oni so tudi dobili tisto bistro vodo, ki ji tukaj rečejo juha. Kaj pa čem, počakam dunajski zrezek. Ko mi prinesejo, sem spet kar zjal. Pa cel svet ( J.Amerika, prim. prev. ) ve kaj je zrezek a la milanese, oni temu tukaj rečejo dunajski zrezek. Zraven pa pomfri. Saj bi bilo čist v redu, če bi dali zraven kakšno omakco, da urediš okus, oni pa nič, pa če bi vsaj bilo kaj pimenta, pa ne, oni na mizo dajo poper in sol, nobene salse, nič, ne moreš verjet. Ja, kaj pa čem, se nekako prisilim, da pojem tist neužiten zrezek in pomfri.
Po vseh teh kolobocijah sem se že umiril, vzamem s sabo nekaj malega denarja, ostalo skrijem v sobi, in se okorajžim, da stopim na cesto, v sovražni tuji in nevaren svet. Hodim počasi, previdno, sem že pozabil, da imam umazane čevlje, opazujem promet: to je, kot bi gledal upočasnjen posnetek normalnega prometa: sploh ni nobene menjave voznih pasov ( če že, to delajo tako previdno, kot, da bi vozili eksploziv, skos prižigajo smerne kazalce, kdo pa je še to videl, pa, mimgrede, sploh ni videti da bi imeli kakšno avenido, ki bi bila dostojna tega imena ), nobenega opozarjanja drugih voznikov s hupo ( ki je, mimogrede, sploh ne uporabljajo ), avtomobili se počasi premikajo........., nikjer nobenega policaja ali kakšnega seguridada, mal mi je tesno okrog srca, pa kaj čem, lačen sicer nisem, sit pa tudi ne ( kdo bi sploh lahko bil sit po takšnem kosilu.
Ko malo hodiš po mestu, ti se vse neki zdi čudno, pa od začetka ne veš zakaj, pol pa ugotoviš: praktički nikjer na oknih ne vidiš mrež, ni zaščitnih ograj, ni napeljane elektrike za varovanje, pa sploh nikjer ni videti nobenega seguridada , ........... po mestu vozijo nekakšni » futuristični » avtobusi ( s velikimi okni, take pri nam ne vidiš ), kako se znajdejo s temi avtobusi pa tudi ni jasno, kajti na postaji ni nobenega sprevodnika, da vabi potnike, da napove kam avtobus gre.......... Pa če verjamete ali ne res je tako, kako se oni ( domačini ) v tem znajdejo mi pa tudi ni jasno.
Taka je torej videti tako opevana Evropa: razočaranje na celi črti, če je to prihodnost, ki nas čaka, pol smo res lahko v skrbeh.
ežoj