9. feb 2012 19:00
Sama mislim (ne glede na zakonsko določilo), da so otroci dolžni skrbeti za starše. Navsezadnje so nas spravili na našo pot in nam nakazali nekaj smeri, mi smo pa izbrali, po kateri bomo šli.
Seveda ima ta skrb meje; sama ne bom svojega življenja in življenja moje družine postavila na glavo in pustila službe, da bi skrbela za obnemogla starša, dokler obstajajo različne druge oblike pomoči. Za njiju bom naredila vse, kar je v moji moči. Tako kot zdaj, ko je bolezen pri hiši in tudi drugemu staršu pešajo moči, vskočim, kadarkoli je to potrebno (in še malo več). Ne morem si predstavljati, da jima ne bi pomagala; tudi ona dva sta meni stala ob strani in pomagala, kolikor sta lahko, in najmanj, kar lahko naredim je to, da jima zdaj, na stara leta, pomagam in poskrbim za marsikaj, česar prej, ko sta bila še oba pri močeh nisem niti opazila, da potrebujeta. Na srečo sta otroka odrasla in se moja občasna odsotnost sploh ne pozna, mož pa tudi zmore kak popoldan ali dan brez mene. Če bi bilo potrebno, bi jima tudi z denarjem pomagala, vendar to ni potrebno, s svojima pokojninama nekako "vozita".
Ne vem, mi trije smo kot družina vedno bili tesno povezani, in tudi v moževi družini je bilo tako. Tako da me stavek, da otroci niso dolžni skrbeti za svoje starše, kar zmrazi. Seveda skrb za starše ne pomeni, da se otroci lahko pustijo izsiljevati (tudi take primere poznamo), a mislim, da v glavnem govorimo o običajnih odnosih, ne ekstremnih, ko se otroci in starši ne morejo dogovoriti.
Pri nas dom za starejše ali varovano stanovanje ni tabu tema, če bo kdaj tako daleč, je tudi to ena od možnosti, kako se bomo organizirali. In seveda bom tudi doplačala za oskrbo, če bo pokojnina premajhna. Tudi onadva sta meni marsikaj omogočila in mi tako pokazala, da je treba skrbeti tudi za potomce, ne le za starše.
mamamia