Hiša ali stanovanje

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15833

9. feb 2012 19:00

Sama mislim (ne glede na zakonsko določilo), da so otroci dolžni skrbeti za starše. Navsezadnje so nas spravili na našo pot in nam nakazali nekaj smeri, mi smo pa izbrali, po kateri bomo šli.

Seveda ima ta skrb meje; sama ne bom svojega življenja in življenja moje družine postavila na glavo in pustila službe, da bi skrbela za obnemogla starša, dokler obstajajo različne druge oblike pomoči.  Za njiju bom naredila vse, kar je v moji moči. Tako kot zdaj, ko je bolezen pri hiši in tudi drugemu staršu pešajo moči, vskočim, kadarkoli je to potrebno (in še malo več). Ne morem si predstavljati, da jima ne bi pomagala; tudi ona dva sta meni stala ob strani in pomagala, kolikor sta lahko, in najmanj, kar lahko naredim je to, da jima zdaj, na stara leta, pomagam in poskrbim za marsikaj, česar prej, ko sta bila še oba pri močeh nisem niti opazila, da potrebujeta. Na srečo sta otroka odrasla in se moja občasna odsotnost sploh ne pozna, mož pa tudi zmore kak popoldan ali dan brez mene. Če bi bilo potrebno, bi jima tudi z denarjem pomagala, vendar to ni potrebno, s svojima pokojninama nekako "vozita".

Ne vem, mi trije smo kot družina vedno bili tesno povezani, in tudi v moževi družini je bilo tako. Tako da me stavek, da otroci niso dolžni skrbeti za svoje starše, kar zmrazi. Seveda skrb za starše ne pomeni, da se otroci lahko pustijo izsiljevati (tudi take primere poznamo), a mislim, da v glavnem govorimo o običajnih odnosih, ne ekstremnih, ko se otroci in starši ne morejo dogovoriti.

 

Pri nas dom za starejše ali varovano stanovanje ni tabu tema, če bo kdaj tako daleč, je tudi to ena od možnosti, kako se bomo organizirali. In seveda bom tudi doplačala za oskrbo, če bo pokojnina premajhna. Tudi onadva sta meni marsikaj omogočila in mi tako pokazala, da je treba skrbeti tudi za potomce, ne le za starše.

 

 

 

mamamia

nola  

član od: 25.1.2006

sporočila: 3112

9. feb 2012 19:01

Za koga že je logično in priročno?

Pa si mogoče kaj razmišljala o tem, da je tudi zanjo vajina potencialna vselitev sprememba, ki se je ne veseli preveč? Si res prepričana, da je rešitev po kateri se bo na podstrehi instaliral sin s trenutno partnerko, ki ima že zdaj, ko sploh še ne živite skupaj ideje o tem, kako naj bi njena bodoča tašča ravnala v svojem življenju, njena srčna želja?

Verjetno in upravičeno ima tudi ona svoje pomisleke, odločitev ni v njenih rokah, se pa od nje pričakuje, da jo bo ponižno sprejela z vsemi plusi in minusi.

Kje in kako bo preživljala svoje življenje od vajine poroke naprej, ali (ne vem sicer, zakaj) depresivna v hiši ali pa na Bledu blizu zdravstvenega doma, je popolnoma in samo njena stvar in kaj si ti misliš o tem in kakšne ideje imaš v zvezi z no, je popolnoma nepomembno, če jih pa razlagaš svojemu partnerju ali (bog ne daj) celo njej, do skrajnosti netaktno.

Upam, da si ne predstavljaš, da je njena ambicija živeti v bolj ali manj skupnem gospodinjstvu s sinom in njegovo trenutno partnerko. Zaenkrat ni nič videti, da bi ona kaj želela ali zahtevala od vaju. Beremo samo tebe, ki bi jo kar preselila, če ne bo šlo, pa si uredila stanovanje v njeni hiši.

V njeno dobro upam, da se ne boš odločila za sobivanje. Hišo ali stanovanje si boš pa pač kupila tako veliko in s takim balkonom, kot si ga lahko privoščiš.



nola

Sporočilo je spremenil(a) nola dne 09. 2012 19:02

OlivaB  

član od: 5.7.2011

sporočila: 649

9. feb 2012 19:16

Nola, kolikor sem razumela, Brusketka nima nobene želje po hiši fantove mame, temveč koleba med nakupom hiške ali stanovanja... 

OlivaB

nola  

član od: 25.1.2006

sporočila: 3112

9. feb 2012 19:23

brusketka je napisal/a:

hja:D

 

Fora je pa še tukaj, ker če greva mi2 na svoje ostane njegova mama praktično sama v veliki potratni hiši... Imam idejo, da bi tudi ona prodala hišo, si kupila stanovanje in mi2 tudi, zraven bi pa dali vsak pol za en vikend s teraso in žarom ter vrtom, ampak se ona ne želi ločit od bajte, ki sta jo z možem sama gradila (ločena). Pač navezanost na hišo.

Želim si da bi razumela, da so te bajte samo stene, da ima otroke in snaho(še neuradno), ki jo ima rada in ji bo pomagala če jo bo potrebovala, ampak mislim, da se držati hiše ni vredno. Dejstvo je tudi, če se zaradi stroškov odločiva za manše stanovanje bo moj še vedno obremenjen s stroški ki bi bili s hišo...mislim ne obremenjen pač želel bo pomagati (razumljivo) in če gledaš tako si potem na istem, če greš v mansardo v hišo in si delite stroške, samo svojega ne rabiš kupovat. Je pa res da ona podpira najino odločitev kakršna koli že bo...ampak dejstva so jasna.


brusketka

nola

pinka  

član od: 17.6.2004

sporočila: 929

9. feb 2012 19:26

Jaz navijam za hišico. Nama je najina hišica neprecenljiva. Pa rožice, pa travica, pa ptički, zajčki, včeraj lisička. Kar težko greva od doma. So pa vsepovsod dobre in slabe strani. 

 

lp, pinka

 

nickMax  

član od: 1.2.2012

sporočila: 71

9. feb 2012 19:31

Najprej pozdrav vsem.Zanimiva tema,ki ji ni nikoli konca.Res smo preveč navezani na materialno.Se strinjam z prejšnimi komentarji-si,ker ti je lepo.

Pa lep pozdrav in lep večer

nickMax

OlivaB  

član od: 5.7.2011

sporočila: 649

9. feb 2012 19:53

Nola, se opravičujem, iz navedenega sicer nisem potegnila, da želi iz mamine hiše kupiti dve stanovanji - eno zanjo in drugo zanju. 

Čeprav po drugi strani, bi bilo to tako zelo narobe? Malo prej ste pisale o tem, kako otroci morajo skrbeti za ostarele starše, jim plačevati dom oz jih pedenat po dolgem in po čez. A Brusketka bo pa morala skrbet za njegovo mamo, vzdrževat še njeno veliko potratno hišo, ko se ne bo več sama zmogla pedenat? In kako ji bo to uspelo, če bo odplačevala kredit za svoj dom, skrbela za svoje otroke, šparala v skladih za svoj starostni dom (takrat očitno ne bo več tega, da bi otroci skrbeli za nas)?

Imam pa res srečo, da sta mojadva že leta pred penzjonom začela šparat v ta namen. Sicer jima bom pomagala kolikor bom lahko, vendar ne na račun svojih otrok. Pa tudi sama sta rekla, da ko ne bosta mogla več sama skrbet zase, bosta šla v dom, hišo pa oddala/prodala. Pa sta jo tudi zgradila s precej odrekanj.

Pinka, komaj čakam, da bom to lahko tudi sama napisala 

OlivaB

rosie  

član od: 15.9.2007

sporočila: 1141

9. feb 2012 19:54

Po vsem, kar sem tukaj prebrala, mi je kar težko priznati, da sem na svojo hišo zelo navezana.

Zdaj, ko sem v pokoju, sva se z možem že večkrat pogovarjala, kaj bova, ko bova obnemogla toliko, da ne bova mogla več skrbeti zase. Racionalno se zdi prodati in oditi v dom ali varovano stanovanje, ampak upava, da bova še vsaj 20 let zdravstveno in tudi finančno zmogla.

Res je, da je zdaj, ko sta se otroka odselila na svoje, prevelika, vendar zaenkrat ne misliva na to, da bi jo prodala.

Hiša je sad prizadevanj, odrekanj in truda naju obeh. Graditi sva jo začela, ko je bilo meni 20, njemu pa 25 let.

Ogromno sva naredila sama in s pomočjo prijateljev..Če samo pomislim, kako težko je bilo v tistih časih kupiti cement, pesek, gradbeno železo, opeko, tudi, če si imel denar.

Na ta način so gradili vsi, takorekoč z lastnimi rokami. In da človek na to ne bi bil navezan?

Verjamem, da je občutek čisto drugačen, če hišo kupiš že zgrajeno, će si jo podedoval ali kako drugače pridobil.

rosie

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7767

9. feb 2012 20:17

Vanja, tako kot si napisala je prav. Je pa problem, ker premnogi starejši ljudje težko zapustijo svoj dom, težko jih prepričaš, da bi prodali svojo hišo. Tam je vse njihovo življenje in se jim zdi krivično, da morajo v dom. Ni lahko starim, pa tudi njihovim otrokom ne. Včasih si želim, da bi imela čarovniško paličico in pomagala vsem bolnim in trpečim. Imam sosedo, ki sem ji jaz skoraj edini obisk. Hčerka pravi, da je tečna in velikokrat izgine, sin se sploh ne prikaže.  

 

naor

Vanja_v_ZDA  

član od: 14.11.2008

sporočila: 6078

9. feb 2012 20:23

rosie je napisal/a:

 

Verjamem, da je občutek čisto drugačen, če hišo kupiš že zgrajeno,



rosie

 

Ker zato, da sem hišo kupila s svojim zasluženim denarjem, mi ni bilo treba delati????

Ke služba od jutra do večera ni delo??? A moj v službi zaslužen denar ni nekaj, na kar bi lahko bila ponosna?

 

Sem zato manj vesela svoje hiše? Ne. Samo realno gledam na svojo lastnino: Pač nisem to, kar imam, z drugimi besedami, jaz se ne enačim s svojo hišo, ali bohnedaj, avtom.

 

 

Vanja

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti