Hiša ali stanovanje

10. feb 2012 7:35

Vse je odvisno od vnaprejšnjega dogovora - ki pa je (kot so poudarili že mnogi) itak predpogoj za uspešno sobivanje več generacij pod isto streho. Mi se imamo super. Mož pa je kot solastnik vpisan tudi v ZK. 

Po srednji šoli sem šla od doma in si s fantom (sedanjim možem) ustvarila dom v podnajemniškem stanovanju daleč stran od mojih (in njegovih) staršev. Desetletje kasneje sva se po tehtnem premisleku odločila, da si ustvariva dom v hiši, ki so jo zgradili moji starši. Zdi se mi, da je tudi najino "podnajemniško obdobje" prispevalo k temu, da stvari pod našo streho super funcionirajo. Midva sva si ustvarila svoj življenski slog, starša pa sta se navadila na dejstvo, da je le-ta drugačen od njunega, ter tudi na to, da zmoreva voditi lastno gospodinjstvo brez njunih nasvetov. 

Čeprav sem pojedla kar nekaj zarečenega kruha (po srednji šoli sem trdila, da ne bom nikoli živela v kraju, v katerem sem odraščala, niti slučajno pa ne pod isto streho kot moji starši), mi ni žal. Imamo svojo zasebnost, dom o kakršnem sva sanjala, prečudovito okolico, za bonus pa še super sosede nadstropje nižje. 

Nisem pa od staršev nikoli nič pričakovala ali zahtevala. Možnost ureditve stanovanja sta ponudila sama, kuhala sva sama tudi v obdobju gradnje (ko smo vsi skupaj živeli v istem gospodinjstvu), vnuke pa pazita, ko sama izrazita željo. Grem pa k mami skoraj vsak dan na kavo in čvek - in preden vstopim potrkam in počakam povabilo.

10. feb 2012 7:40

Začasno sva nekaj let živela pri njegovih starših. Pred dvema letoma sva kupila stanovanje, se odselila, dobila naraščaj in sem zelo vesela, da sva šla. Tast je ponujal da nam zrihta mansardo, da bi imeli več prostora ampak sva se odločila drugače. Če imata možnost kupiti manjše stanovanje, nikar ne razmišljaj preveč. NAJLEPŠE JE NA SVOJEM!

10. feb 2012 7:55

Vanja_v_ZDA

Tudi jaz mislim,da si rosie narobe razumela.Je vse drugo ,če delaš hišo s svojimi rokami-no,jaz sem prišla na skoraj narejeno,a malto sem vseeno mešala in to so spomini in občutki,veselje,ki sem ga pri tem čutila...ki jih tisti ,ki hišo kupi res ne more občutiti...in kot je napisala manca51...Pa bog ne daj,sploh te ne mislim s tem žaliti.Vsak je po svoje prišel do hiše.

10. feb 2012 8:45

Vanja z ZDA je napisala:

Zeta, da se preselita za kratek čas k enim od staršev sem predlagala zato, ker brusketka pravi, da "Morda nama bo uspelo priti do denarja". Jaz si to razlagam kot, da ga nimata.  /Konec citata/

Vanja jaz sem te zelo dobro razumela. Sem pa razumela tudi brusketo, da imata privarčevan denar za nakup svojega doma, dilema, da je samo v tem ali hiško ali stanovanje. Ker tega denarja ne želi vlagat v taščino hišo, čeprav bo slej ko prej njuna. Torej, če imata denar za nakup menim, da je reševanje v lastni režiji najidealnejše, v kolikor pa ni tako, pa bosta itak morala taščo povprašat, če jima je pripravljena odstopit del hiše, da bosta imela streho nad glavo. Ker tudi ona lahko reče: lahko poskusimo, če bo šlo, sicer vaju bom prosila, da se izselita.

In verjamem, da ni bilo mišljeno, naj tašča proda hišo, z izkupičkom pa kupi eno stanovanje sebi in še eno njima. Tak predlog se lahko porodi le in izključno v taščini glavi.

Zato pa ves čas poudarjam, da naj mlada dva poskrbita zase, saj tašča zase je poskrbela in v resnici ni odvisna od njune pomoči. Verjetno kdaj kasneje, ko ji bodo resnično opešale moči ampak tudi mladi so lahko odvisni od starejših, še prehitro, v tem smislu mislim, da iz različnih razlogov (bolezen, nesreča) niso sposobni poskrbeti sami zase. Zato je tako dobro, da vzdržujemo prijazne vezi, še posebej s tistimi, ki so nam tako blizu.

10. feb 2012 8:58

brusketka

Vidiš,da imamo različna mišljenja-odločiti se bosta morala sama...

10. feb 2012 10:00

Glej, sama si napisala, da je tvoj mož dobil solastniški delež vpisan v ZK, predvidevam da takrat, ko je vlagal. Če mlada dama ne bo vztrajala, da se tudi njej prizna solastniški delež uradno vpisan v ZK zdaj, ko se še imajo radi, ga takrat, ko bo zaškripalo, lahko mirne duše pozabi. Uradno sicer res obstajajo možnosti z dokazovanji z računi a ta pot zahteva Čeferina. Le ta pa kot vemo zelo veliko stane.

Dejstvo je, da pri nas gre danes že vsak drug zakon v cugrunt. Metat si pesek v oči, da nam se pa to ne more zgodit je naravnost otročje in neodgovorno. Koliko parov poznamo, za katere smo ob ločitvi rekli 'saj ne morem verjet, pa ravno onadva ki sta bila vzor kaj je idealen par?'

In še enkrat, če jo ima res vsaj pol toliko rad kot očitno ona njega, je NE BO SILIL it živet k njegovi mami v kolikor si tega ne želi. Kot je ne bo silil v seks, v kolikor ga ne želi. In tko naprej.

Tiste, ki imate toliko za povedat čez vaša občutja kako je če sam zidaš: podstrešno stanovanje pri starših sem delala tudi z lastnimi rokami, pa nimam nobenih konkretnih čustev do njega. V njem nisem dosti živela, ni nekih zelo konkretnih lepih ali žalostnih spominov. Nikoli se niti nisem počutila v njem zares 'doma' čeprav je zelo lepo in kakovostno izdelano. V lepem okolju. Novi dom bom odplačala s prihranki in kreditom, na račun kar nekaj nadur v preteklih in še naslednjih 10-15 letih. Pa mi že zdaj pomeni ogromno ko niti pod streho še ni. Ko bom tudi 10 let po vselitvi dala pol plače za ta (zame edini v življenju) kredit, mislite da bom pomislila na kaj?

10. feb 2012 11:35

Ne, starši so nama z možem (vsakemu pol) z izročilno pogodbo podarili neizdelano nadstropje (+pripadajoči delež zemljišča). Torej darila od mojih staršev nisem prejela le jaz, ampak tudi moj mož, s tem pa se je strinjal tudi brat (in to potrdil tudi s podpisom pri notarju). Tako "ureditev" sta predlagala starša sama. 

Pri nas smo se pred podpisom pogodbe pogovarjali tudi o "črnem scenariju" - ločitvi. Si nihče ne zatiska oči, da do tega ne bi moglo priti. Smo se tudi dogovorili kako in kaj v tem primeru (in najpomembneje zapisali v izročilno pogodbo). 

Vsekakor je pomembno vlogo pri najini odločitvi za življenje pod isto streho z mojimi starši odigral njun odnos do mojega moža. Je pa imel končno besedo pri tej odločitvi on. Če si tega ne bi želel, bi danes vsekakor živela drugje. 

V primeru, da dogovori (predvsem o lastništvu in temeljnih pravilih) sprejemljivi za vse vpletene pred preselitvijo niso možni, pa jaz o takšnem aranžmaju ne bi niti razmišljala.

10. feb 2012 11:51

Hehehe.

Iz debate o hišah in stanovanjih se je rezvil zelo dober pogovor poln nasvetov kako in kaj. Mi je zelo všeč. Res pa je da je cela debata zelo življenska in pomembna in se mi zdi pametno, da se o tem razpravlja.:D

10. feb 2012 12:17

Roža, večina parov, sploh če se gospodična preseli k njegovim, tega ne naredi. Ker tako kot nas večina večnih optimistov niti ne pomisli na kaj takega. Po drugi strani pa je tudi tako, da volikor dečva samo izrazi željo, gredo večinoma v zrak, da se hoče samo okoristit. Da če ga ima rada bo itak z njim za vedno, torej je vseeno na koga je pisano. Sicer je to res, v kolikor ima ta pravljica srečen konec. Žal pa če malo pogledamo čez okno, v veliko primerih nimajo srečnega konca. 

Še vedno sem mnenja, da vkolikor finance dopuščajo, naj gre par za sebe. To ne pomeni, da se izolirajo od staršev, da si vzajemno ne bojo/ne smejo pomagat. Vse prej kot to. Sicer pa ne pravijo za brezveze, da se mora tašča preobut, če želi na obisk k tamladim. Pa nimam nič proti taščam, veliko je zlatih. Prav tako snah.

Brusketka, se strinjam, je zelo življenjska debata. Žal premalokrat razpravljamo o tem. Oz šele takrat, ko je že vroče.

Zdaj pa dovolj z moje strani o tem. Sem čist preveč v temo padla. Se 

10. feb 2012 14:10

Se strinjam, da lastništvo pogosto ostane neurejeno, ker večina staršev noče prepisati dela nepremičnine otrokovemu partnerju, pogosto pa niti lastnemu otroku. Daleč od tega, da bi bili do tega obvezani. Se mi pa zdi nekakšna ureditev lastništva nujna oz. primerna, če otrok s partnerjem vlaga denar v ureditev te nepremičnine.

Z opisom našega primera sem želela le potrditi, da je tudi bivanje različnih generacij pod eno streho lahko uspešno. Pa nismo edini, ki nam to uspeva.