Hiša ali stanovanje

10. feb 2012 15:29

ZAenkrat sva dve ...

10. feb 2012 15:36

Tudi moja družina je primer dobrega sobivanja dveh (treh) generacij pod isto streho. Z možem sva si po končanem študiju (na spodbudo oz. z dovoljenjem njegovih staršev) sama začela urejati skromno stanovanjce v pritličnem, še neizdelanem, nadstropju njihove hiše. Vse je bilo nekako "začasno", dokler se ne domisliva, kaj in kako naprej. Seveda je bila pri obeh prisotna velika želja po biti "čisto na svojem", samo hkrati pa se noben od naju ni bil pripravljen "na glavo postavljat" in riniti z glavo skozi zid za dosego tega. Oba sva bila namreč takrat samostojna umetnika, brez rednih dohodkov, tako da o kakšnem kreditu nisva mogla niti sanjati. Njegovo starši so izrazili zadovoljstvo, da sva spodnjo, prazno, do takrat v "skladišče" spremenjeno polovico hiše oživila in so nama dali vedeti, da ni nič narobe, če najina "začasnost" še kar traja. Ko je prišla na svet prva vnukinja, pa je bilo sploh veselje v hiši. Na začetku sem res imela občutek, da nas tašča jemlje kot svoj "uspešni projekt" - kajti od nekaj velikih dvostanovanjskih hiš v soseščini, je bila naša edina, kjer smo "tamladi" ostali doma - in svojim prijateljicam in sosedam prav "razkazuje" svojo vnukinjo in "fajn nevesto". Ampak tudi to je izzvenelo - njena potreba po vsakodnevnem "čekiranju" kako nam gre in pa moj občutek, da se vtika v nas (saj verjetno se ni, meni je je zdelo tako ;). Nikoli nismo imeli nekih sporov, vsa trenutna nesoglasja in dileme smo reševali s sprotnimi pogovori.

In tako je nas "začasni" dom postal naš stalni. Stanovanje spodaj sva iz "garsonjerice" še malo razširila, moževa bivša soba v zgornjem nadstropju je postala hčerina, ko si je najstnica zaželela svojega kotička, cela hiša in ohišnica je last tasta in tašče. Imamo dva ločena vhoda in dve ločeni dvorišči, vsak svoj vrtiček in tako se ne motimo, če se nočemo, hkrati pa smo si na dosegu roke, če se želimo družiti.

Kot sem že navedla, je lastništvo cele hiše pisano na tasta in taščo. Samo zato, ker mi živimo v polovici hiše, ne pomeni, da si predstavljamo, da bi onadva morala nekoč nekaj prepisati tudi nam. Zakaj pa? Konec koncev živi z njima še možev samski brat in tast in tašča se nekoč lahko mirne duše odločita, kar hočeta. Lahko komu kaj podarita, lahko pa hišo preprosto prodata oz. naredita kar ju je volja. Konec koncev se vsi zavedamo, da je to njuna hiša, da sta jo sama gradila, da ni nič "avtomatsko", da bi jo moral dobiti eden od bratov ali oba. KO bo prišel čas za njuno odločitevc,se bomo vsi odločali, kaj in kako naprej. Do takrat pa sobivamo v sožitju z dogovori o tem, do kod se "vtikamo" en drugemu v življenje in podobno.

Stroške za ogrevanje, vodo in elektriko si delimo, vsak ima svoje gospodinjstvo in med sabo se obiskujemo podobno kot pri mamamii.Tudi mi občasno skupaj kosimo, še posebej tašča nas rada povabi na njoke, golaž, sarme - take reči ki jih rada kuha v velikih količinah. Pa seveda njena goveja juhca je za naše otroke najboljša (in je jaz itak niti ne kuham). Jaz pa spečem torte, ko kdo praznuje oz. z veseljem ponudim pomoč pri pripravi praznovanj pri tastu in tašči. Pa se imamo vsi prav fajn :)

Meni tako življenje zdaj čisto ustreza, možu pa tudi. On je bil namreč "otrok hiše" - prav te hiše, ki sta jo njegova starša počasi gradila, se odrekala vsem izletom in ostalemu prostemu času in denarju v korist gradnje hiše. Zato je sam kaj kmalu po tem, ko sva ugotovila, da brez nekih hudih posojil od nevemkoga ne bi mogla sama priti do svoje hiše oz. stanovanja, povedal, da si nikakor ne želi polovice svojega življenja in življenja svojih otrok žrtvovati za betonske zidove. Sam je imel pač izkušnjo, da je gradnja hiše prjekt, ki ti več jemlje, kot daje in si tega ni želel nikoli več.
Jaz pa sem blokovsko dekle. V bistvu mi ni nič manjkalo prvih 15 let življenja v bloku, je pa res, da sta moja starša komaj čakala vsak prosti trenutek, da smo šli par v km oddaljeno vas k stari mami, kjer sta si uredila vrt, na katerem sta neizmerno uživala. Ona dva pač sta bila tipa, ki sta odraščala na kmetiji in jima je vsakodnevno ubadanje z zemljo pomenilo veliko - predvsem sprostitev po službi.

Po nekaj letih življenja v hiši sem ob občasnih obiskih mame v bloku ugotovila, da sem prav živčna zaprta v tisto stanovanje. Toliko vrat, stopnic, cele procedure, ko moraš nesti ven vrečo smeti ... hecno, kako se človek razvadi in pozabi, kako je nekoč živel. Zdaj sem navajena na tako preprosto življenje, da imam občutek, da je bivanje v bloku z vsemi ključavnicami pa iskanjem ključev pa vsemi tustimi stopnicami ful zakomplicirano. Pa vsi zvoki, ki se jih odvadiš (ko slišiš vodo iz sosedove kopalnice, zvok dvigala itd.). Včasih tega sploh slišala nisem, zdaj pa se počutim kot zoprna tečka, če kdaj prespim pri mami

V naši hiši mi največ pomeni to, da živim čisto v pritličju, samo kuhinjska/vhodna vrata odprem, pa sem že na dvotišču, na travi. Meni dosti pomeni, da lahko kar v natikačih tečem do komposta odvreč olupke od krompirja, skoti okno vidim, kako mi zorijo paradižniki, jih operem v koritu na dvorišču in postrežem na zunanji mizi, ki je le par metrov daleč od kuhinjskega štedilnika. Predvsem poleti je naše hišno stanovanje na račun direktnnega izhoda na dvorišče večje za vsaj 60 kvadratnim metrov. Vrata so ves čas odprta in malo smo zunaj, malo notri, brez prehajanja po stopnicah ... Sploh, ko sta bila otroka še čisto majhna, so nama to zavidali kolegi iz mesta, ki so se morali nemalokrat naložiti z otroškimi vozički vred v avto in zapeljati nekam ven iz mesta, da so se lahko sprehajali po naravi. Jaz pa sem lahko notri kuhala, voziček je bil parkiran zunaj v senčki in otrok je spal na svežem zraku :)

Torej: meni osebno bolj ustreza tip življenja v hiši, ki je zadosti majhna (enostanovanjska), da njeno vzrdževanje ni prezahtevno za eno družino.

10. feb 2012 15:44

Najprej sem živela v hiši pri starših, nato v bloku na svojem, sedaj sem spet v hiši.  V  bloku imaš kup sosedov a z nobenim se ne pogovarjaš, vsi so kot roboti, komaj da ti kdo odzravi. Če  izhajaš iz hiše si po mojem  želiš živeti v hiši, pa čeprav je zelo majhna samo da imaš svoje dvorišče. To je moje mnenje in moje izkušnje. Vsak se pa seveda  odloča sam zase.

10. feb 2012 16:22

Mama F, tole se pa bere zelo lepo. In ker to tudi živite, je še lepše prebrati.

10. feb 2012 17:49

Mama F , zelo , zelo lepo si to napisala . Sem prepričana , da te ima tašča rada kot svojo hčer , saj si to tudi zaslužiš .

Lp

10. feb 2012 19:52

Prebral sem vse komentarje, res zanimiva debata.

Mi smo nekje na sredi. Ko sva se odločala, kako bova živela, sva imela tri možnosti: pri mojih starših v veliki hiši, pri njeni mami narediti hišo (na njeni parceli) ali kupiti stanovanje oziroma kupiti ali zgraditi hišo.

Na prvo možnost ni pristala partnerka, na drugo ne jaz, tako sva ubrala srednjo pot: kupila sva stanovanje v trostanovanjski hiši. Za hišo je bilo pa odločno premalo denarja, če ne bilo treba kupiti parcele, bi še šlo, tako pa....

Pred stanovanjem imava vrt, enega še za hišo. Parkirišče imava poleg vrta, pa garažo za dva (ne prevelika) avtomobila. Na svoje zloživa drva, otroka se igrata doma. Imamo balkon za posedanje v toplih večerih.

Nismo pa sami v hiši, potrebno je veliko prilagajanja, če hočemo lepo živeti. Avtomobile obračava z izpuhom na cesto, ne proti hiši, da izpušni plini niso preveč moteči, otroke stalno opozarjava, da naj ne bodo preglasni, glasba je vedno na sobni jakosti....nekako smo na sredi med življenjem v bloku in v hiši. Seveda, nekoč....bomo imeli svojo hiško!

Že takrat, na začetku, sva hotela biti 100 odstotno na svojem. Zato ni prišlo v poštev bivanje na zemlji ali v hiši nekoga od staršev! Čeprav se z obojimi starši dobro razumeva.

Bi pa rekel še kakšno o navezanosti na materialne dobrine. Čeprav tvegam, da me boste napadle, priznam, navezan sem na to stanovanje. Toliko lepih in nepozabnih stvari se je zgodilo v njem, da že zdavnaj niso samo štiri stene. To je in tu je naš dom.

Pa avto. Na zdajšnjega sem zeloooooo navezan. Enako mi srce poskoči, ko zagledam prejšnjega od partnerke. Njen prejšnji avto je bila prva večja stvar, za katero sva se odločila in ga kupila skupaj. Kolikokrat sva v teh avtomobilih gledala spečega, srečnega otroka... Kolikokrat je bil pobruhan, kolikokrat jima je rešil življenje, ker sva jih v njih lahko pravočasno pripeljala k zdravniku. Koliko nežnih uric, intimnih pogovorov sva preživela v njem.... Vedno pa rabim nekaj časa, da mi stvar priraste k srcu. Še po dveh letih mi najnovejši avto ne sede tako, kot tisti stari, že utrujen, z veliko kilometri, in da, priznam, štirikolesnim pogonom. Ker sem se velikokrat pripeljal v službo in pozneje na obisk k staršem brez težav. Kdor je desetino tolikokrat v mrazu, snegu, burji tlačil verige na kolesa, bo vedel, zakaj mi na prvi pogled banalna stvar lahko toliko pomeni. Pa še nekaj, kupil sem ga od očeta, tako ima še posebno vrednost v mojem srcu (in v srcih najinih otrok tudi).

Tako je, nekomu več pomenijo potovanja, nekomu štiri stene, nekomu avto, nekomu vsakodnevna kava s prijatelji... Kaj je pri tem narobe?

Kdo je tisti, ki si drzne ukazovati mojemu srce, kaj naj ima rado? GA NI, VERJEMITE!

Še bistvo, zakaj sem se sploh oglasil. Nakup takega stanovanja, kot ga imava midva, pomeni dvoje: ni niti toliko dela, niti stroškov kot pri hiši. Si pa še vedno na svojem, ko stopiš ven, lahko imaš vrt, ni pa nujno, otroci niso na cesti, pri teh letih jih že skoraj brez skrbi pustiš par ur zunaj, česar v parku najbrž ne bi upal. Seveda je pa potrebnega bistveno več prilagajanja, kot v svoji hiši.

10. feb 2012 20:13

No, tole si pa tudi ti, Ibiza, zelo lepo povzel in zapisal o svoji družinici in rečeh, ki so ti drage. Zato drage, ker ti v spomin prikličejo lepe trenutke in dogodke, ki jih ne želiš kar zabrisati, saj v njih nastopajo tebi ljube osebe. Srečno!

11. feb 2012 9:05

Ibiza, lepo je bilo tole prebrati. Predvsem tisto o avtu :) Priznam, nikoli nisem "pleha" gledala na tak način, res nikoli, sama imam do avta bolj "površen" ali kako bi temu rekla, odnos, mi pač pomeni zgolj nek stroj. Mi je pa lepo slišati, da ste ljudje, ki znate tudi v navadnem "stroju" videti nekaj več, nekaj kar je povezano z vašimi dragimi in lepimi trenutki v življenju. Rada spoznavam še drugačne načine razmišljanja, in tale tvoj mi je, kjub temu, da se popolnoma razlikuje od mojega, resnično všeč

Aja, prej sem pisala samo o družini, v kateri živim zdaj. No, moram povedati, da ima tudi moja mama (oče je že pokojni) v mojem rojstnem mestu lastniško stanovanje v bloku, v katerem sem tudi jaz v mladosti živela. Po očetu je podedovala še nekaj gozda in njiv in še nekaj reči in ko sem bila mlajša, mi je oče vedno govoril, da bo tisto "nekoč moje". Ampak moram vam povedati, da jaz nikoli ne razmišljam o tistih stvareh kot o "potencialno mojih". Ker sem edinka, je nekako logično, da bi lahko tisto stanovanje in vse ostalo prešlo name, ko mame ne bo več ... samo ... kaj pa vem. V bistu bi raje videla, da bi se mama odločila tako, kot bo najbolje zanjo, že sedaj ima določene zdravstvene težave in upam, da si bo, če ne bo več zmogla sama, organizirala življenje tako, da bo imela pomoč pri roki (jaz živim pač na drugem koncu Slovenije zdaj). Kar pomeni, da bi bilo meni popolnoma logično, da to stanovanje in tisto zemljo proda in si omogoči varovano stanovanje ali kaj podobnega, če bi si tako želela in se tako odločila - brez vsakega dvoma podpiram take odločitve. Hočem reči, da sama sploh ne znam gledati na njeno lastnino kot na neko "mojo pravico nekoč" tako kot gledajo nekateri moji znanci, ki mislijo, da so jim starši kar "dolžni" vse zapustit. No, vsekakor upam, da o teh rečeh še ne bo treba prehitro razmišljati in da bodo tako moja mama kot tudi tašča in tast še dolgo uživali v naši družbi, sicer pa samostojno in polno življenje v hišah/stanovanjih, ki so si jih sami priskrbeli in da se nikoli ne bodo čutili, da so nam kaj "dolžni". Kajti po mojem smo mi starši dolžni poskrbeti za svoje otroke do odraslosti, pa seveda pomagati svojim staršem, kjer pač želijo in potrebujejo pomoč. Ampak naši starši pa nam, odraslim otrokom, ki smo že "na svojih nogah", niso prav nič več dolžni. Tako je moje mišljenje, zato pa se verjetno tudi s taščo in tastom tako dobro razumemo, ker nič ne pričakujem od njiju (pa ne misli samo na materialne stvari) ampak se medsebojno spoštujemo in poskušamo prisluhniti vsakodnevnim potrebam in željam, ne pa nekaj "zahtevamo" drug od drugega.

11. feb 2012 9:47

Točno tako, MamaF, popolnoma se strinjam s teboj.

11. feb 2012 9:48

Včasih so ljudje običajno živeli v razširjenih družinah. Ko pomislim na svoje otroštvo, mi najprej na misel pride babica , pa dve teti, ki sta živeli čisto blizu. Moje otroštvo bi bilo toliko revnejše brez njih!  Koliko zgodbic, pa stalna pozornost, pa igre, prepevanje... Še sedaj vedno najprej pomislim na babico, ko slišim kakšen dunajski valček - vedno je poslušala avstrijski radio. Z mojo družino je življenje zaključil oče. Najprej je bil on naš pomočnik pri bolnih otrocih, pa pri gospodinjstvu ki ga včasih zaradi službe nismo zmogli, na koncu smo bili mi njegovi pomočniki. Jasno da je bilo potrebno tudi prilagajanje in usklajevanje. Ampak vsi smo profitirali.

Ko berem o tem kako čim dlje od sorodnikov (se raje prilagajamo tujcem, govorimo potiho, parkiramo na nemotečem koncu stavbe, skušamo imeti dobro-rahle odnose z njimi in toleriramo vrtalnike, centrifuge, umazana stopnišča...in še vse ostalo), razmišljam kakšni smo pravzaprav postali. Najbolje bi bilo ustanoviti zadrugo mladih parov, pa bi si izmenjali starše s hišami. Tako bi vsak mlad par prišel k tujcem in se dobrovoljno prilagajal, tako kot se lastni otroci kljub težkim ekonomskim razmeram niso pripravljeni. Pa bi bili spet vsi na profitu - imeli bi dovolj stanovanj, starci pa ne bi čepeli v prevelikih hišah sami.