25. mar 2012 16:13
Javljam se po daljšem času eksperimentiranja z različnimi ponvami ter načini (in olji) za prekaljevanje (dokler mi ežoj ne ponudi boljše besede, bom to imenoval tako). Dragocene so bile zlasti informacije in napotki glede prekaljevanja vokov, torej glede tega, kako se golega jekla lotevajo Azijci.
Ugotovitve:
1) Temnejša, nebleščeča, "nerjaveča" plast očitno nastane s segrevanjem gole kovine na zelo visoko temperaturo; efekt sem uspel ponoviti: na največji vročini sem ponev pustil kake pol ure; prešla je vse barve mavrice (in še česa), na koncu pa je bila temnomodrosiva - kot na začetku. Po azijskem izročilu nekateri vok prekalijo celo samo tako: za dolgo časa ga držijo na zelo visoki temperaturi. Nekateri vmes po njem premetavajo skodelico morske soli, nekateri pa soli dodajo še kapljico olja.
2) Namen krompirja, kakor je priporočal proizvajalec, očitno ni bil indikatorski; v Aziji se npr. po prvem prekaljevanju voka najprej v njem poogleni poljuben sesekljan luk (Allium spp.), raszlagajo pa to tako, da ta luk pobere iz ponve "okus po prežganem in po kovini". Menda k temu pripomorejo žveplove spojine, ki jih vsebujejo luki (kako je s tem, kemiki?). Ugibam, da bi bil namen krompirja podoben.
3) Vloga soli je očitno abrazivna; po prvih nekaj plasteh patine ima ponev "madeže" - temnejše lise. Ti gredo z drgnjenjem stran oziroma pristanejo v pripravljeni hrani, če se jih ne odstrani poprej, kar očitno doseže prav sol. Pojav madežev je torej normalen za sveže prekaljeno ponev, sprijazniti pa se je očitno treba tudi z lisastimi prvimi obroki
Upam, da bodo komu prav prišle moje izkušnje. Meni so že