Aleksandrinke

22. dec 2011 17:56

Ta film si zasluži Oskarja! Najprej sem ga gledala v kinu (komaj smo dobili karte), sedaj pa še enkrat na TV. Vsekako " a must see" fil. Kake presunljive zgodbe, kar verjeti ne moreš. Kako je že rekel Župančič? Če doma jim dobro ni, se čez morje dvignejo.....

22. dec 2011 18:58

Vanja, pravkar sem si ga ogledala na arhivu TV Ljubljana.

Tudi jaz sem pretresena. Ne najdem drugega izraza. Predvsem, ker sem do danes gojila največ sočutja do mam, ki so odhajale. Saj še vedno vem, da je bilo mnogim grozno hudo in je bilo duševno trpljenje neizmerljivo, ampak, ko sem danes gledala te otroke, ki so ostali vse življenje prikrajšani za mamino ljubezen in bodo ostali tozadevno nepotešeni do smrti, sem pa občutila tolikošno žalost, da se ne da opisati. Dokaz, da tega ni mogoče prerasti. Z leti morda, postaja bolečina še izrazitejša.

Ti starčki, ki so se nam zaupali, so v srcu še vedno otroci, ki ne bodo nikdar nehali hrepeneti po mami. In to je najhujše siromaštvo, ki te v življenju lahko doleti. Popolnoma razumem besede nekoga izmed njih, ko je rekel, da bi mu bilo lažje, če bi bila mama mrtva. Ker bi tako ohranil in nosil njeno idealno podobo v svojem srcu, prepričan, da ga je ljubila in bi mu to ljubezen poklanjala, če bi bila z njim.

Ko pa otrok doživi, da ga je mama pripravljena prezreti...

22. dec 2011 19:35

Se opravičujem, vendar ne morem iz svoje kože, da ne bi iskal druge zorne kote in paralele.

Upam, da bo del vašega sočutja dosegel tudi 'ukrajinke', ki praktično identično zgodbo živijo v nekem drugem času in prostoru ter so stigmatizirane tukaj in verjetno tudi doma.

LP

22. dec 2011 19:50

Vsekakor Sergej. Trenutno beseda pač teče o aleksandrinkah in o filmu, ki smo si ga ogledali. Metod Pevec si zasluži vse priznanje za tako čudovito delo.

 Mi smo se pač odzvali na dogodke iz tega filma. Drugih grozot, ki so se dogajale in se še vedno po svetu in tukaj pri nas, ob tej priliki nismo omenjali in prav je tako, ker si vsaka od teh zasluži svojo temo.

Ti si omenil ukrajinke in imaš prav. Nekomu se bo zdelo, da smo pozabili na  krajo človeških organov...saj sploh ni konca temu, samo tukajle in zdaj komentiramo sinočnji dokumentarec o aleksandrinkah.

22. dec 2011 19:54

Ne bi ti bilo treba na tak način poseči v temo. Če pa že, sočustvujem z vsemi ponižanimi in razžaljenimi ne glede na kraj, čas, rasno pripadnost. V to so všteta tudi vsa štirinožna bitja tega sveta. Ampak govora je o filmu, ki smo si ga sinoči ogledali in se nas je dotaknil z vso močjo in ni potrebno takoj očitati, kaj pa Ukrajinke. Trpečih je vse preveč vsepovsod na našem ljubem planetu. In kdor ima srce na pravem mestu, temu ne more in ni vseeno.  

22. dec 2011 20:13

Za aleksandrinke sem izvedela, ko sem prebrala Grenko morje (Tomšič). Že pri spremni besedi sem se jokala kot nora. Potem sem na radiu Slovenija poslušala neko oddajo o aleksandrinkah, v kateri so govorile potomke aleksandrink in močno popljuvale Tomšiča češ, da je kritiziral aleksandrinke jaz pa knjigo sploh nisem tako dojela. Mislim, da jim je ravno nasprotno močno stopil v bran. Priporočam knjigo in me zelo zanima kako jo boste vi razumeli. Pa še ena žalostna:

ČRNA MAT

Mamica moja,
kako bom zdaj zrastla brez tvojega mleka,
kako bom rastla,
pri kom se bom grela.

Kam si šla,
da te ni več doma -
v vasi se govori,
da v Aleksandriji si,
tam za zlatnike dojiš
črne grde otroke.

Kako prazna je hiša,
kako sama sem zdaj,
zakaj si me rodila,
če si me tako samo pustila.
Če bi ptica bila,
bi k tebi priletela
in ti srce vzela,
s srcem tvojim
bi lažje živela.

22. dec 2011 20:39

Strinjam se z vsemi vami, tudi s Sergejem C. Tako sem jokala, kot že dolgo ne. Res dober dokumentarec!

22. dec 2011 20:46

Tudi jaz sem si ogledala dokumentarec in segel mi je res do srca. Razmišljala sem o revščini tistega časa,ki je terjal takšne žrtve. Zamislila sem si mater,ki zapusti nebogljenega dojenčka,gre čez morje in tam pristavi k prsim tujega otroka,njen pa je nekje daleč stran. In ubogi otroci,ki čakajo vse otroštvo na mamo,ki se včasih sploh ne vrne. Res za jokat!

22. dec 2011 23:26

Tudi jaz sem si prebrala knjigo Grenko morje!Odlično branje!Knjigo sem si vzela na dopust,bila sem noseča in ob branju te knjige sem prvič začutila premikanje otročka!Naj pa priznam ,da toliko solz ni preteklo še ob nobeni knjigi ,ki sem jo brala!

22. dec 2011 23:54

Tudi jaz ... stiskalo me je pred leti, ko sem brala knjigo Dorice Makuc, ki pa vendarle govori več o materah kot o otrokih. Ko se Pevčev film prevesi v drugo polovico, pričevanja otrok, pa mi je ledenela kri v žilah. Koliko gorja ... v bistvu so (vsaj zame) največje žrtve tega obdobja prav otroci, ki so ostajali doma, čakali na matere in poslušali razne zgodbe o njih. In ko je eden od gospodov v dokumentarcev povedal: " .... vsake tri leta je imela po eno hčer. Ko je mleko presahnilo, je prišla domov, "uredila neke stvari", rodila otroka, ga pustila doma in odšla nazaj v Egipt dojit, služit denar...". Mama in "zlato mleko" sta odšla čez lužo, otroci pa so ostajali ...
Pa ko gospa pove: "Rojena sem v Egiptu in ko sem postala odveč, so me mati poslali v Slovenijo ... kuk'r en paket ... poslali so me proč". Ne, ne zmorem dojeti teh odločitev ... in ne zmorem obsojati mater, ki so se morale tako odločiti. Tolažim se, da so se dejansko morale tako odločiti, da so jih v to primorali okolje, lastni starši ... ne vem ... Le hudo mi je, zelo hudo  ... in hkrati sem lahko srečna, da imam dva zdrava otroka ob sebi in da lahko živimo skupaj

SergejC, verjemi, jaz pa razmišljam o Ukrajinkah in "Ukrajinkah" (mislim, da je ta izraz zdaj podoben izrazu "Bosanec", ki smo ga uporabljali za fizične delavce iz J republik bivše Jugoslavije ne glede na to od kod je dejansko prišel človek) na tak način. Živim dve hiši naprej od t.i. "Nočnega bara". "Ukrajinke" so praktično moje sosede. Ene rosno mlade, skoraj kot moja hči, sramežljive in tihe, potem so glasne in temperamentne "Dominikanke", so pa tudi "Ukrajinke" skoraj mojih let. Njihovi obrazi so nekako otožni in "mrzli", niti debela plast pudra in šminke ne skrije nekakšne utrujenosti. Včasih v trgovini stojim za njimi v vrsti. Na pult zložijo skromno "špežo", juhe v vrečkah, kak jogurt, sadje, sladkarije ... in mobi kartice za 20 evrov. Ko odprejo denarnico, se notri pokažejo slike otrok. Plačujejo z drobižem, nikoli nimajo "debelih" bankovcev. Včasih jih srečam na pošti. V domače kraje pošiljajo velike pakete, dosti dajo za poštnino. In njihovi obrazi so žalostni.

Meni je hudo. Ne obsojam jih, kot ne morem obsojati "Aleksandrink". Kdo ve, kakšni pritiski so bili na njih s strani okolice in družine, kakšna pričakovanja, kakšni upi po "bogastvu, ki ga bodo zašlužile v tujih deželah".

Hudo mi je za vse ženske, ki se znajdejo v primežu "dolžnosti" do nevemkoga, v precepu med lastnim otrokom in "bogastvom", ki naj bi jo čakalo "tam nekje" ... meni se smilijo, vse "Ukrajinke" tega sveta. Želim jim boljšo izbiro.