Aleksandrinke

22. dec 2011 23:54

Saj ste vse povedali. Gledala, smrkala, bila ganjena. Zares odličen dokumentarec. Si ne predstavljam, kako hudo jim je moralo bit in kako težko življenje, da so zapustile svoje otroke in odšle z upanjem, da jim bodo na ta način pomagale, v resnici pa so tisti trenutek, ko so odšle, zaznamovale njihovo in svojo usodo. Nobeni strani ni bilo lahko.

23. dec 2011 0:08

mamaF,

lp

23. dec 2011 6:58

Knjigo sem prebrala, filma pa nisem gledala do konca, ker že tako bolj slabo spim.  Ga bom raje enkrat čez dan.

Sedaj, ko  razmišljam o obojem  in prebiram še tole ne morem mimo vzporednice z našimi zdomci, ko sta nemalokrat oba starša odšla v tujino "po nov avto, denar za novo hišo", prepustila otroke starim staršem in se v njihovih najbolj občutljivih letih vračala kvečjemu dvakrat letno na dopust. V razgovoru z njimi sedaj v zrelih letih je čutiti, da ostaja neka nezapolnjena praznina, ki je vsi niti ne znajo definirati. In iz tega zornega kota gledano niso dosti na boljšem otroci, katerih starši posvetijo vso svojo energijo biznisu, otroci so pa, dobro založeni z materialnimi dobrinami, prepuščeni samim sebi.

Čudni smo mi ljudje, kam vse nas žene pohlep, pa še osreči nas ne.

23. dec 2011 10:08

Madonca,jaz jokam že zdaj,ko vas berem :S. Kaj bo šele zdaj,ko bom film pogledala??

23. dec 2011 11:27

Sama sem doživela, da so me starši oz. sorodniki v rani mladosti preprosto tri leta pustili v bolnici z povsem neznanimi ljudmi, matere nikoli nisem spoznala. Kaj mislite, koliko sočutja sem bila deležna? Zelo malo.

Tako kot film Aleksandrinke se me je dotaknil dokumentarec Otroci iz Petrička.

 Bolečina, ki se zažre vate je neizmerna, kar se je  videlo v filmu, in vesela sem, da so nastali taki dokumentarci, ki človeka ganejo in druge naredijo malo bolj občutljive za take travme.

23. dec 2011 14:42

Ta pesem je na zadnji strani poljudne knjige Dorice Makuc Aleksandrinke, spodaj pa piše, da jo je povedala Pavlina Kumar - Marinič v Kojskem leta 1959. In je to knjiga, vredna branja.

lp

25. dec 2011 11:36

Vidim, da so alešandrine, kakor so jih klicali doma, še zmeraj popljuvane in ozmerjane.

Nobena od tukajšnjih pravičnic se ni vprašala o ravnanju očetov teh nesrečnih otrok.

Tudi ne o tem, kako bi te družine brez  dohodka alešandrin sploh preživele.

25. dec 2011 12:42

Nola, z vsem spoštovanjem, ma meni se ne zdi, da bi katerikoli od komentatorjev tokrat obsojal in pljuval po teh nesrečnih ženskah. Kolikor sem komentarje sama razumela, nam je vsem skupno obžalovanje in prizadetost zaradi  razmer in pritiskov tistega časa, zaradi bolečine, ki so jo morale preživljati tako Aleksandrinke kot tudi njihovi svojci.

Imaš pa prav, o očetih nismo govorili.Film izpostavlja ženske in otroke.  Razmišljam tudi o njih, ampak sama neke sodbe ne zmorem ustvariti. Protagonisti filma očetov razen v redkih primerih (kot je ganljivo pismo nekega očeta svoji ženi) skorajda ne omenjajo.

Ko bo le mogoče, bom prebrala še Tomšičevo knjigo, morda on napiše kaj več o moških tistega časa? Mogoče veš, kje bi se dalo dobiti še kaj literature na to temo iz naše preteklosti? Hvala za vsak namig :)
 

25. dec 2011 15:14

Žal  v vsakem pisanju lahko bralec med vrsticami najde ravno to, kar išče, pa če je bilo v piščevih mislih ali ne.  V mojem zagotovo ni bilo nobenega obsojanja. Nanaša se na otroke, ki v rani mladosti ostanejo brez staršev, ker  jim jih odvzame svet, pa naj bo to zaradi preživetja ali pa boljšega standarda in ugleda.

Prepričana sem, da nobena (ali pa je morda kaka izjema le bila, vedno se najdejo) mama ni rada zapustila svojega dojenčka in odšla na tuje. Ali jih je pognala nuja za preživetje, ali volja moža ali tašče in ostalega sorodstva, vse je bilo boleče. Ali so z zaslužkom reševale dom ali pa le polnile vrečo brez dna, ki je imela en konec v gostilni, ni bilo toliko pomembno, kot katastrofalne posledice zanje in za njihove otroke. Mislim, da za mame še bolj.  Ampak kolikor sem posnela iz knjige in filma, niso odhajale samo mame. Vse ostale lahko smatramo enako, kot  ekonomske emigrante v današnjem času. V katerokoli smer - od nas ali k nam.

26. dec 2011 8:52

strinjam se z vami.

V času mojega večletnega bivanja v Egiptu, obisku grobov v Aleksandriji, sem veliko razmišljala o teh ženskah, njihovih otrocih in družinah. Veliko tragičnih in lepih zgodb sem izvedela od šolskih sester, ki živijo tam. V tem dokumentarcu šolske sestre niso bile veliko omenjene, odigrale pa so zelo pomembno delo, posebno na koncu  življenja Aleksandrink, saj jih je veliko umrlo v domu za ostarele, ki so ga in ga  še vodijo šolske sestre. Večina od njih, ki so bile v domu, je bila zelo revnih in ni imela nikogar.

Za mnoge Aleksandrinke ni bilo zaželjeno, da bi se vrnile domov, saj nekaterih tudi družine niso sprejele (možje so imeli druge žene, denar, ki so ga pošiljale, so porabili). Ali so otroci teh Aleksandrink res vedeli resnico o svojih materah? Res mi je hudo, ko se spomnim na te otroke. Res pa je tudi, da vse Aleksandrinke niso bile matere. Nekatere  se v Egiptu, posebno v Kairu, niso znašle in so bile vedno revne. Na to kažejo npr. neurejeni grobovi.

Prvo leto mojega bivanja tam doli v toplih krajih sem srečala v veliki skupini ljudi, starejšo damo. Beseda je nanesla besedo in vprašala me je, od kod prihajam. Povedala sem ji, da sem iz Slovenije. Prijela me je za roko, pogledala v oči in mi po slovensko zapela SVETO NOČ. Kurjo kožo sem dobila, solze v očeh. Povedala mi je, da jo je vzgajala Aleksandrinka, ki  je  njeni celi družini v letu 1952 (padec kraljevine kralja Faruka) rešila življenje, saj je njihova egipčasnka družina nekaj časa preživeli pri njih na Primorskem blizu Trsta. Po vrnitvi te Aleksandrinke domov, so imeli z njo redne stike.

Migla