Diabetes in hujšanje

18. dec 2011 2:27

kara, če še nisi na injekcijah, predlagam kakšno skupinsko vadbo, ki dokaj hitro in učinkovito pomaga pri dieti. Pilates je super in aerobika tudi. Vaje so zmerne, na začetku delaš kolikor zmoreš, se ne izmučiš do amena. V obeh primerih se navadiš jest večkrat dnevno, v razmakih 3 do 4 ure. Je pa za zniževanje sladkorja zelo zdrav zeleni čaj (iz čajnice, ne v filtru), kislo zelje in konopljino olje.

18. dec 2011 8:35

Gibanje je pri skadkorni bolezni tako rekoč nujno, ne glede na to, ali si na injekcijah ali ne. Najdi si nekaj, kar ti ustreza: hoja, kolesarjenje, tek, plavanje..... aerobna vadba, kot se reče, vaje za vzdržljivost in tudi ni treba pretiravat, če nisi vajena. Začni počasi in posopoma, ampak vztrajno, postati mora vsakodnevna navada in ostati v veselje.

18. dec 2011 18:37

Uh, uh, pa res moram??? Jaz, takšna lenobca? Sem nekoč rekla, da najraje telovadim z mezinčkom, gor pa dol, pa gor...Jao meni, kaj sem se zamerila nekomu tam zgoraj. Sem vedno mislila, da je dirjanje po hiši in po kuhinji vsa moja fizkultura.

Na, sedaj pa bo res treba nekja storiti. Š enajbolj mi bo menda sedla hitra hoja. To bi še šlo. Bolj problem pa bo to storiti vsak dan, pa zunaj je tema in mraz pa to.

Saj malo več že hodim, sedaj bi bilo treba najti čas v dnevu, ki ga bom rezervirala.

Limnol, še poročam kako bom to izvedla, joj meni

18. dec 2011 18:42

Kara,

zate gre. Ti odločaš. Kakor koli se boš odločila - nobenemu od nas se ne bo poznalo, razen tebi.

(Na uho: to seveda ne pomeni, da se tudi "kdo od nas" ne bori s kako prav zahrbtno lenobo, požeruhom ali zanikrnežem kje v globinah duše).

Pa lepo se imej!

18. dec 2011 19:55

Se javim prva. Ampak z leti sem se prepričala, da gre zame kot pravi Limnol. Res sem svobodna kot ptičica na veji, zato si tako organiziram, da svoj dnevni enourni sprehod opravim še pred temo. Vsak teden enkrat grem na jogo, poleti sem pa neuničljiva na svoj način. Na vrt, na kmete, peš po stopnicah, mimogrede vaja za ramena, kasneje kakšen počep, ko se spet spomnim malo miganja z boki. Se da, le hoteti je treba. In ne pride samo po sebi. Ponavadi te prisili bolezen. Tudi mene je.  

18. dec 2011 19:57

Saj vem, saj vem in tudi bom, ni kaj. Malo jamranja pa prav paše. Je pa res, da je vrag, če se ti to zgodi tik pred prazniki. Pa svečane jedilnike imam že sestavljene.

V resnici sem kar pridna. Že cca 14 dni se prilagajam nvemu načinu življenja, sedaj pa bi bilo dobro, da bi še druge prepričala v bolj zdravo življenje. Da bom imela družbo pri hoji seveda. Morda bom šla v tečaj za Nordijsko hojo.

Sonja, hvala za vzpodbudne besede. Ti pošiljam eno lepo snežinko, ko jih že zunaj noče biti.

18. dec 2011 20:00

kara poglej midva z mojim prijateljem sva rekreativna tekača (letos maratonca, na ljubljanski 10ki ) in okolica me/naju pogosto sprašuje ja pa kaj hudiča je lepega v teku, ker si: a) totalka preznojen, b)vse te boli, c) za maraton je bila draga štartnina, č) pa še štopajo koliko časa si sopihal okoli po progi. In najin odgovor "absolutno nič lepega, ker je vse našteto zgoraj kot pribito res". Večino časa se moram pošteno v rit brcnit, da grem tečt, ker če bi bilo po moje bi mi bil vrhunec rekreacije sprehod po trgovinah med oblekami in čevlji. Zakaj torej tečem/tečeva? Zgolj in samo zato, da ne gredo kile gor, da se ne zadiham smrtno po prvih stopnicah, da lahko pojem več sladkišev, ki jih pol ponucam med tekom. Samo in izključno zato. Torej se ne sekiraj, če nisi najsrečnejše bitje na svetu, ko je treba dati nase trenerko pa teniske, nas je veliko takih, ko preklinjamo celo pot med tekom. NI pa to nikakršen izgovor za konstantno lenarjenje, ki škoda samo in izključno tebi. Ko se ti ne da ven, si preprosto toliko časa prepevaj v glavi da MORAŠ iti, dokler ne boš šla. Ni druge

18. dec 2011 20:15

Draga Kara, če že sprašuješ,

ne, vsekakor ti ni treba  nič spreminjati in ga ni, razen tebe, ki bi se mu zdelo vredno sploh razmišljašati o tvoji bolezni, še manj o tvojih reakcijah na trenutne nevšečnosti.

Ti cvili kar po svoje, vse, kar ostalo občestvo čisto zares zadeva je to, kako hitro boš  s tablet prešaltala na insulin (kar nas bo več koštalo pri tabletah, insulinska terapija bo pa spet dražja dražj zaradi listkov za doloôanje.

nola

Sporočilo je spremenil(a) nola dne 18.dec 2011 20:31

19. dec 2011 7:30

Glej Nola, saj bom. Niso mi še predpisali tablet, torej še ne stanem nikogar nič. Ravno zato sem se lotila postaviti stvari v moji glavi kot morajo. Malo se tudi hecam, ko takole jamram. Saj nisem otrok in vem, da se svet ne bo ustavil zaradi moje sladkorne. Razmišljam pač, kakšno rekreacijo si umisliti.

Viva Meier, občudujem takšne kot si ti. Se pravi maratonce, kajti zame to že niso več rekreativci ampak že korak dalje. Pri 50 je malo prepozno pričeti s tekom, kakšna hitra hoja pa bo menda šla. Morda sedaj pozimi sobno kolo, ko je tema že, ko se odpravljam iz službe.

V službi sedaj ne uporabljam dvigala in dirkam po stopnicah v 4 nadstropje, super je že to, da nisem več pretirano zadihana. Prej sem mislila, da me bo kap.

Pri nas lepo sneži, želim vas lep predbožični teden.

6. jan 2012 13:53

Če še jaz delim svoje izkušnje s sladkorno boleznijo. Pri meni je bil največji problem sprva to, da je bilo preveč kilogramov, ki jih je bilo treba izgubit, pa čeprav zdravnik tega kar ni in ni rekel. Včasih moraš bit kar sam svoj zdravnik. Potem mi je končno predlagal, da naj izgibim kakšen kilogram, ampak da tako Wellneo hujšanje s pomočjo prehranskih dodatkov zaradi bolezni ni primerno, sicer pa je rekel, da nima nič proti in bi mi sicer predlagal, jasno ne kar vsakega praška, ki obstaja, ampak takega, ki je točno primeren za tvoje stanje. Potem pa sem končno svojo rit le premaknila in moram rečt, da se je tudi stanje s sladkorno boleznijo precej izboljšalo in kar je še najboljše, tudi počutje je sedaj mnogo mnogo boljše in kar prekipevam od energije, ko imam bistveno manj kilogramov in se vsak dan sproti razmigam in do ornk

brezka