11. jan 2012 13:29
mišzmoke je napisal/a: |
mamamia je napisal/a: | .. Tud kak sprehod ob določenih razpoložejih ni pravo zdravilo.. mamamia |
Meni je pa sprehod v naravi, izven urbanega, zdravilo za vsako problematično razpoloženje. Tam je vse na mestu (četudi ni) in na stotine drobnarij, ki me zamotijo ter dolgoročno pomirijo. Postavi me v trgovino, zagotovo znorim . lp
mzm
|
Ja, ti dam čisto prav, pa sploh ni treba daleč, že nekaj korakov stran od hiš se srečaš z drugačno resničnostjo.
Jaz se dosti vozim s skuterjem, od doma se težko odpravim, ker mi je, kot večini, udobno tu kjer sem, ampak že za prvim ovinkom, ko se odprejo drugačni, četudi nič kaj posebni razgledi, bi najraje kar zapela (saj včasih tudi sem, dokler me niso ustavili miličniki in mi prepovedali - menda sem 'kazila prometni red' karkoli že to pomeni).
Na kakšnem čisto navadnem sprehodu hude zagate in velike probleme, ki se mi v udobju domačega naslanjača zdijo usodni in nerešljivi vidim kot nepomembne in zanemarljive malenkosti.
V trgovinah, predvsem v tistih velikih, osvetljenih z neonom in brez oken, se mi dogaja ravno obratno.
Kadar sem v Ljubljani sicer rada obiščem Maximarketovo klet, vedno imam občutek, da sem prišla v Milano z malo nonšalantnim štihom, ampak najkasneje po dvajsetih minutah se name spusti oblak tesnobe in obupa, hvalabogu je blizu Tivoli, kjer hitro spet pridem k sebi.
Po drugi strani se pa prav rada potikam po kakšnih tržnicah, merkatinih, sukih in bazarjih in mi ni težko nekaj tisoč kilometrov daleč tovoriti kakšno za potovanje popolnoma neprimerno reč (je spet našla en mobilet).
In mnogo lepih spominov imam na čase, ko sva z mamo zapravljali po trgovinah. Enkrat sva z vlakom tovorili več kot dvesto čudovitih kozarcev od Firenc do Trsta, našli sva jih v trgovini, kjer so prodajali servise, ki niso bili kompletni. Kadar pijemo iz njih, kakšnih petnajst jih je še ostalo, se vedno spomnim, kako sva se smejali, ko sva si predstavljali kakšen obraz bo naredil papa, ko bo zagledal najine pakete.
Ko razmišljam o kupovanju, bi težko rekla ali mi je všeč ali ne. Odvisno, takole bom rekla - rada potujem in pred potovanjem zelo rada nakupim veliko literature o krajih, kamor se namenim, tam pa tudi z veseljem kupim kaj primernega ali neprimernega. Ampak samo v šoping se mi pa ne da hodit, ma niti po čevlje v Španijo ne. Kuham tudi rada in rada berem kuharske knjige, mislim, da teh še največ kupim popolnoma neuporabnih.
Po pravici povedano, nimam kakšnega trdnega stališča okrog kupovanja. V ribarnice rada hodim, še rajši v knjigarne, pa čevlje tudi rada kupujem. Ampak vse to najrajši v mestu, trgovski centri mi, čeprav morda ponujajo večjo izbiro, niso všeč.
Zapravim pa toliko, kot zapravim. Če je preveč, se moram odreči čemu drugemu. Seveda se mi je, pa ne samo enkrat zgodilo, da sem kupila kakšno popolnoma neuporabno neumnost. Ampak celo te pridejo komu prav in najdejo svojega veselega lastnika.
Starejši ljudje nismo nič bolj modri kar se tiče zapravljanja. Smo pač odraščali v času, ko pri nas ni bilo kaj kupiti in se je večina stvari, od praška do zemljevidov, romanov in knofov kupovalo čez mejo.
Pa brez kartic, s tistimi lirami, ki si se z njimi lahko tudi pokril, če je bi mraz. (imam še vedno lirsko denarnico).
Kolikor si jih imel, toliko si jih lahko zapravil.
Mogoče zato še nisem doživela nakupovalnega mačka.
nola